Don Juan je nekdo, ki počne stvari, ki si jih mi ne drznemo
Gledališki režiser Tomi Janežič se je z Vesno Milek pogovarjal na enem od zadnjih letov Adrie Airways.
Odpri galerijo
Definitivno je Tomi najbolj mednarodno uspešen slovenski režiser generacije. FOTO: Jure Eržen/Delo
Spoštovani potniki, pozdravljeni na krovu Adrijinega letala na letu v Ljubljano. Vreme na poti delno oblačno. Vreme v Ljubljani prav tako. V imenu posadke Adria Airways vam želim prijeten let.
S Tomijem Janežičem, gledališkim režiserjem, ki ga evropski kritiki opisujejo s presežniki in več režira v tujini kot doma, sediva na letalu iz Skopja. Z ansamblom Mladinskega gledališča je gostoval na mednarodnem festivalu MOT z neobičajno predstavo še ni naslova, nekakšnim gledališkim eksperimentom po motivih Don Juana, za katerega je tekst, hrbtenico predstave, napisala Simona Semenič, meso, mišice, pljuča in srce pa so dodajali v ustvarjalnem procesu z igralci.
Adria Airways, ki se je na predvidenem direktnem letu Skopje–Ljubljana ustavila še v Prištini, da bi tam pobrali potnike, nama je – tam zgoraj, med oblaki, omogočila veliko časa. Govorila sva o otroštvu, ki ga je najbolj zaznamovala glasba. Igral je klavir, čutil črno-bele tipke pod blazinicami prstov, od nekdaj so ga vznemirjali človeški glas, ritem in glasba. Govorila sva o Čehovu, Stanislavskem, o belih nočeh v Sankt Peterburgu, mestu Dostojevskega in Čehova, kjer je ustvarjal. O ruski duši, ki se morda samo navzven malo razlikuje od portugalske, slovenske ali italijanske. Takrat zatopljena v pogovor nisva vedela, da morda zadnjič letiva z Adrio.
Kdo je zanj Don Juan? Kaj predstavlja? Kateri tekst ga je najbolj vznemirjal pri oblikovanju predstave, sem ga vprašala. Je to Molièrov izzivalec usode in Boga, je morda Laclos in njegov vikont Valmont, zapeljivec, ki se zaljubi in nesrečno konča, je to tip Casanove, Mozartov Don Giovanni ...
To sem že večkrat povedal, se nasmehne in zapre letalsko okence, da nama slepeča svetloba nad oblaki ne sveti v oči. Don Juana v resnici ni. Don Juan je spremenljiva figura skozi zgodovino. Ampak nam služi kot orodje raziskovanja. Služi nam, da nas osvobaja določenih seksualnih in agresivnih impulzov, ki jih težko obvladujemo. Don Juan je zato nekdo, ki počne stvari, ki si jih mi ne bi drznili privoščiti, ker se zavedamo destruktivnih posledic. Potrebujemo tak lik, v družbi, v umetnosti, kot arhetip, simbol, prazno platno, na katero projiciramo frustracije in fantazme. Zavidamo mu in ga hkrati preziramo, obsojamo.
Spet naju preglasi glas kapitana. Za hip obmolkneva. Lepo je govoriti o Don Juanu nekje med nebom in zemljo, pomislim. Spomnim se najinega prvega srečanja leta 2002, takrat še ni imel trideset let, po premieri Treh sester v SMG. Sedela sva v kavarni Evropa, to je bil njegov prvi intervju za Sobotno prilogo. Strastno je razlagal o raziskovanju igralskih tehnik, krilil z rokami, oči so mu žarele; mislila sem, da imam pred sabo mesijo, najmanj Frančiška Asiškega. Že takrat je bil nekakšen guru mladim režiserjem in igralcem v studiu za raziskovanje igre. Govoril je o razliki med imaginacijo in fantazijo. O tem, da je imaginacija nekaj ustvarjalnega, aktivnega, in da je fantazija samo sanjarjenje, ki je pasivno.
