Tiskane izdaje
»Slogan Pičimo! ima dvojni pomen – da lahko koga zbodemo in v slengovskem smislu, da smo tukaj in bomo tukaj tudi ostali,« je pojasnila Alja Predan, direktorica Festivala Borštnikovo srečanje, ki se začenja danes.
Kljub drastično zmanjšanemu proračunu in vsakoletnim novim prepričevanjem pristojnih o kakovosti, pomembnosti in potrebnosti projekta.
»Če bi se primerjali s kakšnim drugim podobnim festivalom v mednarodni okolici ali s kakšnim našim bolj populističnim festivalom, bi proračun FBS dosegel le kakšno tretjino ali celo samo šestino proračuna konkurentov,« je povedala Predanova. Če so si lahko lani, zahvaljujoč sredstvom EPK, še privoščili celo koprodukcijo, so letos zaradi umanjkanja številnih do zdaj zvestih sponzorjev le s težavo zložili skupaj program, ki pa v nobenem sklopu ne bo bistveno okrnjen.
Je mogoče učinkovito pičiti zgolj z vedno novimi interpretacijami klasičnih tekstov? V tekmovalnem programu je namreč le eno aktualno slovensko besedilo.
Ne pozabite na avtorski projekt 25.671 kranjskega gledališča, ki je še kako aktualen in govori o problemu izbrisanih, ki je naš skupni sramotni madež. Sicer nisem pravi naslov za analizo aktualne slovenske dramatike, vendar s stanjem res ne moremo biti zadovoljni, saj celo drame, nagrajene z Grumovo nagrado, še niso bile uprizorjene ali pa so postavljene na oder z nerazumljivo dolgim zamikom.
Dobro nabrušene stare bodice nedvomno lahko pičijo, vendar ne more nič nadomestiti besedila, ki korespondira z duhom časa.
Nedvomno živimo v obdobju, ki z anomalijami ponuja obilo izzivov za dramsko interpretacijo, vendar je odziv med slovenskimi dramatiki skromen, enako velja za tiste, ki so odgovorni za pripravo repertoarja.
To se zdi udoben položaj za režiserja: izbere preverjen tekst in pripravi novo strategijo za uprizoritev, v ospredju je predvsem kako, kaj je drugotnega pomena ...
Nedvomno je to udobno, obenem pa gre morda za strah pred tveganjem. Če klasično besedilo še tako radikalno preinterpretiraš, je riziko pred občinstvom manjši, kot če se odločiš za delo sodobnega slovenskega dramatika. Povsod po svetu nastajajo generacijski tandemi režiserja in avtorja, pri nas pa te prakse sploh ne poznamo. Lepo bi bilo, če bi denimo Simona Semenič, ki je med najboljšimi slovenskimi dramatičarkami, bila v takšni navezi, ker bi to pomenilo zagotovilo kontinuiranega uprizarjanja njenih del.
Težava je tudi v izobraževanju, dramsko pisanje je tudi obrt in znanje, ki ju moraš obvladati, vendar so se denimo na AGRFT dolgo branili programa dramskega pisanja, češ da je dramaturgija zgolj teoretski predmet. Šele z angažiranjem Žanine Mirčevske se je to spremenilo, vendar bo seveda trajalo nekaj časa, da se bodo pokazali rezultati.
Sicer pa bodo letos na FBS svoje igre oziroma prizore prebirali študentje AGRFT, ki so vključeni v ta program. Mlad človek pač išče načine, da bi se izrazil, in če naleti na pravo spodbudo, je lahko tak začetniški vzgib motivacija za njegovo življenjsko poslanstvo.
Letos sta v fokusu FBS sodobno nizozemsko gledališče in dramatika, ki sta v marsičem podobna slovenskima.
Na področju dramatike imamo mi zagotovo daljšo tradicijo kot Nizozemska, je pa ta država zanimiva v kontekstu sedanje reorganizacije kulturnega sistema. Včasih smo se pri nas radi zgledovali po njihovem modelu, danes pravim, hvala bogu, da ga nismo posvojili.
Nizozemci so se, kljub temu da še zdaleč ne občutijo krize tako kot mi in da je njihov standard neprimerljivo višji, lotili drastičnih reform in so letos ukinili polovico svojih neodvisnih skupin, dve večji gledališki družini in zaprli gledališki inštitut s stoletno tradicijo. To je svarilen primer, ki jasno opozarja, da brez državnih subvencij kultura ne more preživeti in tudi o tem bo tekla beseda na okrogli mizi na festivalu.
Lanska izjava nizozemske ministrice za izobraževanje, kulturo in znanost Jet Bussemaker, da je nezaslišano, da davkoplačevalci subvencionirajo cene gledaliških vstopnic, torej ni povsem brez zrna soli?
Mislim, da srednjeevropski model repertoarnega gledališča, ki ima svoj ansambel in domicil, edini zagotavlja kakovost in rast gledališča. Lahko govorimo o različnih oblikah njegove racionalizacije, nikakor pa ga ne moremo zvesti na logiko številk in profita, to na dolgi rok pomeni njegov konec.
Kar zadeva FBS, se zdi, da ste v štirih letih mandata rešili formalna in statusna vprašanja.
Ne povsem. Želim si dolgoročno, denimo vsaj štiriletno programsko financiranje, pri katerem bi bila pogodba obeh poglavitnih financerjev zavezujoča. Zdaj se vsako leto znova pogajamo, kako in kaj, to večno dokazovanje in moledovanje za denar je ponižujoče, v takšni negotovosti je težko dolgoročno načrtovati tako obsežen projekt.
FBS ima nedvomno povsem drugačno podobo kot pred vašim prihodom, vendar bi bili za vzpostavitev mednarodno primerljivega festivala nujni razširitev deleža tujih predstav, lastne produkcije in koprodukcije in animacija občinstva iz tujine. Sedanja retrospektiva pretekle sezone in podelitev nagrad mu dajeta skoraj izključno nacionalni značaj.
Poslanstvo in misija FBS sta nacionalni program in tako bo tudi ostalo. Seveda pa si želim, da bi se še bolj internacionalizirali in se počasi spremenili v odmeven mednarodni festival, pri čemer vidim več težko premostljivih ovir. Kako naj, denimo, vstopimo v koprodukcijo s kakšnim Romeom Castelluccijem, če naše zmožnosti dosegajo, denimo, le odstotek vrednosti njegovih predstav?
Prav tako je zelo malo sredstev za promocijo, festivalski tim sestavlja nekaj na srčno energijo delujočih žensk s častno izjemo nekaj naših dragih fantov. Poleg tega so tukaj še infrastrukturni problemi, zmogljivost prizorišč v Mariboru je preskromna, na srečo imamo zdaj na razpolago vsaj še Lutkovno gledališče, ki je tujcem izjemno všeč.
Pojavljajo se tudi teze o nujni spremembi termina. Konec oktobra se ne zdi najbolj posrečen datum.
Vsekakor ta termin ni najboljši, v večini gledaliških hiš so v tem času polno zaposleni z novo sezono, zdaj je največ premier in jim obnova izbranih predstav iz preteklega leta nalaga veliko dela in obveznosti. Verjetno bi sprememba termina pomenila, da festivala eno leto ne bi bilo, kar lahko v teh negotovih časih pomeni tudi njegov konec. Verjetno bi se hitro našli ljudje, ki bi rekli, če smo lahko bili brez festivala eno leto, smo lahko tudi v prihodnje, tako da bomo raje ostali kar pri varnem oktobru.
