Dolga zgodba o pohlepu, moči in njeni zlorabi

Valerij Abisalovič Gergijev je na današnjo novinarsko konferenco v Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank zamudil pol ure. Novinarjem se je večkrat opravičil, zadnje tri noči, je povedal slavni dirigent, tako rekoč ni spal, tokrat pa je imel čas za spanje.

Enega od razlogov za zamudo je nonšalantno razkril direktor ljubljanskega festivala Darko Brlek: predstava Marijinega gledališča, Wagnerjev Siegfried, je dolga, sledila je pozna večerja, ki se je spremenila v zgodnji zajtrk, »razšli smo se ob pol štirih,« je dodal Brlek.

Tempo Marijinega gledališča z Velerijem Gergijevom je impresiven: v Ljubljano je orkester prišel z Wagnerju posvečenega švedskega festivala ob Baltskem morju, Siegfriedu nocoj sledi zadnji del tetralogije, Somrak bogov, jutri še sklepni koncert festivala z Beethovnovo Četrto, Klavirskim koncertom št. 1 S. Prokofjeva in Šostakovičevo Peto simfonijo, že v petek in soboto sledi njihovo gostovanje na slavnem lucernskem festivalu, iz Švice se bodo glasbeniki odpravili v London, kjer bodo v nedeljo v Royal Albert Hall na BBC Proms odigrali Šostakovičevo Peto simfonijo, Kantato za 20. obletnico oktobrske revolucije Sergeja Prokofjeva in Tretji klavirski koncert Petra Čajkovskega, v katerem bo solist gost lanskega ljubljanskega festivala Denis Macujev. Prihodnji petek bodo Sanktpeterburžani evropsko poletno turnejo sklenili z otvoritvenim večerom bonnskega Beethovenfesta, potem pa se bodo posvetili pripravam na svojo 235. sezono.

Na novinarsko vprašanje, kako zmore tak turbulentni urnik ob obširnem repertoarju na gostovanjih, je dirigent, generalni direktor in umetniški vodja ugledne institucije iz Sankt Peterburga prostodušno odgovoril: »Zanašam se na svoj orkester.«

Dodal je, da je pred dolgim ljubljanskim Siegfriedom in nocojšnjim šesturnim Somrakom bogov skupine glasbenikov v Cankarjevem domu premikal, da bi dosegel najbolj optimalen zvok, vse seveda v želji, da bi publika kar najbolje slišala skladatelja.

»Ko govorim o svojem početju, ne rečem, da dirigiram, ampak da dirigiram Šostakoviča, Musorgskega, Rahmaninova itd.« Povedal je tudi, da mu pomagajo dolgoletne izkušnje z različnimi orkestri in preprosto dejstvo: »Glasbeniki vedo, kakšen zvok pričakujem.«

Danes bo Gergijev za prispevek k plemenitenju slovenskega kulturnega prostora z vrhunskimi glasbenimi doživetji od predsednika države Boruta Pahorja prejel visoko državno odlikovanje srebrni red za zasluge.

Tokratno gostovanje Marijinega gledališča je sklep tistega, kar je Gergijev v Ljubljani začel pred štirimi leti, ob proslavljanju 200. obletnice Wagnerjevega rojstva, ko smo v Ljubljani slišali Rensko zlato in Valkiro z obljubo, da preostala polovica Nibelunškega prstana sledi naslednje leto.Da je sanktpeterburško gledališče zmožno skorajda norosti, je pokazalo gostovanje pred leti v Londonu, ko so Wagnerjevo monumentalno tetralogijo izvedli v štirih zaporednih večerih.

Kaj govori Prstan? Gergijev ponavlja, da so s to postavitvijo iz leta 2003 hoteli prikazati večnost, prazgodovinskost, »s tem Prstanom vabimo k odhodu v cono brezčasja,« je dodal Gergijev. Temu sledi tudi vizualni koncept produkcije, ki zahteva veliko, visoko prizorišče in zahtevno lučno postavitev. Gallusova dvorana Cankarjevega doma, je navrgel Gergijev, to omogoča, ni si pa mogel kaj, da ne bi pohvalil »svoje« sanktpeterburške institucije, novo Marijino gledališče, ki sodi med tehnično nabolj sodobne dvorane na svetu.