Včasih so mu govorili, da bi moral biti prej igralec kot režiser. In tako je postal režiser, ki raziskuje igralca. Včasih sprejme tudi igralske izzive. Nastopil je v Odi Prešernu Martina Srebotnjaka, bil je nadležni sosed v filmu Skupaj z Jernejem Šugmanom in Primožem Bezjakom, italijanski zdravnik v italijansko-slovenski koprodukciji Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki je na letošnjem Festivalu slovenskega filma pobrala večino (11) vesen.
Topel september v Skopju, gledališki festival MOT. Po sprehodu skozi mesto, ki ga je doletela ujma kiča s fasadami iz stirodura in okraski iz gipsa ter vodnjaki z rjovečimi levi, je prostor ob reki Vardar, Mladinskega kulturnega centra, kjer je srce gledališkega festivala MOT, kot nekakšna oaza kritične misli, ustvarjalnosti sredi nabuhlih stavb. Terasa je polna mladih umetnic, umetnikov in zaljubljencev v gledališče. Z umetniškim direktorjem SMG Goranom Injacem, producentom Dušanom Pernatom in nekaterimi igralci sedimo za mizico kluba MKC, ko se nam pridruži direktor festivala Ruse Arsov: Morate vedeti, da ima Mladinsko gledališče tukaj dobesedno kultni status, Tomi pa že skoraj vlogo božanstva v gledališkem svetu, se nasmehne. Ko smo na tiskovni konferenci februarja objavili, da je v programu Mladinsko s predstavo Tomija Janežiča še ni naslova, so vsi prisotni vstali in začeli ploskati. Si predstavljate? Na tiskovni?! Tega še nisem doživel. Karte so pošle v nekaj dneh.
Za drugo mizo na terasi se okrog Janežiča zbirajo igralci. Pred njimi je prva vaja pred premiero, prvo gostovanje tako psihofizično zahtevne predstave. Opazujem povezanost ekipe, ki je tako gosta in očitna, da bi jo lahko rezal, v zraku je pričakovanje.
Na dan predstave med gledalci, med njimi so številni umetniki, iz vse Evrope preživim dvanajst, trinajst ur – kot bi preživela koncentrat več življenj: emotivno in vizualno intenzivni prizori se vtisnejo vate, z igralci dihaš, z njimi čustvuješ, se premeščaš iz enega prostora v drugega; iz enega čustvenega stanja v drugo. Nenavaden kolaž osebnoizpovednih drobcev, fantazijskih zgodb, v katerem se gledalec z igralci odpelje na popotovanje po najbolj temačnih kotičkih duše, prostorov hrepenenja, fantazij, ki jih nismo nikomur povedali, bolečih slik iz preteklosti. Izjemno. Nenavadno. Močno. Nekaj najbolj intenzivnega v gledališču! Te stavke sem slišala med premori od »sogledalcev«.
Poleg mene je sedel italijanski producent predstave Franco Ungaro, tudi gledališki kritik in pisatelj, umetniški direktor gledališča San Domenico v Cremoni in ustanovitelj Mediteranske igralske akademije v mestu Lecce. Veliko sem slišal o Janežiču, mi šepne v angleščini z italijanskim naglasom; velja za najbolj vznemirljivega režiserja ta hip, v Italiji je veliko ime. O njem in predstavi bo pisal za ugleden gledališki časopis, žal je svoj angleški tekst pozabil v hotelski sobi; razumela sem namig in mu poskusila prevajati ključne prizore, zdržala sem samo tri ure.
Takšne predstave in takšni ustvarjalci dajejo upanje, da bo kljub porastu novih medijev in triumfu podobe gledališče ostalo, je rekel Ungaro. Gledališki jezik ne potrebuje prevodov. Teater bo obstajal, dokler bomo potrebovali bližino drugega, komunikacijo z drugim, v živo, je še rekel.
Tudi on je videl dokumentarni film o delu Tomija Janežiča La Cura del Teatro (Skrb za gledališče), ki sta ga posnela italijanska avtorja Anna Maria Monteverdi in Alessandro Bronzini. Film je nastal po uspešnem gostovanju Janežičeve kultne predstave Galeb v Italiji, kjer je kasneje vodil odmevne delavnice v okviru festivala Napoli Teatro in drugod. Avtorja sta Janežičevo delo spremljala dve leti in snemala tudi v Sloveniji.
Začelo se je s predstavami Čehova Utva in Tri sestre v Mladinskem gledališču na prelomu tisočletja, predstave so potovale, vabili so ga v gledališča po Evropi, potem se je zgodila še ena prelomnica, ponovno povezana s Čehovom: Galeb, ki ga je ustvaril z nekdanjimi študenti novosadske akademije, predstava, ki je trajala sedem ur, je »največji kulturni dogodek v Srbiji«. V Srbiji je samo kot režiser dobil več kot trideset nagrad. Predstave, ki jih je režiral tam, so prepotovale večino mednarodnih gledaliških festivalov, kritiki in teatrologi so se razpisali o gledališkem fenomenu, o izjemnem režijskem podpisu. Prišla so povabila za režijo v Italiji, na Norveškem, Portugalskem, v Rusiji, kjer je leta 2016 postavil prestavo Viktorja Frankla Človek, ki je bila nominirana v štirih kategorijah ruske najprestižnejše nagrade zlata maska, in to z gledališkimi velikani, kot sta Robert Wilson in Romeo Castellucci.
Definitivno je Tomi najbolj mednarodno uspešen slovenski režiser generacije, je rekel Goran Injac, umetniški direktor SMG, ko sva se po šestih urah predstave, torej na polovici, v odmoru našla za okroglo mizico na terasi, ob že četrti kavi tisti dan. Janežič je režiser, raziskovalec, ki ga bolj poznajo v tujini kot doma. Injac ga je po desetih letih odsotnosti v slovenskem prostoru povabil k sodelovanju. Zdelo se mi je nedopustno, da nekdo, ki je pred 15 leti v Mladinskem postavil tako odmevne predstave, ne režira v Sloveniji. Zame je bilo zelo pomembno, da omogočimo našim igralcem ponovno srečanje z njegovimi specifičnimi tehnikami dela.
To, kar jemljem za privilegij, so srečanja z evropskimi kulturami, je rekel Tomi Janežič kasneje, na letalu. Ko je delal v Sankt Peterburgu, ga je fasciniral spoštljiv odnos države do umetnosti, sploh do dramske umetnosti. Ko je delal v Italiji, je videl, da je odnos do igralca popolnoma nasproten kot v Rusiji. Tam se igralci borijo za preživetje, velikokrat dobesedno životarijo. Tisti, ki se res odločijo, da bodo delali za gledališče, morajo imeti v sebi neizmerno strast.
Ravno je prišel iz Rusije, kjer je v znamenitem gledališču Aleksandrinsk v družbi velikih gledaliških imen vodil delavnico v okviru Gledališke olimpijade, ki poteka v Sankt Peterburgu; pred četrt stoletja je nastala na pobudo velikih imen svetovnega gledališča, kot so Jurij Ljubimov, Heiner Müller, Tadaši Suzuki in Robert Wilson.
Tako kot Mateja Svet je tudi sam opravil petletno usposabljanje za psihodramskega terapevta pri psihiatru dr. Vladimirju Miloševiću. In vendar, mar ni ta proces odvozlavanja travm iz otroštva, bolečin, vzorcev podoben procesu psihoanalize, v katerem lahko umetnik celo izgubi primarne kreativne impulze, ga vprašam. Mislim, da je ravno obratno, pravi. Če pogledamo nekatere izjemno ustvarjalne ljudi, vzemimo recimo Fellinija ali Marino Abramović, so ti nenehno raziskovali svoje duševne in fizične meje.
Čez dober teden se srečava zjutraj, pred Lutkovnim gledališčem, v Daktariju, pred vajo, ki jo ima za novo predstavo po simbolističnem tekstu nobelovca Mauricea Maeterlincka Sinja ptica. Gre za arhetipsko, mitsko potovanje, v katerem otroka iščeta srečo. V tem tekstu je nekaj izrazito psihodramskega, pravi, v smislu, stvari spregovorijo. Tako da se je možno srečati s srečo, radostjo, žalostjo ali hrepenenjem. Ponavadi iščem nekaj, kar ima povezavo tudi s prostorom, zanima me kontekst, pravi. Sinja ptica je bila kultna predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana, uprizorjena leta 1963, ustvarili so jo trije veliki umetniki tistega časa: režiser Jože Pengov, glasbenik Uroš Kek in likovnik France Mihelič.
Kot opozorilo sta se Krpan in njegova kobila nad stavbo Lutkovnega z znanimi donečimi zvoki pokazala na svetlo, ura je odbila deseto zjutraj, čas za začetek vaj. Za mizo bara Daktari so se nam pridružili njegovi trije nekdanji podiplomski študenti na AGRFT, ki so sodelovali tudi v predstavi še ni naslova. Nataša Keser, Daniel Day Škufca in Mirjana Medojević, mlada črnogorska režiserka, ki je za magistrsko predstavo Zločin in kazen v Lutkovnem gledališču prejela Borštnikovo nagrado.
Kdo je torej Tomi Janežič? Kako je delati z njim? vprašam, ker je to edino vprašanje, ki ga lahko še postaviš, če minute odtekajo. Vsi trije so se spogledali, osuplo, češ kako naj zdaj pred njim rečemo nekaj o njem. – Lahko odgovorim s tem, kar je nekoč o sebi rekel Tomi sam, ko so ga vprašali, kako vidi svoje profesorsko in režisersko delo, se je v ljubki zadregi oglasila Nataša Keser. Rekel je, da je on tukaj zato, da nam da prostor. Da nam omogoči polje svobode, ustvarjalnosti. To je zame Tomi Janežič, se je nasmehnila.
No, govoriti o učitelju in režiserju Tomiju Janežiču je zame najlažja in najtežja stvar na svetu, je rekla Mirjana Medojević, ko so se kolegi odpravili proti gledališču. Zame je njegovo delo vsakič znova dokaz, da magija obstaja. Čeprav se zavedam, da ima beseda mojster lahko dvoumne pomene, se zdi, da najkrajše lahko opišem Tomija samo s to besedo: Mojster, se je nasmehnila, in nato stekla za svojo ekipo na vaje Sinje ptice, ki bo razprla krila konec decembra.
S Tomijem Janežičem, gledališkim režiserjem, ki ga evropski kritiki opisujejo s presežniki in več režira v tujini kot doma, sediva na letalu iz Skopja. Z ansamblom Mladinskega gledališča je gostoval na mednarodnem festivalu MOT z neobičajno predstavo še ni naslova, nekakšnim gledališkim eksperimentom po motivih Don Juana, za katerega je tekst, hrbtenico predstave, napisala Simona Semenič, meso, mišice, pljuča in srce pa so dodajali v ustvarjalnem procesu z igralci.
Vesna Milek je bila v Skopju na enajsturni predstavi »še ni naslova« Tomija Janežiča, ki ga evropski kritiki in teatrologi imenujejo gledališki fenomen. Zakaj ga bolje poznajo v tujini kot doma? V Daktariju pred Lutkovnim gledališčem Ljubljana ga je fotografiral Jure Eržen.
Adria Airways, ki se je na predvidenem direktnem letu Skopje–Ljubljana ustavila še v Prištini, da bi tam pobrali potnike, nama je – tam zgoraj, med oblaki, omogočila veliko časa. Govorila sva o otroštvu, ki ga je najbolj zaznamovala glasba. Igral je klavir, čutil črno-bele tipke pod blazinicami prstov, od nekdaj so ga vznemirjali človeški glas, ritem in glasba. Govorila sva o Čehovu, Stanislavskem, o belih nočeh v Sankt Peterburgu, mestu Dostojevskega in Čehova, kjer je ustvarjal. O ruski duši, ki se morda samo navzven malo razlikuje od portugalske, slovenske ali italijanske. Takrat zatopljena v pogovor nisva vedela, da morda zadnjič letiva z Adrio.
Kdo je zanj Don Juan? Kaj predstavlja? Kateri tekst ga je najbolj vznemirjal pri oblikovanju predstave, sem ga vprašala. Je to Molièrov izzivalec usode in Boga, je morda Laclos in njegov vikont Valmont, zapeljivec, ki se zaljubi in nesrečno konča, je to tip Casanove, Mozartov Don Giovanni ...
