Cankar, mlada režiserska generacija in porast koprodukcij

Težave nevladnega sektorja se stopnjujejo, produkcija ostaja na visoki ravni
Fotografija: Predstava še ni naslova (po motivih Don Juana) je dobila veliko publiciteto predvsem zaradi deseturnega trajanja, vendar je to zgolj manj pomembna karakteristika te izjemne uprizoritve. Foto Žiga Koritnik
Odpri galerijo
Predstava še ni naslova (po motivih Don Juana) je dobila veliko publiciteto predvsem zaradi deseturnega trajanja, vendar je to zgolj manj pomembna karakteristika te izjemne uprizoritve. Foto Žiga Koritnik

Nove (re)interpretacije del Ivana Cankarja v jubilejnem letu njegove smrti, vzpon mlajše režiserske generacije in formalna afirmacija ter potrditev vitalnosti in inventivnosti neinstitucionalne produkcije, ki ima tudi veliko finančnih in sistemskih težav, so letos zaznamovali slovensko gledališko sceno.

Januar je postregel z dvema premierama, ki sta temeljno zaznamovali letošnjo gledališko produkcijo in bosta nedvomno ostali zapisani tudi v slovenskih gledaliških analih. Prva je predstava Pohujšanje v dolini šentflorjanski, velika koprodukcija ljubljanske Drame, MGL in Cankarjevega doma, druga pa vrhunski performans Skupaj Marka Mandića in Leje Jurišić.

Čeprav Pohujšanje v režiji Eduarda Milerja ni bilo deležno nedeljenih kritiških aklamacij, je to nedvomno izjemna reinterpretacija Cankarjevih brezčasnih družbenih premis, pri katerih velika forma daleč presega prazno spektakelsko narativo, dovršene igralske kreacije pa formalno razkazovanje metjejskih sposobnosti. Če k temu prištejemo mojstrsko oblikovanje videoprojekcij in sijajno koreografijo, bi morali pri oceni uporabiti skoraj same presežnike. Na srečo je ta predstava (žal ena redkih) v celoti dokumentirana, RTV Slovenija jo je posnela in tisti, ki si je niso ogledali v živo, so si jo pred kratkim lahko ogledali v udobju domačega fotelja.

Zgolj presežniki so umestni tudi za projekt Skupaj. Tudi tukaj bi lahko uporabili podobne afirmativne ocene, le da morda z drugačnim predznakom. Šesturni performerski maraton je prelom z dosedanjo prakso performativnega, pogosto utemeljenega na fingirani avtentičnosti, artificialni neposrednosti in zgolj navideznem preseganju hermetičnosti. Nasprotno je tandem Jurišić in Mandić manifestiral parado stanj, občutij, relacij, privlačnosti in odbojnosti, povezanosti in odtujenosti, in to v transu, kjer ni bilo niti za trenutek mogoče pomisliti o skonstruiranih ali umet(el)no mediatiziranih uprizoritvenih intencah.

 

Cankar vseh oblik in okusov

Kar zadeva Cankarjeve uprizoritve, zlasti v primerjavi z naborom projektov v drugih umetniških zvrsteh, v slovenskih gledališčih ob stoti obletnici smrti pisatelja in dramatika, na repertoarju pravzaprav ni bilo veliko uprizoritev njegovih del, zato pa so te bile toliko bolj žanrsko in vsebinsko raznovrstne. V ljubljanski Drami so še iz prejšnjega leta ostali na sporedu Hlapci v režiji Janeza Pipana, v Mestnem gledališču Ptuj so postavili na oder projekt iCankar, nekakšno mladinsko detektivko, ki naj bi mladim, ki jim branje preveč ne diši, približala Cankarja na poseben način, podobno velja za predstavo Moj lajf v Lutkovnem gledališču Maribor, ki je svojevrsten preplet gledališke inscenacije, animacije in videa. V SNG Nova Gorica se je režiser Miha Golob prav tako lotil klasičnega teksta Za narodov blagor z nekaterimi inventivnimi prijemi, med drugim z zamenjavo moških in ženskih vlog, nabor uprizoritev Cankarjevih dram pa se je končal s sinočnjo premiero projekta Ob zori v Prešernovem gledališču Kranj v režiji Žige Divjaka.

 

Vzpon nove generacije

Divjak (letos tudi odlična režija predstave 6 v SMG in velika Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev) je letnik 1992 in prav letošnje leto se zdi napoved ali celo delna potrditev menjave oziroma vsaj opazne pomladitve režiserskih generacij. Renomirani režiserji, kot so Jernej Lorenci (Visoška kronika), Dragan Živadinov (Odilo. Zatemnitev. Oratorij), Bojan Jablanovec (365 padcev) in Eduard Miler (ob Pohujšanju tudi projekt Teror), dokazujejo, da so še vedno v vrhunski formi, Mateja Koležnik se uveljavlja tudi v tujini (v Avstriji je za uprizoritev drame Ivanov prejela Nestroyevo nagrado za največje gledališke dosežke v minuli sezoni), vendar so prvič opazneje opozorili nase tudi mlajši režiserji in predvsem režiserke.

