Tiskane izdaje
Dva ločena, enourna monologa, ki ju medsebojno izzove razpadajoče iztrošen ljubezenski par, sta nakopičena verbalna gmota, nebrzdana ploha besed, ki se – tudi zaradi izvrstnega prevoda Suzane Koncut – zdi kot sunkovit preris prostega toka mišljenja.
Na eni strani bi lahko šlo za prenos nenadzorovanih, necenzuriranih misli, ki naj (načeloma) ne bi prebile formata izrečenosti, toda gre za sočno, dramatično, neposredno konverzacijo, ki jo je francoski dramatik Pascal Rambert napisal v svobodni naraciji polzečih replik, ta pa se že spogleduje s formo pesniških stihov.
Ona je Pia Zemljič in on Marko Mandić, na odru sta zasebno, nagovarjata se že tako, a zgodba ni njuna. Je sicer prilagojena in nagnjena v »realnost«, a v tem vseeno ni totalna. Kod, ki se najprej (hote ali nehote) ponuja v razrešitev, je kategorija verjetnosti, v kolikšnem dometu se izvajalca (partnerja tudi v zasebnem življenju) resnično naslanjata na govorico zasebne sfere in koliko to pozicija odra sploh dopušča in prenese. Kje je avtentičnost njunih drž potvorjena in obratno.
Povsem legitimna gledalčeva odločitev je, da se tovrstne morebitne (teoretske) razdvojenosti čim prej znebi, saj je dobra kondicija pri sledenju pripovedi, ki jo konceptualno in kategorično zahteva pisec v izhodišču, več kot priporočljiva ter za optimalen učinek tako rekoč nujna. Njun finalni obračun je toksičen, brezsramen, krut in neznosno boleče iskren, je (najmanj) dvopasovni retrospektivni pogled na pekoče sladostrastne vrhunce in zagrenjene ubijajoče padce.
V času enega mentalnega izbruha drugi (nagovorjeni) molči, a to je vse prej kot molk, mirnost, pasivnost, pač pa čvrst napor poslušanja in mučno brzdanje notranjih impulzov, da ne usekajo na plan.
Mandićev monolog je eksploziven, ognjevit, psihosomatski, dobesedno razgaljen, pospremljen z nizom zunanjih akcij, včasih drobnih, drugič neznansko povednih, kot da pooseblja lavo vulkana, zapisanega v tekstu, je krčevit, parajoč, a neprestano nestabilen na krivulji ranljivosti in brezobzirnosti.
Pia Zemljič mu sledi najprej stoično, hladnokrvno, naknadno pa s čedalje pogostejšimi eskapadami hlipanja, joka in trzajočega telesa. Očitki v tej veličastni praznini dobesedno učinkujejo kot strelni naboji. Predaja in preklop monologa odražata tudi rahel estetski premik, predvsem pa prelitje v drugo sfero, sfero »ženskosti«, ki se skozi interpretacijo Zemljičeve pokaže kot nevarno spolzka in nepredvidljivo kačja.
Režiser Ivica Buljan je brez vpadljivih intervencij velikodušno pustil dihati prostoru in igralcema, s čimer se ob tako specifičnem dramskem formatu zagotovo tvega tudi momente ritmične enoličnosti, a obenem morda prav z režijskim korakom nazaj besedilu prepusti optimalen zagon vseh sporočilnih nians.