To sem že večkrat povedal, se nasmehne in zapre letalsko okence, da nama slepeča svetloba nad oblaki ne sveti v oči. Don Juana v resnici ni. Don Juan je spremenljiva figura skozi zgodovino. Ampak nam služi kot orodje raziskovanja. Služi nam, da nas osvobaja določenih seksualnih in agresivnih impulzov, ki jih težko obvladujemo. Don Juan je zato nekdo, ki počne stvari, ki si jih mi ne bi drznili privoščiti, ker se zavedamo destruktivnih posledic. Potrebujemo tak lik, v družbi, v umetnosti, kot arhetip, simbol, prazno platno, na katero projiciramo frustracije in fantazme. Zavidamo mu in ga hkrati preziramo, obsojamo.
Spet naju preglasi glas kapitana. Za hip obmolkneva. Lepo je govoriti o Don Juanu nekje med nebom in zemljo, pomislim. Spomnim se najinega prvega srečanja leta 2002, takrat še ni imel trideset let, po premieri Treh sester v SMG. Sedela sva v kavarni Evropa, to je bil njegov prvi intervju za Sobotno prilogo. Strastno je razlagal o raziskovanju igralskih tehnik, krilil z rokami, oči so mu žarele; mislila sem, da imam pred sabo mesijo, najmanj Frančiška Asiškega. Že takrat je bil nekakšen guru mladim režiserjem in igralcem v studiu za raziskovanje igre. Govoril je o razliki med imaginacijo in fantazijo. O tem, da je imaginacija nekaj ustvarjalnega, aktivnega, in da je fantazija samo sanjarjenje, ki je pasivno.
Definitivno je Tomi najbolj mednarodno uspešen slovenski režiser generacije. FOTO: Jure Eržen/Delo
Včasih so mu govorili, da bi moral biti prej igralec kot režiser. In tako je postal režiser, ki raziskuje igralca. Včasih sprejme tudi igralske izzive. Nastopil je v Odi Prešernu Martina Srebotnjaka, bil je nadležni sosed v filmu Skupaj z Jernejem Šugmanom in Primožem Bezjakom, italijanski zdravnik v italijansko-slovenski koprodukciji Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki je na letošnjem Festivalu slovenskega filma pobrala večino (11) vesen.
Topel september v Skopju, gledališki festival MOT. Po sprehodu skozi mesto, ki ga je doletela ujma kiča s fasadami iz stirodura in okraski iz gipsa ter vodnjaki z rjovečimi levi, je prostor ob reki Vardar, Mladinskega kulturnega centra, kjer je srce gledališkega festivala MOT, kot nekakšna oaza kritične misli, ustvarjalnosti sredi nabuhlih stavb. Terasa je polna mladih umetnic, umetnikov in zaljubljencev v gledališče. Z umetniškim direktorjem SMG Goranom Injacem, producentom Dušanom Pernatom in nekaterimi igralci sedimo za mizico kluba MKC, ko se nam pridruži direktor festivala Ruse Arsov: Morate vedeti, da ima Mladinsko gledališče tukaj dobesedno kultni status, Tomi pa že skoraj vlogo božanstva v gledališkem svetu, se nasmehne. Ko smo na tiskovni konferenci februarja objavili, da je v programu Mladinsko s predstavo Tomija Janežiča še ni naslova, so vsi prisotni vstali in začeli ploskati. Si predstavljate? Na tiskovni?! Tega še nisem doživel. Karte so pošle v nekaj dneh.
Za drugo mizo na terasi se okrog Janežiča zbirajo igralci. Pred njimi je prva vaja pred premiero, prvo gostovanje tako psihofizično zahtevne predstave. Opazujem povezanost ekipe, ki je tako gosta in očitna, da bi jo lahko rezal, v zraku je pričakovanje.
Na dan predstave med gledalci, med njimi so številni umetniki, iz vse Evrope preživim dvanajst, trinajst ur – kot bi preživela koncentrat več življenj: emotivno in vizualno intenzivni prizori se vtisnejo vate, z igralci dihaš, z njimi čustvuješ, se premeščaš iz enega prostora v drugega; iz enega čustvenega stanja v drugo. Nenavaden kolaž osebnoizpovednih drobcev, fantazijskih zgodb, v katerem se gledalec z igralci odpelje na popotovanje po najbolj temačnih kotičkih duše, prostorov hrepenenja, fantazij, ki jih nismo nikomur povedali, bolečih slik iz preteklosti. Izjemno. Nenavadno. Močno. Nekaj najbolj intenzivnega v gledališču! Te stavke sem slišala med premori od »sogledalcev«.
Poleg mene je sedel italijanski producent predstave Franco Ungaro, tudi gledališki kritik in pisatelj, umetniški direktor gledališča San Domenico v Cremoni in ustanovitelj Mediteranske igralske akademije v mestu Lecce. Veliko sem slišal o Janežiču, mi šepne v angleščini z italijanskim naglasom; velja za najbolj vznemirljivega režiserja ta hip, v Italiji je veliko ime. O njem in predstavi bo pisal za ugleden gledališki časopis, žal je svoj angleški tekst pozabil v hotelski sobi; razumela sem namig in mu poskusila prevajati ključne prizore, zdržala sem samo tri ure.
Takšne predstave in takšni ustvarjalci dajejo upanje, da bo kljub porastu novih medijev in triumfu podobe gledališče ostalo, je rekel Ungaro. Gledališki jezik ne potrebuje prevodov. Teater bo obstajal, dokler bomo potrebovali bližino drugega, komunikacijo z drugim, v živo, je še rekel.
Tako kot Mateja Svet je tudi sam opravil petletno usposabljanje za psihodramskega terapevta pri psihiatru dr. Vladimirju Miloševiću. FOTO: Jure Eržen/Delo
Tudi on je videl dokumentarni film o delu Tomija Janežiča La Cura del Teatro (Skrb za gledališče), ki sta ga posnela italijanska avtorja Anna Maria Monteverdi in Alessandro Bronzini. Film je nastal po uspešnem gostovanju Janežičeve kultne predstave Galeb v Italiji, kjer je kasneje vodil odmevne delavnice v okviru festivala Napoli Teatro in drugod. Avtorja sta Janežičevo delo spremljala dve leti in snemala tudi v Sloveniji.
Začelo se je s predstavami Čehova Utva in Tri sestre v Mladinskem gledališču na prelomu tisočletja, predstave so potovale, vabili so ga v gledališča po Evropi, potem se je zgodila še ena prelomnica, ponovno povezana s Čehovom: Galeb, ki ga je ustvaril z nekdanjimi študenti novosadske akademije, predstava, ki je trajala sedem ur, je »največji kulturni dogodek v Srbiji«. V Srbiji je samo kot režiser dobil več kot trideset nagrad. Predstave, ki jih je režiral tam, so prepotovale večino mednarodnih gledaliških festivalov, kritiki in teatrologi so se razpisali o gledališkem fenomenu, o izjemnem režijskem podpisu. Prišla so povabila za režijo v Italiji, na Norveškem, Portugalskem, v Rusiji, kjer je leta 2016 postavil prestavo Viktorja Frankla Človek, ki je bila nominirana v štirih kategorijah ruske najprestižnejše nagrade zlata maska, in to z gledališkimi velikani, kot sta Robert Wilson in Romeo Castellucci.
Govorila sva o Čehovu, Stanislavskem, belih nočeh v Sankt Peterburgu, mestu Dostojevskega in Čehova, kjer je ustvarjal. O ruski duši. Takrat zatopljena v pogovor nisva vedela, da morda zadnjič letiva z Adrio.
Definitivno je Tomi najbolj mednarodno uspešen slovenski režiser generacije, je rekel Goran Injac, umetniški direktor SMG, ko sva se po šestih urah predstave, torej na polovici, v odmoru našla za okroglo mizico na terasi, ob že četrti kavi tisti dan. Janežič je režiser, raziskovalec, ki ga bolj poznajo v tujini kot doma. Injac ga je po desetih letih odsotnosti v slovenskem prostoru povabil k sodelovanju. Zdelo se mi je nedopustno, da nekdo, ki je pred 15 leti v Mladinskem postavil tako odmevne predstave, ne režira v Sloveniji. Zame je bilo zelo pomembno, da omogočimo našim igralcem ponovno srečanje z njegovimi specifičnimi tehnikami dela.
