Drugačnost, ki pripelje bližje k sebi

Plesalka o novi skupinski predstavi Free Standing in solističnem projektu, v katerem razgrne svoje življenje.

Objavljeno
18. januar 2020 09.45
Posodobljeno
18. januar 2020 09.46
Maša Kagao Knez predstave pogosto snuje na osnovnih eksistencialnih vprašanjih. Foto Tone Stojko
Kdo je samostojen? Kdo stoji­ sam? Hodi sam. Sedi sam. Pleše sam. Jé sam. Brez druge, drugega, drugih ... S kom smo v odnosu, če si to želimo ali ne? Kdo vpliva na nas? Na koga vplivamo mi? O teh vprašanjih in razmerjih med ljudmi se sprašujejo štirje plesalci v novi predstavi Free Standing v produkciji Studia 25, ki ga umetniško vodi Maša ­Kagao Knez.

Koreografinja in plesalka Maša Kagao Knez v svojih predstavah velikokrat razmišlja o eksistencialnih vprašanjih. Tako se je o tem, od kod izvira in kako to vpliva na njeno identiteto, spraševala v solističnem projektu Rojena zunaj svoje vasi, 1978 (njeno ime Kagao v jeziku Burkina Fasa pomeni prav to – 'rojena zunaj svoje vasi') in v predstavi Dia Diasso Diasspora s sodelavci razmišljala o razdvojenosti med domovinama na afriški in evropski celini. ­Momentum je bila skupinska predstava o času in trenutnosti, ki se nam jo kdaj posreči ujeti in doživeti, v Koncertu za Mam, posvečenem njeni babici, je kontemplirala o minevanju, prežeta z radostjo spominov in bolečino ob izgubi dragega človeka, duet Lakeless z raperjem in beatboxerjem Muratom pa je bil posvetilo partnerskemu odnosu, izraženem v soodvisnosti ritma, glasbe in plesa. Lahko bi rekli, da se Maša Kagao Knez skozi umetnost nenehno izgublja in vzpostavlja. Išče se skozi ples in PlesIšče, kot je naslovljena ena od prestav, ki jo je ustvarila z Rosano Hribar.

Maša Kagao Knez že dvajset let ustvarja na področju plesa.

S predstavo Free Standing bo skupina gostovala v Novi Gorici, Mariboru, Opatiji, Zagrebu in Reki.

Solistični projekt Yaamaam bo ponovno odplesala 9. februarja v Plesnem Teatru Ljubljana.


V zadnji predstavi Free Standing, ki je nastala v koprodukciji Zavoda En-knap, PTL, Hrvaškega kulturnega doma Sušak, Kuda Moment, SNG Nova Gorica in Zagrebškega plesnega centra, je poudarek na skupinskem razvoju dela. V predstavi sodelujejo plesalci več generacij, z različnimi ozadji, ki so naslovno temo razvijali skupaj. »Vsak pri sebi je razmišljal, v kakšnem življenjskem obdobju je trenutno. Ugotovitve so bile podobne. Spraševali smo se, kako smo se znašli tu, kjer smo, smo tukaj zaradi sebe ali drugih, smo stabilni, labilni, na eni nogi ali z obema trdno na tleh … Zaradi različnega ozadja k tem vprašanjem pristopamo različno. Kany Obenga je osemnajstletni plesalec, ki je šele na začetku kariere. Išče se in je odprt za vse. Ob tem je neverjetno zrel, resen in predan. Kaja Lin J. Avguštin ima bogate izkušnje iz tujine, kjer je bila članica plesne kompanije v Izraelu, ima drugačen odnos do skupnega dela in prilagajanja. Jaz sem svojo pot že našla, pa me vseeno prevevajo tovrstna vprašanja in dvomi,« je povedala koreografinja in plesalka. Četrti član in edini neprofesionalni plesalec v predstavi je Joseph Nzobandora - Jose, s katerim Maša Kagao Knez sodeluje še devetič, sicer pa Jose že nekaj let obiskuje njene plesne tečaje v okviru zavoda Studio XXV.

image
V predstavi Momentum – Avenija ujetih trenutkov plesalci razmišljajo o času. Foto Tone Stojko


»Čokolada, marmelada … kdo nam vlada? Vlada?« se v modernem bluesu sprašuje Jose, v vlogi glasu razuma, »nekoga, ki preveč razmišlja in zato zamudi trenutke spontanosti, v katerih so morda skriti odgovori«, je pojasnila Maša Kagao Knez. Čeprav je beseda spremljevalka njenih predstav, je sporočilo vedno izpovedano v abstraktnem jeziku plesa. Ko se iz plesalke prelevi v režiserko, v dramaturškem premisleku raje žrtvuje kakšno besedo in čustvo, stanje ali energijo raje izrazi z gibom. Čeprav njene predstave niso abstraktni, nepovezani konci, ki radi zgubijo gledalčevo pozornost, ampak dramaturško in narativno domišljene zgodbe.

