Tiskane izdaje
Festival Borštnikovo srečanje (FBS) se končuje, jutri je na sporedu sklepna slovesnost s podelitvijo nagrad in Borštnikovega prstana, ki ga letos prejme igralka Olga Kacjan.
Festival ima tudi promocijsko dimenzijo, saj se ga udeležuje šestindvajset kritikov ter direktorjev gledaliških hiš in festivalov iz tujine.
Nekateri so v Mariboru prvič, drugi so že redni gostje festivala, večina pa je impresionirana nad kvaliteto in kvantiteto produkcije. Ne glede na novice o recesiji, zmanjševanju proračuna za kulturo in drastičnem upadu sponzorskih sredstev se jim zdi slovenska gledališka produkcija v odlični formi, impresiven se jim zdi podatek o mreži gledaliških hiš ter številu ansamblov, premier in obiskovalcev glede na velikost države in populacije.
Ogled izbora predstav v okviru programa showcase, ki ga je pripravila direktorica festivala Alja Predan, še ni končan, vendar je večina kot vsebinsko in estetsko najbolj intriganten izpostavila projekt Stanisława Ignacyja Witkiewicza Ponorela lokomotiva v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi ansambla ljubljanske Drame.
Preteklost kot gledališki inštrument
Thomas Irmer, kritik revije Theater Heute:
»Nerad skačem s festivala na festival, zanima me celovita in poglobljena slika gledališke scene v posamezni državi, zato sem v Mariboru že četrtič. Lahko rečem, da se v štirih letih kakovostna raven ni prav nič zmanjšala, slovensko gledališče je spet postreglo z nekaj izvrstnimi projekti, kot rdečo nit pa opažam stalno preokupacijo s postjugoslovansko in postkomunistično dediščino. Pred dvema letoma me je navdušila predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Oliverja Frljića, letos me je podobno pritegnila drama 25.671 istega režiserja.
Odraščal sem v Vzhodnem Berlinu, tako da na to problematiko ne gledam skozi optiko Zahoda, prav tako povsem razumem politično angažiranost in socialno odgovornost, ki je prav tako eden od pomembnih elementov gledališča. Očitno je soočanje s tem delom vaše preteklosti določena travma, gledališče pa je lahko zelo pripraven instrument, da se soočite s takšno travmo in jo poskusite pozdraviti. Skladno s takšno programsko usmeritvijo opažam, da se vse države, ki so nastale ob razpadu Jugoslavije, postopoma odmikajo na evropski 'Vzhod'; nekoč smo na vas gledali kot na najbolj zahodni del socialističnega sveta, zdaj se je položaj obrnil.
Kot rečeno, pa to očitno nima posebnega vpliva na kakovost gledaliških predstav, v mnogih ozirih je to lahko za gledališke festivale tudi privlačno, vsekakor lahko to trdim za nemški prostor, katerega osrednje vodilo v zadnjih letih je potencirana izmenjava produkcije in ne dvomim, da bo katera od predstav, ki sem jo videl na festivalu, kmalu gostovala tudi v Nemčiji.«
Martina Vannayová, selektorica slovaškega festivala Gledališka Nitra:
»Z dramaturškega, režijskega in igralskega vidika me je najbolj navdušila predstava Ponorela lokomotiva. Sodelovanje med Festivalom Borštnikovo srečanje in festivalom v Nitri kot tudi med slovenskimi in slovaškimi gledališkimi hišami je solidno, ne nazadnje je bila naša sodobna dramatika izpostavljena lani v Mariboru v okviru Slovaškega fokusa.
Lahko rečem, da smo verjetno hitrejši in bolj odzivni pri prenosu vaših predstav kot drugi, septembra smo na festivalu v Nitri predstavili projekt 25.671 Oliverja Frljića, ki se zdaj poteguje za nagrado na vašem nacionalnem festivalu. Evropsko gledališče danes težko opredeljujemo kot enoten pojem, položaj se je v zadnjem desetletju tako spremenil, da so postale razlike med državami, kar se tiče pogojev dela in s tem kakovosti, ne samo opazne, ampak kar drastične.
V Sloveniji vam je uspelo obdržati najvišje kvalitativne standarde in upam, da jih finančni rezi, ki jih napoveduje direktorica festivala Alja Predan, ne bodo znižali.«
Mikko Roiha, direktor finskega gledališkega festivala Tampere:
»Glede na to, da večino leta preživim v velikem, bučnem in prenatrpanem Berlinu, kjer je zelo veliko kulturne ponudbe, je zame prihod v Maribor neke vrste oddih v mirni oazi, kar ne pomeni, da je intenzivnost percepcije gledališke produkcije kaj manjša. Tukaj sem prvič, organizacija festivala je odlična, očitno ste Slovenci zelo ponosni na svojo kulturno tradicijo in ste jo tudi v časih ekonomske recesije pripravljeni vzdrževati na vrhunskem nivoju.
Navdušen sem nad načinom igre slovenskih igralcev, za razliko od finskih in nemških se zdi identifikacija z likom globlja in bolj pristna, še posebej moram izpostaviti predstavo Ponorela lokomotiva. Kar nekaj predstav me še čaka, vendar ne dvomim, da bomo glede na inventivnost režije in igre vsaj eno od gledaliških hiš povabili na prihodnji festival v Tampere.«
Olga Vujović, kritičarka Hrvaške radiotelevizije (HRT):
»Jezna sem, ker imate Slovenci veliko boljše gledališče kot Hrvati. Je nekaj izjem, denimo Zagrebško gledališče mladih in Exit, ki imata vrhunsko produkcijo, sicer pa se mi zdi slovensko gledališče veliko bolj vznemirljivo od našega. Vem, da je na Festivalu Borštnikovo srečanje, na katerem sem že tretjič, zbrano najboljše od najboljšega, vendar dovolj dobro poznam tudi delo ostalih slovenskih gledališč, da lahko to trdim brez nepotrebne vljudnosti.
Ne čudim se, da številni hrvaški režiserji, kot sta denimo Ivica Buljan in Oliver Frljić, zelo radi delajo v Sloveniji. Na srečo je vsaj na relaciji Slovenija–Zagreb veliko izmenjave predstav, kar je še zlasti pomembno, ker tovrstne izmenjave znotraj Hrvaške tako rekoč sploh ne poznamo, večina ljudi v Zagrebu skoraj ne ve, kaj se producira na Reki, v Splitu ali v Dubrovniku.«
Noel Witts, profesor dramske igre na univerzi v Leedsu:
»Prvič sem ne samo v Mariboru, temveč tudi v Sloveniji. Pravzaprav sploh nisem vedel, kaj lahko pričakujem, vendar lahko svoje dosedanje vtise opišem le s superlativi. Skoraj neverjetno se zdi, da ima lahko država z le dvema milijonoma prebivalcev tako obsežno, razvejeno in decentralizirano gledališko sceno, ki je obenem tako kakovostna.
Slovenija je dokaz, da je mogoče delati vrhunsko gledališče tudi v manjših okoljih in zunaj velikih metropol, vse je odvisno od prioritet, vaše so očitno zastavljene pravilno.