Ob Divjaku velja omeniti predvsem Nino Rajić Kranjac, ki je po lanskih Idiotih v SMG prav tako prepričljivo uprizorila tekst Tadeusza Słobodzianka Naš razred in zanjo letos prejela tudi Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo. Tukaj so še Tjaša Črnigoj­ (Gilgalovanje), Tin Grabnar (Prekleti kadilci), Maruša Kink, ki se ob igralskih potrjuje tudi v režiserskih in avtorskih projektih,­ pa Andrej Jus, Dorian Šilec Petek, Mateja Kokol, Jernej Kobal, nekoliko starejši Igor Pison ... Ali so to nasledniki tako imenovane četrte generacije, v katero so bili (bolj zasilno informativno kot na podlagi morebitnih sorodnih karakteristik ali režiserskih poetik) uvrščeni Jernej Lorenci, Diego de Brea, Tomi ­Janežič, Sebastijan Horvat in Matjaž Latin, bomo še videli, vsekakor pa pomanjkanje inventivnih in lucidnih režiserjev oziroma režiserk v prihodnje ne bo problem slovenskega ­gledališča.

Koprodukcije po sili

Zato pa se bo, kot že nekaj let, verjetno vse bolj zatikalo pri financah. Gledališko leto 2018 po obsegu in kakovosti produkcije ostaja bolj ali manj v okvirih prejšnjih sezon, kar pomeni ohranitev solidne kondicije in visokih uprizoritvenih standardov. Ob tem ni manjkalo kritičnih polemik, zlasti o nevladnem sektorju, v katerem so razmere za ustvarjalce veliko manj stimulativne kot v institucijah, režiserji in predvsem igralci v svobodnem poklicu pa so pogosto za angažmaje prisiljeni sprejemati tudi zelo nizke honorarje. Prav to je verjetno vzrok za povečanje koprodukcij, ki je bilo letos še opaznejše.

V manjši meri gre za drugačne vsebinske uprizoritvene strategije, številni, zlasti v nevladnem sektorju, brez tovrstnega povezovanja verjetno ne bi mogli izpeljati večine projektov. To dokazuje statistični podatek, da je razmerje med institucionalno in neinstitucionalno produkcijo štiri proti ena. O položaju neinstitucionalnih gledališč, prekarnosti in obupnem položaju samozaposlenih v kulturi je bilo letos kar nekaj posvetov, podanih je bilo veliko predlogov, med drugim tudi radikalni o delni ali celo popolni ukinitvi repertoarnih in vzpostavitvi projektnih gledališč ali vsaj postopno rekonstrukcijo sedanjega togega piramidnega sistema, vendar ni pričakovati, da bi se kmalu zgodil prelom z dosedanjo prakso.

Zapostavljeni mladi dramatiki

O potencirani družbeni angažiranosti in aktivizmu se zdi, da ostaja določeno ravnotežje med klasično, bolj previdno repertoarno politiko javnih zavodov ter bolj neortodoksnimi pristopi drugih producentov. Kot je konstatirala tudi selektorica letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje (FBS) Zala Dobovšek, je bila angažiranost velikokrat premalo premišljena, poskus uvida v širše družbeno okolje pa so neredko zaznamovali stereotipi. Nekateri so zelo zavzeto sledili aktualni dramatiki in poskusili nekatere tuje novosti uprizoriti s čim manjšim zamikom, pri čemer velja izpostaviti MGL, kjer so oziroma bodo tudi v novi sezoni kar devet od enajstih dramskih besedil uprizorili prvič, dve predstavi krstno, drugi pa vztrajajo pri imenih preverjenih dramatikov. Opaziti je precejšen porast avtorskih projektov, medtem ko dela slovenskih dramatikov in dramatičark mlade generacije kljub solidnemu potencialu ostajajo na izvedbeni ravni bralnih uprizoritev.

Ena izmed redkih, ki si je zagotovila kontinuirano uprizarjanje tekstov, je Simona Semenič, ki seveda že sodi v srednjo generacijo dramskih piscev. Prav njeni besedili še ni naslova (po motivih Don Juana) v režiji Tomija Janežiča (del teksta so prispevali tudi drugi ustvarjalci predstave) ter jerebika, štrudelj, ples pa še kaj v režiji Janeza Janše veljata bodisi po strukturi, modusu in ne nazadnje zaradi dolžine trajanja ali kot specifična predstava brez igralcev za posebna dogodka jesenskega dela letošnje gledališke sezone. Pri predstavah za otroke in mladino je stanje skoraj nespremenjeno, temu segmentu občinstva se redno in sistematično posvečajo v redkih ­gledaliških hišah, morda velja tukaj izpostaviti SLG Celje, SNG Nova Gorica in ljubljanski Mini teater, pohvalen je tudi program G2G v gledališču Glej. Stalna oziroma letos še poglobljena se zdi kriza možnosti objavljanja gledaliških recenzij, saj se medijski prostor za te vsebine čedalje bolj krči.

Tudi letos se je poslovilo nekaj izjemnih gledaliških ter filmskih igralk in igralcev, med njimi legendarna Štefka Drolc in Demeter Bitenc, ob njiju še Tanja Poberžnik, Katja Levstik, Andrej Nahtigal in Bogomir Veras.

Komentarji: