Dnevnik izgubljene hčerke Franza Kafke

Dnevnik Ane Frank: Danes premiera monoopere o najslavnejši judovski deklici. V naslovni vlogi Katja Konvalinka.

Objavljeno
30. september 2015 18.30
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

»Naša sobica je najprej izgledala zelo pusto, saj na stenah ni bilo ničesar, toda očka mi je prinesel fotografije zvezdnikov in razglednice, s pomočjo katerih sem spremenila zid v velik sliko. Sedaj izgleda sobica veliko bolj veselo ...«

To je bila sobica na podstrešju stare stavbe v zahodnem Amsterdamu, na ulici Prinsengracht 263, kjer je Anne Frank beležila misli svoje skrivne eksistence v znameniti dnevnik, danes eno najbolj znanih knjig na temo holokavsta.

Knjiga trinajsletne deklice je postala prava uspešnica, prevedena je v okoli 70 jezikov in prodana v nakladi 30 milijonov izvodov. Pravijo, da je najbolje prodajani dnevnik vseh časov in najbolje prodajana knjiga, ki jo je napisal otrok. Razlogov za tak uspeh je verjetno več: knjiga je neke vrste učbenik na temo holokavsta, hkrati pa je tudi v literarnem smislu prepričljiva. Letos mineva 70 let od Annine smrti, kar je še en razlog več, da obudimo spomin nanjo.

Zgodba Anne

Anne Frank je bila rojena leta 1929 v v Frankfurtu v družini, ki je le zelo ohlapno sledila judovski veri in običajem. Prva leta njenega življenja so bila srečna, toda ko so leta 1933 na oblast prišli nacisti, sta se njena prestrašena starša odločila, da se bo družina izselila iz Nemčije.

S pomočjo moža mamine sestre so se odločili za Nizozemsko. Tam je Otto ustanovil podjetje Opekta, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo pektinov za izdelovanje marmelade. Posel ni ravno cvetel, a dohodkov je bilo dovolj za dostojno življenje. Toda 10. maja 1940 so Nemci okupirali Nizozemsko in družina Frank se je še enkrat znašla na ozemlju pod kontrolo nacistične oblasti. Edina rešitev je bila skrivanje, še zlasti pa je odločitev za to dozorela, ko je Margot Frank julija 1942 dobila poziv, naj se zglasi v delovnem taborišču.

Oče je skrivališče izbral v enem od poslopij podjetja Opekta v ulici ob kanalih, v stavbi, ki je bila tipična stara gradnja zahodnega Amsterdama. Hrano in vse ostalo so jim dostavljali najbolj zaupni uslužbenci očetovega podjetja, na relativno majhnem prostoru pa so poleg Frankovih živeli še štirje ljudje. Bilo je utesnjujoče, poslušali so tuljenje siren, hkrati pa so morali biti večino dneva popolnoma pri miru, da jih v spodnjem nadstropju ne bi slišali.

Toda še vedno neidentificirana oseba jih je izdala in 4. avgusta 1944 jih je gestapo zajel. Eden od gestapovcev je zagrabil tudi kovček, v katerem je bil spravljen Annin dnevnik. Papirji so se razsuli po tleh. Anne je molče opazovala, kaj se dogaja. Kasneje, ko so Frankove odpeljali, je zapiske pobrala in spravila Miep Gies, očetova uslužbenka.

Družino so poslali v Westerbork, tranzicijski kamp v bližini Amsterdama, od tam pa v Auschwitz-Birkenau, kjer je Annina mama umrla zaradi izstradanosti, saj je vso hrano, ki jo je dobila, dala hčerkama. Oktobra 1944 so Anne in njeno sestro poslali v Bergen-Belsen. Toda sestri nista končali v plinskih celicah, umrli sta zaradi tifusa marca 1945.

Hiša, kjer se je družina skrivala, je danes spremenjena v muzej, ki ga letno obišče okoli milijon ljudi. Poleg fotografij zvezdnikov je tu še tapeta, na kateri je Otto Frank označeval, kako sta rastli njegovi hčerki, zemljevid, na katerem je označeval napredovanje zavezniških sil in še nekaj drugih osebih stvari Annine družine, ki sta jih rešila Miep Gies in Bep Voskuijl, preden je gestapo počistil stanovanje.