To, kar jemljem za privilegij, so srečanja z evropskimi kulturami, je rekel Tomi Janežič kasneje, na letalu. Ko je delal v Sankt Peterburgu, ga je fasciniral spoštljiv odnos države do umetnosti, sploh do dramske umetnosti. Ko je delal v Italiji, je videl, da je odnos do igralca popolnoma nasproten kot v Rusiji. Tam se igralci borijo za preživetje, velikokrat dobesedno životarijo. Tisti, ki se res odločijo, da bodo delali za gledališče, morajo imeti v sebi neizmerno strast.
Ravno je prišel iz Rusije, kjer je v znamenitem gledališču Aleksandrinsk v družbi velikih gledaliških imen vodil delavnico v okviru Gledališke olimpijade, ki poteka v Sankt Peterburgu; pred četrt stoletja je nastala na pobudo velikih imen svetovnega gledališča, kot so Jurij Ljubimov, Heiner Müller, Tadaši Suzuki in Robert Wilson.
Tako kot Mateja Svet je tudi sam opravil petletno usposabljanje za psihodramskega terapevta pri psihiatru dr. Vladimirju Miloševiću. In vendar, mar ni ta proces odvozlavanja travm iz otroštva, bolečin, vzorcev podoben procesu psihoanalize, v katerem lahko umetnik celo izgubi primarne kreativne impulze, ga vprašam. Mislim, da je ravno obratno, pravi. Če pogledamo nekatere izjemno ustvarjalne ljudi, vzemimo recimo Fellinija ali Marino Abramović, so ti nenehno raziskovali svoje duševne in fizične meje.
Včasih so mu govorili, da bi moral biti prej igralec kot režiser. In tako je postal režiser, ki raziskuje igralca. FOTO: Jure Eržen/Delo
Čez dober teden se srečava zjutraj, pred Lutkovnim gledališčem, v Daktariju, pred vajo, ki jo ima za novo predstavo po simbolističnem tekstu nobelovca Mauricea Maeterlincka Sinja ptica. Gre za arhetipsko, mitsko potovanje, v katerem otroka iščeta srečo. V tem tekstu je nekaj izrazito psihodramskega, pravi, v smislu, stvari spregovorijo. Tako da se je možno srečati s srečo, radostjo, žalostjo ali hrepenenjem. Ponavadi iščem nekaj, kar ima povezavo tudi s prostorom, zanima me kontekst, pravi. Sinja ptica je bila kultna predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana, uprizorjena leta 1963, ustvarili so jo trije veliki umetniki tistega časa: režiser Jože Pengov, glasbenik Uroš Kek in likovnik France Mihelič.
Kot opozorilo sta se Krpan in njegova kobila nad stavbo Lutkovnega z znanimi donečimi zvoki pokazala na svetlo, ura je odbila deseto zjutraj, čas za začetek vaj. Za mizo bara Daktari so se nam pridružili njegovi trije nekdanji podiplomski študenti na AGRFT, ki so sodelovali tudi v predstavi še ni naslova. Nataša Keser, Daniel Day Škufca in Mirjana Medojević, mlada črnogorska režiserka, ki je za magistrsko predstavo Zločin in kazen v Lutkovnem gledališču prejela Borštnikovo nagrado.
Kdo je torej Tomi Janežič? Kako je delati z njim? vprašam, ker je to edino vprašanje, ki ga lahko še postaviš, če minute odtekajo. Vsi trije so se spogledali, osuplo, češ kako naj zdaj pred njim rečemo nekaj o njem. – Lahko odgovorim s tem, kar je nekoč o sebi rekel Tomi sam, ko so ga vprašali, kako vidi svoje profesorsko in režisersko delo, se je v ljubki zadregi oglasila Nataša Keser. Rekel je, da je on tukaj zato, da nam da prostor. Da nam omogoči polje svobode, ustvarjalnosti. To je zame Tomi Janežič, se je nasmehnila.
No, govoriti o učitelju in režiserju Tomiju Janežiču je zame najlažja in najtežja stvar na svetu, je rekla Mirjana Medojević, ko so se kolegi odpravili proti gledališču. Zame je njegovo delo vsakič znova dokaz, da magija obstaja. Čeprav se zavedam, da ima beseda mojster lahko dvoumne pomene, se zdi, da najkrajše lahko opišem Tomija samo s to besedo: Mojster, se je nasmehnila, in nato stekla za svojo ekipo na vaje Sinje ptice, ki bo razprla krila konec decembra.
