Celih 24 ur z Janom Fabrom v gledališču

V soboto se je začel Bitef; prva predstava je trajala 24 ur in se končala z ovacijami gledalcev, od katerih je večina ves ta čas ostala v dvorani.

Po marsičem si bomo 51. Bitef (Beograjski mednarodni gledališki festival) zapomnili kot resnično poseben festival. Njegov letošnji slogan – Epic Trip – so navdihnile predstave mladega nemškega režiserja Ersana Mondtaga. Uprizoritev ene od predstav, Nebeškega kraljestva slovenskega režiserja Jerneja Lorencija, bodo razdelili v dve gledališči.

Otvoritvena predstava festivala, ki se je začel z gledališkim delom Olimp: v slavo kulta tragedije belgijskega umetnika Jana Fabra, je trajala celih 24 ur. Fabre se je strinjal s tem, da se bo festival začel z njegovim glasovnim sporočilom, vendar pod pogojem, da nihče ne bo stopil na oder pred začetkom predstave in da ne bo nobenih govorov funkcionarjev.

»Lepota tudi takrat, kadar ustvarja zmedo in je subverzivna, vedno pomirja,« je govoril Fabrov glas gledalcem v dvorani Sava Centra. Televizija Srbije je prenašala njegovo predstavo v celoti. Že napoved, da bo gledališko delo, ki ga boste gledali, trajalo 24 ur, zanimivo vpliva na ljudi.

Jan Fabre je bil večkrat tudi v Sloveniji. Foto: Tadej Regent/Delo

Na vhodu v dvorano so morali gledalci zamenjati vstopnice za plastične zapestnice, s katerimi so lahko izstopali in spet vstopali v dvorano, in čeprav je to pomenilo, da ste lahko med predstavo odšli domov na počitek, ste bili že vnaprej vznemirjeni samo zaradi misli, da se bo takrat na odru nekaj dogajalo. In potem se je začelo.

Radikalen odnos

Že prvi prizor je obljubljal radikalen odnos do lepote in resnice. Dva moška sta se slekla do golega in se nagnila nekoliko naprej, da sta se lahko druga dva priplazila do njiju po vseh štirih kakor psa in jima obraz potisnila v zadnjici. Nato sta povedala svoje, da se je zdelo, kakor da besede skozi debelo črevo prihajajo do zavesti in nato še do ust dveh golih govornih predstavnikov neke globoke, mračne in neobvladljive sile.

Še en igralec stoji v zadnjem delu odra, in šele potem ko se tudi on sleče in pod snopom svetlobe iz reflektorjev doseže polno erekcijo, predstava pridobi tisti ritem, ki ga nato obdrži vse do naslednjega dne. Potem ko igralec z napetimi penisom v roki odide z odra, popolnoma logično sledi ples preostalih 27 izvajalcev v orgiastičnem tempu, ti pa za uvod v prebujeni svet antičnih tragedij mečejo po odru kose surovega mesa in krvavega srca.

Tako se zdi, kakor da ponujajo gledalcem svoje notranje organe na vpogled in ustvarjajo vtis, kakor da ni nič skritega pred njihovimi očmi. Ritem določa zajeten Dioniz in njegova žena Dioniza, ki z gibanjem svojih debelih hedonističnih trebuhov poskušata poiskati svoj novi jaz (Self). »Kaj vse so ženske zmožne narediti, kadar so obsedene z lastno močjo,« sporočajo gibi telesne in duševne ekstaze. »Vaši zakoni nič ne pomenijo.«

Kateri zakoni torej veljajo na Fabrovem odru?

Rekli bi lahko, da so to zakoni iskanja katarze, ki je bistvo smisla grške tragedije. Toda Jan Fabre se posveča predvsem vprašanju, kaj je sploh katarza in kako katarza danes spreminja človeka in skupnost. Prav zato je ustvaril predstavo, ki združuje noč in dan ter že z naravnim ritmom človekovega telesa vodi najprej igralce, nato pa še vzdržljive gledalce v svojevrsten trans.

