Dovršen tako v glavnih vlogah kot v miniaturah

Igralec Janez Škof nas »enkrat navdušuje z minimalizmom v izrazu, drugič z ludizmom ali presenetljivo komiko ter drobnimi, preprostimi, a izvirnimi in neskončno duhovitimi domislicami«
Objavljeno
09. oktober 2018 11.36
Posodobljeno
10. oktober 2018 09.37
Janez Škof Foto Tadej Regent/delo
»Ko ga gledamo na odru, se zdi, kakor da igra z neverjetno lahkostjo, hkrati pa z energijo in prezenco napolnjuje ves prostor.« Tako je strokovna žirija za podelitev Borštnikovega prstana utemeljila svoj izbor, da najvišje slovensko priznanje za igralske dosežke prejme igralec Janez Škof.

Škof se je odzval na nagrado kratko, zgolj z anekdoto iz enega od brezštevilnih gledaliških gostovanj v tujini. »V kupeju vlaka, ki je bil na poti iz Budimpešte v Ljubljano, je potekala debata, kdo med nami bo prvi prejel Borštnikov prstan. Igralski kolega Bojan Emeršič je uperil prst vame in zafrkljivo dejal, da to zagotovo ne bom jaz,« je napol v smehu, napol v zadregi včeraj dejal Škof. Sicer ne ve, kako so se ob takšnih priložnostih odzvali drugi dobitniki, sam pa je izredno počaščen. Ne glede na njegovo polno angažiranost in dejstvo, da še ne razmišlja o igralski upokojitvi, se mu podelitev nagrade ne zdi prezgodnja, saj s tovrstnim priznanjem ni treba čakati na konec igralske poti, najsi gre zanj ali za druge igralce in igralke.

V gledališču, pa tudi v filmski in televizijski produkciji, je Škof navzoč že več kot tri desetletja. Še pred diplomo na AGRFT je nastopil v Slovenskem stalnem gledališču Trst, nato pa lahko sledimo njegovemu angažmaju v skoraj vseh slovenskih gledaliških hišah. Ob tem je sodeloval pri številnih tudi neinstitucionalnih in eksperimentalnih projektih. Po začetkih v mariborski Drami se je preselil v MGL, kjer je v štirinajstih letih izoblikoval vrsto markantnih vlog, ki so mu prinesle številne nagrade in priznanja.

 

Sledil je »prestop« v Slovensko mladinsko gledališče, kjer je znova blestel v predstavah, v marsikateri je združil tudi svoje številne talente, ob igralskem še glasbene in pevske. Leto 2003 velja za naslednjo prelomnico v njegovi karieri, saj se je takrat pridružil igralskemu ansamblu ljubljanske Drame, katere član je še danes, na tem odru pa smo ga videli v nekaj manj kot petdesetih uprizoritvah.

Člani žirije za podelitev Borštnikovega prstana – ob lanski prejemnici prstana Saši Pavček so v njej še Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan, Aleš Novak in Barbara Orel – so zapisali, da je Škof v ljubljanski Drami oblikoval tako glavne in nosilne like kot številne miniature, like, ki jih morda v »običajni« interpretaciji ne bi opazili, v njegovi dovršeni izvedbi pa postanejo nepozabni in zaznamujejo celotno uprizoritev in gradijo njeno atmosfero.

Po njihovem mnenju je Janez Škof karizmatičen igralec, ki z neusahljivo energijo, močno odrsko prezenco, pretanjenim občutkom za ritem in seveda nezmotljivim komičnim čutom zna hkrati začarati gledalce in potegniti za seboj tudi soigralce. »Zdi se, kakor da s svojo pojavnostjo ustvarja pogoje, ki omogočajo usklajeno, pogosto tudi razigrano ansambelsko igro. Njegova igra je skrajno domišljena in analitična, pa vendar se zdi, kot da prihaja iz notranjega impulza, izčiščenega instinkta,« so zapisali.

Festival Borštnikovo srečanje (FBS) pod vodstvom Aleša Novaka, ki je funkcijo direktorja prevzel v začetku leta, se bo v precej spremenjeni obliki začel v ponedeljek z novim programskim sklopom Mlado gledališče. Dan pozneje bo sledila še ena novost, program Študentskega gledališča, v okviru katerega bodo ob slušateljih z AGRFT gostovali študenti in profesorji z akademije Teatro Dimitri iz Švice, praške fakultete Damu in ruske univerze za gledališko umetnost Rati-Gitis. Čisto zares se bo festivalsko dogajanje zavrtelo v petek s koprodukcijsko predstavo Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja.