Človek mora biti radikalen, kot je radikalna dejanskost

Talka je predstava o izsiljeni izbiri, o pogumu ženske, moški dominaciji in, kot bi dejala Hannah Arendt, o dinamični človeški aktivnosti, mišljenju

Objavljeno
10. julij 2020 06.00
Posodobljeno
10. julij 2020 06.00
Paul Claudel, Jacques Lacan in na sredini tragična Claudelova sestra Camille Foto promocijsko gradivo
Režiser Matjaž Berger v predstavi Talka v slogu svoje prepoznavne poetike sooči dramsko delo oziroma gledališki oder in filozofijo, zato se včasih v njegovih predstavah, ki imajo svojevrstno igralsko in vizualno poetiko, zdi, da imajo še eno dimenzijo. Mišljenje.

Nad predstavo Talka francoskega dramatika in pesnika Paula Claudela (1868–1955) tokrat lebdi misel Jacquesa Lacana, zlasti v teh krajih izjemno popularnega francoskega psihoanalitika. Uprizoritev v produkciji Anton Podbevšek Teatra namreč združuje Claudelovo dramsko besedilo in Lacanovo delo Komentar trilogije Coûfontainov Paula Claudela.

Zgodba drame, ki je sicer del trilogije, obravnava moralično problematiko aristokratke Sygne de Coûfontaine, ki se tik pred Napoleonovim porazom žrtvuje za pobeglega cesarjevega jetnika papeža Pija in seveda za stvar zakonitega francoskega kralja. Talka je drama o paradoksu izsiljene izbire, saj se mora v njem glavna junakinja na ozadju brutalnosti dogodkov iz francoske revolucije odreči temu, kar predstavlja njeno bit, tja do »najintimnejših korenin«. Vprašanje terorja je v zgodbi, ki pritiče žanru melodrame, implicirano z ideološkimi nosilci: državo, Cerkvijo, razrednim bojem, ljubeznijo, ekonomijo in skozi izbire – življenje ali denar, svoboda ali smrt –, o slednji Jacques Lacan pravi, da je »edini dokaz svobode, ki ga lahko ponudite v okoliščinah, v katerih ste se znašli, prav to, da izberete smrt, saj s tem pokažete, da imate svobodo izbire«.
 

Paul in njegova sestra


Claudel je zvest učenec francoske tragedije Racinovega tipa in predstavnik katoliške književnosti. Bil je namreč zelo veren, kot je kolegici Mimi Podkrižnik povedala Dominique Millet-Gérard, predavateljica francoske književnosti na Sorboni ter velika poznavalka Claudela, se je rodil v pobožni katoliški družini, a je njegovo vero najbolj okrepilo videnje, ki ga je za božič, ko je bil star osemnajst let, doživel v čarobni pariški notredamski katedrali. Ko je otroški kor pel Magnifikat, Marijino hvalnico, se mu je zazdelo, da ga je nagovoril notranji glas, njegovo telo je prevela nežna mehkoba. Lepota zvoka se ga je usodno dotaknila.
Poleg vere je njegovo življenje tesno povezano tudi z usodo in talentom njegove lepe sestre Camille Claudel, ki je bila izjemna kiparka, Rodinova učenka in ljubica. Kasneje se ji je omračil um in uničila je številne svoje skulpture. Prav na zahtevo mlajšega brata Paula so jo zaprli v psihiatrično bolnišnico, kjer je ostala do konca življenja, čeprav so nekateri tamkajšnji zdravniki prepričevali njeno mamo in brata, da z njo ni nič narobe.

image
Delo Predstava je po režiserjevih besedah izrazito delo odlične igralske ekipe. Na fotografiji prizor iz predstave. Foto Barbara Čeferin


To je zgodba o tragični usodi neverjetno nadarjene ženske. Paul Claudel je starejšo sestro nadvse občudoval in prav ona ga je navdušila za umetnost in to, da se je preselil v Pariz in postal pisatelj. A hotel je imeti tudi stabilnejši poklic, zato je izbral diplomacijo. Za to se je, kot je pojasnila Dominique Millet-Gérard, odločil tudi zato, ker so bila osemdeseta in devetdeseta leta 19. stoletja čas oziranja v eksotiko, k Japonski, čas svetovnih razstav. Vedno si je želel odpotovati na Daljni vzhod. Želja se mu je uresničila­ prav z diplomacijo.

Kot v gledališkem listu piše Alenka Zupančič, je dramo Talka Claudel napisal prav v času, ko je bil v službi na ministrstvu za zunanje zadeve in je predstavljal Francijo, bil je uslužbenec Republike.
 

Drama o žrtvovanju


Režiserja Matjaža Bergerja smo vprašali, čemu Claudelova Talka v teh časih. »Ker smo na neki način vsi talci svoje besede, ker se pred nami vedno znova pojavi neki paradoks izsiljene izbire, v katerem postajamo ali se izgubljamo (ali izgubimo). Ker je tudi vedno znova pred nami vprašanje, katera od poti ali vednost (vedenje) ali vera (up, mnenje) je relevantnejša pot do resnice, ki jo pred nas postavlja kontekst dejanskosti. Spomnimo se Brechtovega odgovora iz njegovega filozofskega in etičnega potujitvenega poligona, »človek mora biti radikalen, kot je radikalna dejanskost«.

Berger je prepričan, da je Talka Claudelova vrhunska melodrama oziroma, kot ji pravi Lacan, sodobna tragedija o žrtvovanju, ki ga uprizori ženska v kontekstu moške dominacije.

»Talka je tudi drama diskurza ženskega versagung, velikega ne, ki ga glavna junakinja Sygne de Coûfontaine uprizori kot upor proti okupatorju svojega življenja – v sklepni sekvenci drame. Prav ta gesta zanikanja v Talki nastopa kot rana v obliki serije krčevitih trzljajev umirajoče Sygne, ki jih Claudel manično kot koreografijo vpisuje v didaskalije, Slavoj Žižek pa jo opredeli kot zabeležko razsežnosti realnega, »subjekta kot odgovora realnega«; še več: s svojimi simptomi trzljaja, ki izraža zanikanje, Sygne »reče ne zahtevi (družbenega) velikega Drugega, da naj prav tisto krivico, ki jo navdaja z grozo, vzame nase kot užitek«.
Predstava je po režiserjevih besedah izrazito delo odlične igralske ekipe, ki je nekaj mesecev skrbno tkala interpretacijske narativne odtenke kompleksnega Claudelovega besedila. Ob treh igralskih legendah (Janez Hočevar, Pavle Ravnohrib, Gregor Čušin) stopajo na prizorišče trije sošolci z AGRFT – odlična Anuša Kodelja v naslovni vlogi Sygne de Coûfontaine, Borut Doljšak in ­Lovro Zafred.

Paul Claudel, Jacques Lacan: Talka
Anton Podbevšek Teater
režiser Matjaž Berger

10. julija ob 21. uri
Preddverje Križank