Potem ko si ogledamo vseh 24 ur, ugotovimo, da se odgovor na vprašanje, kje je katarza, skriva v čudežnem dejstvu, da predstava ne popusti niti za trenutek, a se hkrati tudi po tem, ko se dogajanje zaključi, ne približa koncu. Po zaključnem plesu, polnem enake orgiastične energije, kakršno je imel tudi tisti na začetku predstave, Dioniz sporoči gledalcem: »To je šele začetek! Dihajte, samo dihajte in si predstavljajte nekaj novega!«

Medtem so na odru sledili drug drugemu Eteokel in Ojdip, Hekaba in Odisej, Dionizove bakhantke, Fedra, Orest, Elektra, Medeja, Antigona in Ajant. Vsak izmed likov oziroma vsaka tragedija je zdaj pridobila sodoben jezik, včasih umeščen med vrlino in grešnost, včasih med moč in nečimrnost, vedno pa – že zaradi trajanja predstave – med sanje in spanec. Igralci so tako kakor gledalci imeli tri odmore.

Prvega po petih urah in pol, trajal je 50 minut; drugega v nedeljo zjutraj, dolg je bil kar uro in 40 minut; in tretjega isti dan popoldne, trajal je 40 minut. Gledalci so se lahko med odmorom okrepčali na hodnikih Sava Centra, igralci pa so menda tudi spali v vrečah na odru, čeprav so nekateri od njih v predhodnih intervjujih priznali, da le malokomu iz igralske ekipe uspe zaspati zaradi velike količine adrenalina pa tudi zaradi strahu, da bi izgubili ritem predstave.

Proti rečnemu toku

Jan Fabre, ki bo 14. decembra star 59 let, ima od zgodnje mladosti težave zaradi neke oblike nespečnosti in lahko spi samo uro na dan, njegov organizem pa kljub temu deluje popolnoma normalno. Toda to vendarle ni bil razlog za to, da je ustvaril predstavo, dolgo 24 ur.

»Na predstavo sem gledal kakor na lososa, ki plava proti rečnemu toku in mora nenehno skakati nad vodno gladino ... Živimo v Evropi, kjer se vse dogaja zelo hitro, zato tudi v gledališčih pripravljajo predstave v šestih, osmih ali desetih tednih,« je povedal Fabre v nekem intervjuju. »Toda gledališče je preveč resen medij, da bi ga tako zlahka sprejemali in razumeli.«

Nič od tega, kar je Fabre pokazal v svojem Olimpu, ne moremo tako zlahka razumeti, in to že zato, ker traja in traja med obsedenim ponavljanjem besed in dejanj, vse skupaj pa spominja na brskanje po površini zavesti, psihe, čustev in zgodovine. V njegovi predstavi se vse posveča vprašanju svobode in ustvarjalnosti, lepote in norosti. Fabre in njegova skupina, v kateri delujejo štiri generacije igralcev, so pripravljali Olimp šest let. Premiero so izvedli pred dvema letoma in od takrat so jo pred Beogradom uprizorili samo devetkrat.

Nekateri kritiki sicer trdijo, da je gledališko umetnost z Olimpom mogoče razdeliti na obdobje pred Fabrom in na vse, kar mu sledi, vendar je sporočilo belgijskega režiserja precej preprostejše od velikih tovrstnih oznak. »Grška tragedija je zgodba o vas in o meni,« pravi. »Mi, ljudje, smo v bistvu prelepe živali. In boljši smo od angelov, saj so angeli popolni in statični, ljudje pa smo vedno nepopolni, zato se vedno premikamo in ne počnemo nič slabega, saj se nenehno izpopolnjujemo. Zato je na mojem odru čutiti močno vero v človeško vrsto.«

Toda to, kar se sodobni človek mora naučiti od grške tragedije, je, da povzdigne težavo in jo slavi, ne da bi bil vedno obseden z rešitvijo, pravi Fabre. »Poglejte, kaj se dogaja v Evropi, denimo, z valovi beguncev ... Moramo biti pripravljeni na to, da včasih ne moremo rešiti vseh težav. Moramo se naučiti sprejemati resničnost takšno, kakršna je, z vsemi težavami. Zakaj bi sodili o ljudeh, ki imajo drugačne obrede in vero?«

Zakaj jih ne bi sprejeli tu zraven nas in skupaj spoznali, da se tragedija, grška ali naša sodobna, ne konča? Vse to je šele začetek.