Dušan Moravec, 1920–2015

Nekrolog.

Objavljeno
13. marec 2015 16.47
moravec
 Petra Pogorevc
Petra Pogorevc

Četudi je njegov prispevek k slovenski gledališki in literarni zgodovini neprecenljiv, je bil Dušan Moravec vselej skromen in zadržan gospod. Kot je v javnem voščilu ob njegovi devetdesetletnici zapisal Ivo Svetina, je bil to »mož, za katerega bi marsikdo rekel, da je 'mož brez posebnosti', saj se nikdar ni želel sončiti v javni pozornosti«.

To je še zlasti veljalo za zadnja leta njegovega dolgega in ustvarjalnega življenja, ki jih je preživel v družbi knjig in najožjega kroga sorodnikov in prijateljev. Udeleževal se je samo skrbno izbranih dogodkov, denimo prisrčne obeležitve 50. obletnice zbirke Knjižnica MGL leta 2008, ko je v prostorih Društva slovenskih pisateljev razrezal veliko torto v obliki knjige, ali slovesne predstavitve poglobljene monografije Življenje in delo Dušana Moravca, ki sta jo za zbirko Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja leta 2012 uredila Vasja Predan in Ivo Svetina. Za nastanek in uveljavitev obeh zbirk je bil najbolj zaslužen prav Dušan Moravec. Toda pojdimo po vrsti.

Akademik Dušan Moravec se je rodil 4. oktobra 1920 v Ljubljani. Gledališče je za vedno vzljubil že v času tako imenovane evropeizacije slovenskega gledališča med obema vojnama, ko je bil reden gost dijaškega stojišča ljubljanske Drame. Po maturi se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, ob okupaciji pa študij prekinil in se vključil v delovanje Osvobodilne fronte.

Del vojne je preživel v italijanskih taboriščih, del pa v NOV kot član uredništva in urednik za kulturo pri Slovenskem poročevalcu. Za ta časopis je med drugim ocenil tudi Molièrovega Namišljenega bolnika v izvedbi SNG na osvobojenem ozemlju. Po vojni je študij vestno nadaljeval ter leta 1948 diplomiral iz slovenske, jugoslovanske in primerjalne književnosti, obenem pa še leto dni vztrajal kot urednik kulture pri Slovenskem poročevalcu.

Bil je soustanovitelj in prvi dramaturg Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je bil zaposlen med letoma 1949 in 1962. Edinstvena specializirana teatrološka zbirka Knjižnica MGL, ki jo je je ustanovil in urejal ob idejni in načelni podpori prvih dveh direktorjev, Jožeta Tirana in Ferda Delaka, znotraj gledališča že vse od leta 1958 deluje kot majhna, agilna in odporna založba v najtesnejšem stiku z gledališko prakso. Od takrat do danes jo je urejalo skupno sedem urednikov, ki so doslej poskrbeli za izid 163 naslovov s področja gledališča in drugih scenskih umetnosti. Dušan Moravec jih je med letoma 1958 in 1966 objavil kar enaintrideset.

Vmes je leta 1962 prevzel vodenje Slovenskega gledališkega muzeja in ga usmeril v izrazito raziskovalne vode. Tudi tu je zasnoval dve pomembni in še danes živi ediciji, ki sta za slovensko gledališko teorijo in prakso bili in ostali neizmerljivega pomena: že omenjene Dokumente in pa temeljno publikacijo s področja slovenske gledališke zgodovine, Repertoar slovenskih gledališč, ki se je kasneje preimenoval v Slovenski gledališki letopis. Upokojil se je leta 1975, toda svojega raziskovalnega in uredniškega dela zaradi tega še zdaleč ni prekinil.

V svoji bogati karieri je Dušan Moravec napisal vrsto monografij o zgodovini slovenskega gledališča (Slovensko gledališče Cankarjeve dobe (1892-1918), Slovensko gledališče od vojne do vojne (1918-1941), Temelji slovenske teatrologije, Slovensko gledališko petletje: Ljubljana – Maribor – Trst, idr.) in njenih posameznikih (Tiranu, Delaku, Cankarju, Borštniku, Kraigherju, Nučiču, Verovšku idr.) Bil je dragocen uredniški sodelavec zbirke Zbrana dela slovenskih pisateljev in vesten urejevalec knjižnih objav korespondence med velikani naše literature in gledališča.

Kot že rečeno, se ni rad javno postavljal s svojimi dosežki, seveda pa je zanje vseeno prejel in doživel veliko priznanj. Bil je dramaturg, teatrolog, literarni in gledališki zgodovinar, častni član Slavističnega društva Slovenije ter (od leta 1976 izredni, od leta 1981 redni) član razreda za filološke in literarne vede SAZU, pa tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade, zlate značke Borštnikovega srečanja, Sterijeve nagrade in srebrnega častnega znaka svobode. Obenem je bil neskončno pozoren, ljubezniv in svetovljanski gospod, ki se ga bomo živo spominjali z globoko hvaležnostjo in spoštovanjem.