Draga Kitty ...

Annin oče Otto je edini družinski član, ki je holokavst preživel. Vrnil se je v Amsterdam in takrat mu je Miep Gies povedala, da je Anine zapiske dala v zeleno mapo in to položila v predal pisalne mize v njihovem skrivališču. Ko je Otto predal odprl, so mu tekle solze po licih, kajti zapiski so bili edino, kar je ostalo za Anne.

Knjižico, rdeče-zeleno beležko, v katero je začela pisati dnevnik, je dobila na trinajsti rojstni dan, kasneje je popisala še dve beležnici in več sto posameznih listov.

Večino dnevnika je napisala kot pisma imaginarni prijateljici Kitty. Kdo bi Kitty bila, ni jasno. Nekateri menijo, da je to Käthe »Kitty« Egyedi, Annina predvojna prijateljica, drugi pa, da jo je pobrala iz njej ljube knjižne serije Joop ter Heul. Nekatera pisma so naslovljena tudi na Conny, Marianne, Emmy in Pop.

Po njenih beseda je pisala, ker »kadar pišem, stresem skrbi s sebe.« Zapiski so zelo stvarni, dotikajo se povsem vsakdanjih stvari, ukvarja pa se tudi s spremembami, ki so se zgodile na Nizozemskem po nemški okupaciji, piše o družinskih odnosih, o svojem fizičnem in emocionalnem razvoju. Ko je Otto Frank prebiral Anine zapiske, je bil presenečen, kako natančno in točno je zapisovala dogodke in kako zrel pogled je imela na stvari. Prvič je spoznal bolj privatno plat svoje hčere. »Zame je bil njen dnevnik odkritje. Pojma nisem imel, da tako globoko občuti stvari ...«

Ko se je odločil za objavo, je tekst sestavil iz verzije A in B hčerinega dnevnika. Anne je namreč pisala dnevnik najprej povsem zase, ko pa je na radiu slišala, da bodo po vojni ustvarili arhiv o zatiranju ljudi pod nemško okupacijo, se je odločila, da bo svoje zapiske predala temu arhivu in jih tudi objavila, zato jih je začela prepisovati in urejati. V drugi verziji so določene stvari izpuščene, ljudem je mlada pisateljica nadela psevdonime ... Otto Frank je iz prve objavljene verzije odstranil odstavke, kjer je bila Anne kritična do svojih staršev in kjer je odkrito pisala o svojem telesnem razvoju.

Morda so prav ti posegi Otta Franka generirali obtožbe, da gre za ponarejen dnevnik. Pogosto je moral hoditi po sodiščih in zagovarjati pristnost dnevnika. Tako je leta 1959 Otto Frank tožil Lotharja Stielauja, bivšega člana Hitlerjeve mladine, ki je trdil, da je dnevnik ponaredek. Sodišče je razodilo v prid Franka.

Leta 1976 je tožil Heinza Rotha in Ernsta Römerja, ki sta spet trdila, da je dnevnik ponaredek. Sodišče je še enkrat razsodilo v prid Franku. Bila sta obsojena na denarno kazen in zapor. Leta 1991 sta Robert Faurisson in Siegfried Verbeke poslala na trg knjigo z naslovom Dnevnik Ane Frank, kritični pristop, v kateri sta trdila, da je dnevnik napisal Otto Frank.

Sodišče je razsodilo, da mora biti ta knjiga umaknjena s tržišča. Morda bodo vsi dvomi o pristnosti dnevnika odpravljeni, ko bosta inštitut Huygens in Hiša Anne Frank opravila podrobno analizo rokopisov, kot jo imata v načrtu.

Tako ali drugačno izpodbijanje pristnosti pa knjigi in liku Anne Frank ni naredilo škode. Ta judovska deklica ostaja najbolj prepoznaven obraz holokavsta, ikona pokončnosti in vitalizma. Živela je z upanjem skozi najtemnejše dneve stoletja in dotaknila se je src mnogih. Revija Time jo je leta 1999 izbrala med 100 najpomembnejših ljudi 20. stoletja, Philip Roth pa je dejal, da je »mala izgubljena hčerka« Franza Kafke.