Drugibutalci Igorja Pisona
Drama SNG Maribor
Odpri galerijo
Perizor iz predstave Drugibutalci Foto Damjan Švarc
Gledališče
Drugibutalci
režija Igor Pison
Drama SNG Maribor
Soliden režiser, soliden tekst in solidni igralci bi morali biti po verjetnostnem računu tudi dovolj solidno zagotovilo za solidno predstavo. Vendar se v primeru projekta Drugibutalci takšna računica ne izide. Režiser Igor Pison, ki je tudi avtor besedila, je v svojevrstni in na izhodiščni poziciji nedvomno inventivni ter potencialno učinkoviti in prodorni formi tako imenovane nonsens literature pravzaprav uporabil vse prijeme, da bi tovrsten nastavek v odrski interpretaciji dobil tudi udarne performativne razsežnosti, vendar se to ni zgodilo.
Čeprav dramska predloga, ki po avtorjevih besedah ni bila fiksna, temveč se je formirala sproti in dobila končno podobo šele na premieri, v sebi nosi tovrsten potencial. Alogične jukstapozicije, aliteracije, ločevanje ustaljenih semantičnih povezav, nezmožnost komunikacije, monološkost dialogov in dialoškost monologov ter cefranje vsakršne klasične intence finalnosti smisla do neprepoznavnosti se zdijo odlična ilustracija aktualnega trenutka. Besedilo odlikuje tudi spretno ustvarjanje napetosti v pričakovanju razkritja določenega pomena, še zlasti ker se parodira na videz učenjakarski in intelektualistični besednjak, ki pa se vedno znova izkaže zgolj za prazno retorično figuro, kar rezultira v nenehni hiperdinamični statičnosti.
V primerjavi z Butalci, ki so bili kot integralna verzija (v zgolj limitirani adaptaciji) najprej uvrščeni v repertoar mariborske Drame, ta Pisonova različica odstopa od originala Frana Milčinskega ne samo v spremenjeni zasnovi in intencah, ampak je temeljno drugačen tudi njen ton. Če je Milčinski ob vsej kritičnosti in parodiranju še vedno benevolenten in pravzaprav naklonjen svojim zarobljenim junakom, je v Drugihbutalcih te naklonjenosti malo. Prevladujeta ostra, mestoma tudi cinična distanca do današnjih stvarnih ali zgolj namišljenih anomalij ter vzvišena poza razsvetljenega arbitra, nekoliko moteča je tudi stalna reciklaža že precej obrabljenih filipik in opominov glede potrošništva, forsiranja nacionalnega momenta in tovrstne domačijskosti, zdravega načina življenja ali družbenopolitičnih ekscesov.
Vendar so to pravzaprav le minorni pomisleki, kot rečeno, sta tekst in formalna izvedba dovolj solidna osnova, in vendar predstava ne presega značaja izoliranih gegov in mestoma celo odrskega eseja. Morda sta najbolj moteča faktorja, ki ta preskok onemogočata, scenografija in kostumografija (Petra Veber in Igor Pison). Obe sta namreč že koncipirani v formi potencirane travestije, zato učinek absurda, ki temelji prav na navidezni, vendar seveda lažni verbalni, stilistični in logični koherenci, izostane. Avtonomizacija jezika v smislu abstraktne potujitve zato funkcionira bolj kot dopolnitev vizualne dramaturgije in ne obratno, ludistični naboj je v veliki meri izpraznjen z aranžiranjem vizualnih mizanscen, zato umanjka element permanentnega presenečenja. Oder je preplavljen z rekviziti, ki bolj ali manj jasno aludirajo na obsedenost z današnjim aspiracijami, željami, travmami in zablodami ter jih smešijo, kar dodatno otopi farsično ost izrečenega.
Protagonisti svoje naloge opravijo solidno, posamezni med njimi tudi odlično. Morda velja izpostaviti Viktorja Hrvatina Megliča in Matijo Stipaniča, ki ta imamentni občutek za absurdno in užitek poigravanja z ludističnim vokabularjem tudi ponotranjita, ali pa Ksenijo Mišič, ki ji to uspeva z izjemnim čutom za komično z dovolj prepoznavnim smislom za parodično in groteskno. Posamezniki se odlikujejo tudi v posameznih pevskih ali izrazito gibalnih elementih ter pri uporabi številnih rekvizitov in pripomočkov, ne nazadnje je izjemen tempo, v okviru katerega se zgodi malo ali nič, ena od osrednjih ne samo tehničnih, temveč tudi »vsebinskih« premis projekta.
In vendar se ta celotni kolos nekako ne odlepi od tal, pravzaprav bi lahko v tem primeru govorili o nekakšnem filigranskem niču, ki bodisi požene odrsko dinamiko in vzpostavi avtonomno odrsko sugestivnost, dinamiko in prepričljivost, ali pa ne. Tokrat se to ni zgodilo, predstava se izteče v podobni nedorečenosti, v kateri je bila tudi zastavljena, čeprav to verjetno ni bila temeljna intenca avtorjev. Morda bi lahko kot prispodobo za takšen končni razplet uporabili kar odlomek iz besedila: Smer je jasna, zdaj manjkata še pot in cilj.
Drugibutalci
režija Igor Pison
Drama SNG Maribor
Soliden režiser, soliden tekst in solidni igralci bi morali biti po verjetnostnem računu tudi dovolj solidno zagotovilo za solidno predstavo. Vendar se v primeru projekta Drugibutalci takšna računica ne izide. Režiser Igor Pison, ki je tudi avtor besedila, je v svojevrstni in na izhodiščni poziciji nedvomno inventivni ter potencialno učinkoviti in prodorni formi tako imenovane nonsens literature pravzaprav uporabil vse prijeme, da bi tovrsten nastavek v odrski interpretaciji dobil tudi udarne performativne razsežnosti, vendar se to ni zgodilo.
Čeprav dramska predloga, ki po avtorjevih besedah ni bila fiksna, temveč se je formirala sproti in dobila končno podobo šele na premieri, v sebi nosi tovrsten potencial. Alogične jukstapozicije, aliteracije, ločevanje ustaljenih semantičnih povezav, nezmožnost komunikacije, monološkost dialogov in dialoškost monologov ter cefranje vsakršne klasične intence finalnosti smisla do neprepoznavnosti se zdijo odlična ilustracija aktualnega trenutka. Besedilo odlikuje tudi spretno ustvarjanje napetosti v pričakovanju razkritja določenega pomena, še zlasti ker se parodira na videz učenjakarski in intelektualistični besednjak, ki pa se vedno znova izkaže zgolj za prazno retorično figuro, kar rezultira v nenehni hiperdinamični statičnosti.
V primerjavi z Butalci, ki so bili kot integralna verzija (v zgolj limitirani adaptaciji) najprej uvrščeni v repertoar mariborske Drame, ta Pisonova različica odstopa od originala Frana Milčinskega ne samo v spremenjeni zasnovi in intencah, ampak je temeljno drugačen tudi njen ton. Če je Milčinski ob vsej kritičnosti in parodiranju še vedno benevolenten in pravzaprav naklonjen svojim zarobljenim junakom, je v Drugihbutalcih te naklonjenosti malo. Prevladujeta ostra, mestoma tudi cinična distanca do današnjih stvarnih ali zgolj namišljenih anomalij ter vzvišena poza razsvetljenega arbitra, nekoliko moteča je tudi stalna reciklaža že precej obrabljenih filipik in opominov glede potrošništva, forsiranja nacionalnega momenta in tovrstne domačijskosti, zdravega načina življenja ali družbenopolitičnih ekscesov.
Vendar so to pravzaprav le minorni pomisleki, kot rečeno, sta tekst in formalna izvedba dovolj solidna osnova, in vendar predstava ne presega značaja izoliranih gegov in mestoma celo odrskega eseja. Morda sta najbolj moteča faktorja, ki ta preskok onemogočata, scenografija in kostumografija (Petra Veber in Igor Pison). Obe sta namreč že koncipirani v formi potencirane travestije, zato učinek absurda, ki temelji prav na navidezni, vendar seveda lažni verbalni, stilistični in logični koherenci, izostane. Avtonomizacija jezika v smislu abstraktne potujitve zato funkcionira bolj kot dopolnitev vizualne dramaturgije in ne obratno, ludistični naboj je v veliki meri izpraznjen z aranžiranjem vizualnih mizanscen, zato umanjka element permanentnega presenečenja. Oder je preplavljen z rekviziti, ki bolj ali manj jasno aludirajo na obsedenost z današnjim aspiracijami, željami, travmami in zablodami ter jih smešijo, kar dodatno otopi farsično ost izrečenega.
Protagonisti svoje naloge opravijo solidno, posamezni med njimi tudi odlično. Morda velja izpostaviti Viktorja Hrvatina Megliča in Matijo Stipaniča, ki ta imamentni občutek za absurdno in užitek poigravanja z ludističnim vokabularjem tudi ponotranjita, ali pa Ksenijo Mišič, ki ji to uspeva z izjemnim čutom za komično z dovolj prepoznavnim smislom za parodično in groteskno. Posamezniki se odlikujejo tudi v posameznih pevskih ali izrazito gibalnih elementih ter pri uporabi številnih rekvizitov in pripomočkov, ne nazadnje je izjemen tempo, v okviru katerega se zgodi malo ali nič, ena od osrednjih ne samo tehničnih, temveč tudi »vsebinskih« premis projekta.
In vendar se ta celotni kolos nekako ne odlepi od tal, pravzaprav bi lahko v tem primeru govorili o nekakšnem filigranskem niču, ki bodisi požene odrsko dinamiko in vzpostavi avtonomno odrsko sugestivnost, dinamiko in prepričljivost, ali pa ne. Tokrat se to ni zgodilo, predstava se izteče v podobni nedorečenosti, v kateri je bila tudi zastavljena, čeprav to verjetno ni bila temeljna intenca avtorjev. Morda bi lahko kot prispodobo za takšen končni razplet uporabili kar odlomek iz besedila: Smer je jasna, zdaj manjkata še pot in cilj.
