Država::R.III.Epilog: Gledališče kot brezkompromisno podjetje in zvestoba

Ob epilogu Treh elizabetinskih tragedij.

Objavljeno
05. februar 2013 17.22
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura
Država::R.III.Epilog režiserja­ Dragana Živadinova je sklepni del Treh elizabetinskih tragedij Vladimirja Stojsavljevića, ki jih je slovenski režiser od leta 2008 do danes uprizarjal na različnih prizoriščih v različnih (ne)institucionalnih okvirih. Kronološko je Epilog postavljen na začetek, v čas vladanja Riharda III. leta 1483, vprašanje pa je, kako razumeti to predstavo v navezavi na prejšnje in kako v kontekstu umetnosti Dragana Živadinova.

Tri predstave so doslej obravnavale vprašanje rojstva sodobnega gledališča v navezavi na njegovo zgodovinsko in politično situacijo. V tem obdobju, kot ga povzamejo predstave Prepovedano gledališče, Marlowe in Ljubezen in država – Živadinov jih ni uprizarjal v kronološkem vrtnem redu –, se zdijo ključni dogodki razcvet gledališča v času kraljice Elizabete I. v 16. stoletju s Philipom Marlowom in Williamom Shakespearom, prepoved gledališča po tem, ko je oblast v Angliji prevzel Oliver Cromwell v 17. stoletju, in nato – ponovni zagon te pomembne institucije s Karlom I. in II., katere prispevek je bil med drugim ta, da so ženske lahko stopile na oder.

Država::R.III.Epilog torej prikazuje preddobo elizabetinskega teatra. Ta je z vznikom renesančnega teatra povezana predvsem kot priljubljena tema dramatikov. Na neki način je Rihard III. postal del tradicije, del duha z utelešenjem v Shakespearovi znameniti drami.

Kot v prejšnjih predstavah elizabetinske trilogije v režiji Živadinova gre tudi tu za izrazito avtorsko uprizoritev – tekst je delo Živadinova, v njem se je navezal na Stojsavljevićeve drame –, ki nosi vse sledi postgravitacijske umetnosti. Scena, kostumi, projekcije, gib (biomehanika) v celoti pripadajo specifični formi te umetnosti, ki jo Živadinov že leta ustvarja z Dunjo Zupančič in Mihom Turšičem. Ob koncu elizabetinske trilogije se je tako verjetno treba vprašati predvsem, kaj imajo predstave o gledališču opraviti z umetnostjo Živadinova.

Navezavo bi nemara morali videti v tem, da je teater Živadinova od začetka povezan z refleksijo institucije gledališča. Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice iz osemdesetih let lahko vidimo kot predstavo o mišljenju umetnosti, ki jo zgodovinsko gledano zaznamuje menjavanje posamičnih zgodovinskih stilov. Njegov prehod k postgravitacijski umetnosti, povezan z odkritjem pionirja vesoljskih poletov Hermana Potočnika Noordunga, zaznamuje prav premislek, kakšno gledališče je možno po tem, ko je neki teater logiko delovanja umetnosti, torej njeno menjavanje stilov, že zaobjel, reflektiral. En odgovor vsekakor leži v prvi predstavi Živadinova Biomehanika Noordung iz leta 1999 v breztežnostnem prostoru.

Drugi odgovor je ta, da je teater Živadinova misleči teater in zato so Stojsavljevićeve drame o gledališču primeren, morda celo najbolj primeren material za to, da ga pregnete postgravitacijska umetnost. Gre namreč prav za refleksijo tega, kaj gledališče je, kako je povezano s političnim kontekstom, kako se na njegovem teritoriju kreativna dejavnost vseskozi sooča s povsem političnimi agendami.

Ena od teh je žensko vprašanje, torej ženske kot figure v političnih ali kraljevskih spletkah, ženske kot problema v (moškem) teatru, problem ženskega telesa v gledališču itd.

Poslednji del trilogije se tako zgošča, odvija in razvija prav skozi paleto ženskih likov, povezanih z Rihardom, deloma tudi s samim statusom uprizoritve. Tako različne junakinje preigrajo (sicer avtorsko precej predelane) zgodovinske figure angleškega dvora v času Riharda III., pri čemer vsaka od njih predstavlja zgodovinsko usodo žensk kot kraljevskih ljubic, žena, mater (še nerojenih prestolonaslednikov pa tudi matere krutega Riharda). Potem so tu še liki, ki tematizirajo in reflektirajo žensko na odru, torej v okviru gledališča – žensko kot igralko. Dejansko je eden od največjih uspehov predstave bogastvo izjemnih ženskih likov in igralk, v čemer lahko nemara prepoznamo feministično gesto režiserja: morda ne toliko izrazito na ravni likov, ampak na ravni prostora in pomena, odmerjenega ženskam (igralkam).

To velja za dramaturško izpostavljeno trojko: Jožico Avbelj kot kraljico Margareto, Barbaro Cerar kot Lady Anne ali Tjašo Železnik kot kraljico Elizabeto – te vloge so povezane z ustvarjanjem teatrske fikcije. A nič manj ključne niso Maruša Majer kot Lady Izabela ali Gorka Berden v vlogi Prevajalke, pa tudi Arna Hadžialjević kot Lady H. in Mateja Rebolj kot D. Ž. (morda v vlogi režiserja?), ki na različne načine razgrajujejo fikcijo, torej osvetljujejo pogoje delovanja teatra in igralke v njem. V kontekstu tega »ženskega gledališča«, ki ga prepričljivo in izbrušeno ustvarjajo igralke vsaka po svoje izjemno, ni mogoče spregledati Riharda III. oziroma Lotosa Šparovca, ki pooseblja in vrhunsko odigra prav razcep na lik Riharda in samega sebe.

Odgovor na vprašanje resnice teatra, torej za kaj gre pri gledališču, kakšen političen stroj je in ne nazadnje, kakšna je njegova prihodnost, pa nemara vendarle tiči v njegovi formi. To ne pomeni, da je za teater ali za to predstavo ključna (postgravitacijska) forma, pri Živadinovu tudi vselej zavezana avantgardističnim referencam: slovenskemu konstruktivizmu, Maljeviču, (sicer predelanemu) Majerholdovemu biomehanskemu gibu, ampak da je za teater, če naj deluje, če naj ima učinke, če naj ima realno moč, ključna prav brezkompromisna gesta umetnika, ki si ga vzame za svojega, ga po svoje predela, prežveči in po svoje misli.

Da gre pri Živadinovu vselej za takšno držo, ki gledališče izvzema iz logike videza in skrbno konstruira lastno enigmatično, morda mestoma celo neznosno fikcijo, priča tudi to, da si priskrbi lasten kontekst; ta spet ni namenjen osmišljevanju gledališkega dogodka, ampak prej izražanju zvestobe umetnosti kot duhovni sili. O tem kontekstu nas med drugim poučijo dovolj diskretno lansirane projekcije, in sicer, da spremljamo obletnico Rihardovega vladanja (1483), da praznujemo sto let Maljevičevega suprematizma in slavimo trideset let režijske kariere Dragana Živadinova.