Carpe Diem: O režiji, kreativnih igralskih tehnikah in o človekovih fantazijah

V sobotnem Delu vas v rubriki Carpe diem čaka zgodba Tomija Janežiča, enega najzanimivejših evropskih gledaliških režiserjev.

Objavljeno
11. oktober 2019 14.17
Posodobljeno
11. oktober 2019 14.41
Tomi Janežič gledališki režiser. FOTO: Jure Eržen/Delo
I. Š.
I. Š.
Tomi Janežič je po mnenju mednarodnih kritikov eden od najzanimivejših evropskih gledaliških režiserjev svoje generacije in mednarodno priznan kot strokovnjak na področju kreativnih igralskih tehnik. Prejel je več kot trideset mednarodnih nagrad in priznanj. Po uspehu Galeba (Utva) leta 2013 so ga vabili v različna gledališča po Evropi: v Sankt Peterburgu je bil za predstavo Človek po tekstu Viktorja Frankla nominiran za najprestižnejšo rusko gledališko nagrado zlata maska, leta 2016 je za režijo Opere za tri groše prejel priznanje Bojana Stupice, ki ga podeljuje Združenje dramskih umetnikov Srbije, kmalu zatem je bil za predstavo v Trondheimu Doppler (Divjak) po romanu kultnega norveškega avtorja Erlenda Loeja nominiran za heddo, najprestižnejšo gledališko nagrado na Norveškem; istega leta je uprizoril Strička Vanjo v Firencah …

Z njim se je na enem zadnjih poletov z letalom Adrije iz Skopja do Ljubljane, pogovarjala Vesna Milek. V fotografski objektiv ga je ujel Delov fotograf Jure Eržen.


V začetku lanskega oktobra se je vrnil na oder SMG s kar deset ur trajajočo predstavo, gledališkim eksperimentom, v katerem je prepletel izkušnje, zgodbe in ideje igralcev s tekstom Grumove nagrajenke in nagrajenke Prešernovega sklada Simone Semenič. Predstava še ni naslova preizprašuje temeljne človekove fantazije skozi mit o Don Juanu.