Drugič na slovenskih odrih, prvič v Mariboru

Kljub začetnemu neuspehu sodi opera Simon Boccanegra med najbolj zanimive Verdijeve stvaritve

Objavljeno
07. februar 2020 08.49
Posodobljeno
07. februar 2020 08.49
Jaki Jurgec, Genadij Vaščenko in zbor v prvi mariborski uprizoritvi opere Simon Boccanegra Foto Tiberiu Marta
Ob vsej priljubljenosti Verdijevih oper na slovenskih odrih obstajajo tudi izjeme, ena je nedvomno Simon Boccanegra. Doslej smo jo videli zgolj enkrat. Pred skoraj pol stoletja so jo uprizorili v ljubljanski Operi, v SNG Maribor pa bo – pod glasbenim vodstvom Francesca Rose ter v režiji Arnauda Bernarda – nocoj ­uprizorjena prvič.

Zgodba o pomorščaku Simonu Boccanegri je vzbudila različne odzive občinstva in kritikov. Ob pra­izvedbi leta 1856 v beneški operni hiši La Fenice ni bilo posebnega navdušenja, menda, kot meni muzikologinja Manica Špendal, tudi zaradi mračnega ozračja in pesimističnega konca, in tudi naslednje uprizoritve v italijanskih gledališčih niso bile uspešne. Šele ko je Verdi s pomočjo libretista Arriga Boita opero temeljito predelal ter uvedel spremembe v inštrumentaciji in harmonskem stavku ter vnesel nekaj novih glasbenih misli, se je odnos do tega dela spremenil.

Izvedba nove različice leta 1881 v milanski Scali je bila pravo ­zmagoslavje, kljub temu pa si je ­zunaj Italije dokaj pozno utrla pot na operne odre. Po mnenju ­Manice Špendal je to slogovno ena od najzanimivejših Verdijevih opernih stvaritev. V njej se skladatelj radikalno odmika od dotedanjih oblikovnih shem ter napoveduje značilnosti glasbene ekspresivnosti, ki jo je dramatično nadgradil v ­poznejših operah Aida in Otello, pri tem pa opuščal numerično obliko in se približal prekomponirani.


Lepe melodije v arijah in duetih


Pomembna je uporaba recitativa, ki največkrat nastopi v sklepnih scenah, pogosto uporablja tudi parlando s spremljavo orkestra, ki dobiva pomembnejšo vlogo v smislu dramskega pripovedovanja. Recitativi so dramatsko oblikovani in prispevajo k večji enovitosti opere, značilno je tudi ponavljanje motivov, recimo morja in prekletstva, vendar ne v smislu Wagnerjeve tehnike vodilnega motiva (lajtmotiv).­ Opera se ne nazadnje odlikuje tudi po lepih melodijah v arijah in duetih. Tudi po mnenju poznavalcev opere je Verdi s Simonom Boccanegro ustvaril eno od svojih najboljših opernih del.

Italijanski dirigent Francesco Rosa že nekaj let intenzivno sodeluje z mariborsko operno hišo, prav tako francoski režiser in scenograf Arnaud Bernard, ki je izredno uspešen na svetovnih odrih, če iz njegovih letošnjih angaž­majev omenimo zgolj Sicilijanske večernice v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu, Nabucca v veronski areni ter Rensko zlato v Teatru Colón v Buenos Airesu. V naslovni vlogi bo nastopil Genadij Vaščenko, ukrajinski baritonist ter že dve desetletji solist v Ukrajinski narodni operi. Zaradi izjemnega liričnega baritona in ekspresivne dramske igre je redni gost več opernih hiš v Nemčiji, na Danskem, v Franciji, Švici in ZDA, v Mariboru smo ga nazadnje slišali v operi Nabucco.

V vlogi Jacopa Fiesca bo nastopil hrvaški basist Slavko Sekulić, kljub izjemni zasedenosti bomo lahko na mariborskem odru spet videli sopranistko Sabino Cvilak, ki med drugim redno nastopa v Dunajski državni operi, Theatru an der Wien, Alte Oper Frankfurt, amsterdamskem Concertgebouwu,­ londonskem centru Barbican, dvorani Averyja Fischerja v New Yorku ... Med protagonisti omenimo še Martina Sušnika, Jakija Jurgca, Alfonza Kodriča, Terezijo Potočnik in Bogdana Stoparja, nastopili bodo tudi zbor, balet in orkester Opere in Baleta SNG Maribor.