»Tudi meni se zgodi, da gledam plesno predstavo in se v meni nič ne premakne. Potem si rečem, ojoj, ali gledalci tudi moje predstave doživljajo tako,« je odkrito priznala. »Ples je zanimiv, ker je tako abstrakten, hkrati pa zelo konkreten, vezan na telo – telo v prostoru, telo v odnosu z drugim telesom. Zato v vsakem gibu iščemo smisel, hočemo razumeti, kaj se dogaja. Nismo navajeni, da včasih nekaj samo je. Z glasbo je drugače. Sedimo, poslušamo in pustimo, da nas odpelje, ustvarimo si svojo zgodbo, brez pričakovanj in vprašanj, kaj konkretno pomeni neki akord,« je razmišljala Maša Kagao Knez. Največja pohvala je zanjo zato iskren odziv nekoga, ki morda sploh ni ljubitelj plesa, a je po njeni predstavi ganjen.

image
Ena od prvih njenih predstav Moja boljša polovica je govorila o odnosih. Foto Tone Stojko

 

Razgaljenje duše


Iskrenost je osnovno vodilo njenega umetniškega ustvarjanja in tisto, kar pričakuje tudi od sodelavcev in občinstva. »Če ne izhajaš iz sebe, se to hitro vidi in sporočilo ne pride do ljudi, ali pa je hitro pozabljeno.« Najbolj iskreni so najbrž solistični projekti, ki zahtevajo razgaljenje duše. Taka je tudi njena najnovejša solistična predstava Yaamaam, ker je bilo, kar je bilo (v najbolj razširjenem jeziku moore v Burkina Fasu yaamaam pomeni 'to sem jaz'). Predstava, ki je nastala kot sklepni projekt njenega magistrskega študija na Akademiji za ples pod mentorstvom Tanje Zgonc in jo bo ponovno zaigrala 9. februarja v PTL, je nadvse intimna. Skozi gib izrazi sedem življenjskih prelomnic, ki so jo zaznamovale kot žensko in plesalko. To so smrt ljubljene babice, prvi obisk Burkina Fasa, rodne dežele njenega očeta, kjer so se ji postavile na glavo zahodne vrednote in logika sveta, pa vse sladkosti in grenkosti part­nerskega odnosa, in študij na šoli Georgesa Momboyeja za tradicionalne in sodobne afriške plese v Parizu, po katerem se je zavestno predala profesionalnemu plesu.

Čeprav izhaja iz čustvenega doživljanja teh prelomnic, gre obenem za introspekcijsko študijo nastanka lastnega sloga, vplivov, ki so zaznamovali njen gib in odnos do giba, ki ga ne moremo označiti ne za izključno sodobni ples ne za tipičen tradicionalno afriški. »Težko je definirati, kaj je čisto moje. Vplivov je veliko. Enih se zavedam bolj, drugih manj. Gotovo so name vplivali vsi sodelavci in profesorji, velik pečat je pustila mama, plesalka Jasna Knez. Morda ne toliko s stilom, ker se je zapisala improvizaciji, ampak bolj z odnosom do plesa,« je povedala Maša Kagao Knez, ki je mamo kot deklica spremljala na plesne predstave in v rosnih letih začela obiskovati tečaj izraznega plesa. »Mama je vedno poudarjala, kako pomembna je v plesu iskrenost. Da postaneš ples, ne pa da ga poskušaš obvladovati. Obvladovanje tehnike je seveda pomembno, a med plesom ne smeš razmišljati, od kod izvira določen gib, ampak moraš z njim osmisliti neko čustvo, ga vplesati v zgodbo.«

image
Maša Kagao Knez v predstavi Yaamaam, kar v jeziku moore v Burkina Fasu pomeni 'to sem jaz', odpleše svojih sedem življenjskih prelomnic.
Foto Tjaša Jerak

 

Relativnost tehnike


Pogovor je napeljal na kulturno relativnost. »Plesalci velikokrat slišimo, 'dober si, samo tehnike ti manjka'. Ampak katera tehnika je to? Tehnika klasičnega baleta? Mar hip hop nima tehnike? V zahodnem svetu prevladujejo zahodnjaški vatli. Plesalca, ki ne pleše v določenem slogu, lahko to zlomi, ker nima te uveljavljene in prepoznane tehnike.«

Njen slog, v katerega vpleta prvine sodobnega plesa, baleta pa tudi joge in girotonične vadbe, so posebej zaznamovali afriški plesi. Vanje se je poglobila med študijem v Parizu. »Pri nas me povezujejo z afriškim plesom, ampak moj ples nima veliko zveze z nobenim od tradicionalnih afriških plesov. Gre bolj za fascinacijo nad njihovo kulturo, drugačnostjo njihovega giba, komunikacijo med ritmom in plesom. A moj odnos je drugačen, nisem odrasla v tisti skupnosti, ne živim z njihovo kulturo in ne plešem tradicionalnega plesa iz Burkina Fasa. Izhajam iz tistega, kar me fizično in gibalno zanima, kar me navdihuje, in iz tega razvijam svoj stil. Nikoli nisem samo nečesa vzela, ampak sem vedno razmišljala, kako to lahko po svoje razvijem in nadgradim.«

Na njene ure »afriških plesov«, ki jih v studiu za Biljardno hišo vodi že enajsto leto, pride veliko ljubiteljev plesa. »Opažam, da jih privlači ravno ta drugačni, neznani gib, ki nam je tako tuj, da moramo izklopiti vse (stereotipne) predstave, da bi se mu približali, ga razumeli. Z oddaljevanjem od sebe pa pridemo do novih spoznanj. Na neki način tako pridemo spet bližje k sebi.«