Emma Bovary v večnem sedanjiku

SNG Nova Gorica: Nocoj premiera klasičnega Flaubertovega dela v priredbi Nebojše Pop Tasića in režiji Yulie Roschina.
Objavljeno
15. april 2015 12.20
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

»Stilistično je to proza, vendar ima učinek poezije.« Tako je roman Gospa Bovary označil Vladimir Nabokov, to osrednje delo Gustava Flauberta pa od sredine 19. stoletja, ko je bilo izdano, ni bilo samo podlaga za razvoj romana, temveč je doživelo tudi številne interpretacije v drugih medijih.

Na začetku ni vse potekalo tako gladko. Knjiga, ki je najprej izhajala kot podlistek v La Revue de Paris, je povzročila zgražanje zaradi domnevne obscenosti, vulgarnosti in propagiranja prešuštva in celo sprožila sodni proces proti avtorju. Pokazalo se je, da je to bila zgolj pozitivna okoliščina, Flaubert je bil oproščen, roman pa dobil izjemno publiciteto in se uvrstil med klasična dela svetovne literature.

Melodrama osrednje junakinje

Zgodba o Emmi Bovary, ki poskuša v provincialnem francoskem zakotju nadomestiti svojo naveličanost in življensko jalovost brez poslanstva z ljubezenskimi aferami ter čezmernim razsipništvom, je postala univerzalna podoba malomeščanskega življenja pred obdobjem fin de siècle.

Čeprav je v ospredju (melo)drama osrednje junakinje, je delo predvsem prikaz družbenih razmer in še zlasti dvojne morale in svetohlinskosti­ sprenevedave družbe tedanjega časa. Kljub realistično zastavljenemu delu, v katerem je stvarnost opisana brezosebno in nepristransko,­ je poudarjena ­romantična nota.

Predvsem pa je Flaubert poudaril težnje po iluzijski projekciji stvarnosti, kar je po tem romanu poimenovano bovarizem, satiričnost pri prestavitvi posameznih likov in seveda na koncu vseobsegajoč pesimizem. Takšni družbeni vzorci lahko rezultirajo le v tragičnem razpletu. Zmago slavijo povprečni, duhovno izpraznjeni in finančno iznajdljivi malomeščani, ki jim je namenjena ironična poanta.

V ta krog sodi tudi gospa Bovary, obsedena z lepoto, bogastvom, strastmi in visoko družbo, ob njenem propadu se povzpnejo po družbeni lestvici osebe, katerih delovanje je, paradoksalno, še veliko bolj moralno in etično zavržno od njenega. V slovenščini smo dobili roman sorazmerno zgodaj, že leta 1915 ga je prevedel Vladimir Levstik.

Ker je to tako rekoč kanonično delo, ki ga je Marcel Proust opisal kot gramatični puristični biser, Giorgio de Chirico pa ga je označil za najboljši narativni roman vseh časov, so snov brž pograbili različni avtorji. Gospa Bovary je doživela kar ducat filmskih uprizoritev, prvo leta 1932, med bolj znane sodi film Clauda Chabrola z Isabelle Huppert v naslovni vlogi. Še več je bilo televizijskih priredb in miniserij, Emmanuel Bondeville je napisal opero, ki je bila premierno izvedena leta 1951 v Opéri Comique, vendar brez posebnega uspeha.

Mnogi literarni in filmski projekti se le ohlapno opirajo na Flaubertov original in verjetno bo takšna tudi predstava v SNG Nova Gorica, ki bo nocoj izvedena premierno. Priredbo je pripravil ­Nebojša Pop Tasić, ki je poudaril, da je tema danes enako aktualna kot v času nastanka romana. To je iskrena in sočutno povedana zgodba o majhnosti, brezupnem hrepenenju, neumnosti, ozkosrčnosti, krutosti, komični tragičnosti …

Če Emmo in njene soljudi razumemo kot bližnje, nam podobne ljudi, če v njih prepoznamo sebe, jih ni treba razumeti. Potem jih »so-čutimo kot so-ljudi«. Kajti situacije, ljudje in njihove reakcije se skozi zgodovino zelo malo spreminjajo, človek pa se noče spremeniti, prevzgojiti, postati boljši.

Ljudje živimo en sam večni sedanjik, vendar Flaubert ni pisal, ker bi hotel spremeniti svet, temveč, ker je hotel biti iskren. Človeška nemoč in omejenost sta se mu zdeli hkrati žalostni in smešni, njegovo gledanje in čutenje sveta je mešanica satire in ganjenosti, torej satirične ganjenosti nad ­človekom.

Flaubert: Naš, vaš in moj svet

Priredba Flaubertovega romana Gospa Bovary bo po napovedih odrsko zanimivo strnila obsežno delo v spraševanje o svetu, v katerem živimo in ki je pohabil ne samo Emmine, temveč skoraj vsako človeško dušo, postavil pregrade med človekom in ključnimi vprašanji njegovega bivanja ter ga tako porinil v stanje duhovne impotence. V agoniji brezciljnega iskanja hlastamo po materialnih, hipnih užitkih in upamo, da bomo vsaj za trenutek pozabili na banalnost svojega življenja in zapolnili notranjo praznino.

Flaubert je rekel: »Zanikam, da je Emma Bovary pošastna kreacija moje izrojene domišljije. Mogoče je pošast, vendar nisem jaz tisti, ki jo je ustvaril. Naš svet, vaš svet in moj svet jo je ustvaril. Tam zunaj je več tisoč Emm Bovary, katerih življenje je bilo moja inspiracija.« Predstavo bo režirala
Yulia Roschina, ki prvič gostuje v novogoriškem gledališču, v naslovni vlogi pa bo nastopila Arna Hadžialjević.