»Evropejci imajo preveč izgubiti, da bi se šli revolucijo«
Emanuele Aldrovandi: Pogovor z avtorjem drame Alarmi!, ki jo prvič v Sloveniji uprizarjajo v SLG Celje
Odpri galerijo
Emanuele Aldrovandi: »Me pa skrbi, saj se zdi, da desna stran nagovarja težave revnih, leva pa ne. Tako si desnica tudi v moji drami prisvaja ta prostor.« FOTO: Uroš Hočevar
Večkrat nagrajeni italijanski dramatik Emanuele Aldrovandi (1985) ne daje vtisa, da bi rad izzival. Pa vendar v delu Alarmi!, ki so ga v Celju premierno uprizorili v petek, počne prav to. Kdo je slab: fašisti, neonacisti ali tisti na levici, ki širijo ideje »le« v umetnosti? Kdo je ljudem obrnil hrbet? Kaj se je zgodilo, ko so s spletom vsi dobili glas? Aldrovandi sprašuje. In kot Sokrat ne daje odgovorov.
Drama Alarmi!, ki jo je Aldrovandi spisal pred tremi leti, ni le prvič izvedena v Sloveniji, temveč je tudi dramatikov debut v slovenskih gledališčih. Govori o skupini neonacistov, ki načrtujejo atentat na predsednika Evropske unije, s čimer bi zanetili revolucijo. Aldrovandi, ki je poleg primerjalne književnosti in dramatike študiral tudi filozofijo, v drami veliko sprašuje. Odgovora ne daje, ampak ponuja razmislek in v najboljšem primeru ugotovitev. Da je ključni problem postkapitalizem, v katerem politične usmeritve niso bistvene. Prijateljstva, tudi med navideznimi sovražniki, niso le možna, ampak dejansko so. Ker je tak interes kapitala in vsak, še tako velik revolucionar, ima lahko nekaj od tega.
Ne vem, ali je v Evropi sploh možna. Evropejci imajo še vedno preveč izgubiti, da bi se šli revolucijo. Zadnjih deset let so sicer revni še revnejši, bogati pa še bogatejši. Če se bo to nadaljevalo, bodo čez deset let revnejši morda dovolj revni, da bodo začeli revolucijo. Trenutno veliko populističnih strank govori o revoluciji, kot recimo ta skupina v moji drami, ampak taka revolucija ne bi bila dobra.
Tako je. Me pa skrbi, saj se zdi, da desna stran opozarja na težave revnih, leva pa ne. Tako si desnica tudi v moji drami prisvaja ta prostor. V Italiji, in mislim, da kar v celotni Evropi, leve stranke niso več sposobne nagovarjati revnih. In so jih prepustile drugi strani. Hkrati menim, da je vsako leto manj razlik med levimi in desnimi strankami, medtem pa populistična gibanja o tem ne govorijo, ker si brez opredeljevanja za levo ali desno politiko lažje izvoljiv. Rečejo raje: 'Mi smo za ljudi.' Potem gredo za njimi tako levi kot desni.
Danes je svoboda mnenj svoboda nevednosti. Vsak lahko govori o vsem. Trpim, ker sem verjel v svobodo izražanja, danes pa vidim, da vsak razlaga svoje mnenje, nihče pa ne posluša drugih. Tako ne moremo spremeniti ničesar. Ne vem, kdo je za vsem tem in za družbenimi omrežji. Ampak kdorkoli je že, ne razmišlja, kako se svet spreminja in ali bi se moral spremeniti, ampak samo o tem, kako naj dobi še več denarja. Bolj ko ljudje uporabljajo družbena omrežja, več denarja dobi in bolj je srečen.
Ja. Tu sem zelo samokritičen. Tovrstna umetnost ti lahko da priznanje, denar za preživetje, tudi dobro življenje, hkrati je v razmislek ljudem, občinstvu. Ampak postaja krožna – vsi, ki prihajamo na tovrstne dogodke, razmišljamo enako. In se trepljamo, kako smo pametni, modri in najboljši del naše družbe. Seveda se tudi sam počutim del tega in se čutim tudi krivega, a hkrati se zavedam problema. Rešitev? Še vedno jo iščem.
Na volitvah zelo čutim problem, da lahko vsak glas enako šteje. Veliko sem bral Lenina, ki je zapisal, da ne moreš dati tovrstne svobode ljudem, ki ne vedo, kaj naj počnejo z njo. Ampak Lenin je na drugi strani pobil veliko ljudi. Resnično verjamem v demokracijo, ampak vem tudi, da je ta v preteklosti velikokrat izvolila res neumne ljudi, in zato včasih, ko vidim njene rezultate, ugotavljam, da ni dobra za skupnost. Probleme, za katere nimam rešitev, sem v drami postavil v sokratske dialoge. Ne vem, ali bi umetnik sploh moral dati rešitev. Mogoče pa med občinstvom kdo pozna rešitev.
Tega sem se zavedal. Ko je bila drama prvič izvedena v Italiji, je bilo veliko polemik tudi s kritiki in občinstvom pri njenem razumevanju. Všeč mi je bilo, ker je bila izvedena v nacionalnem gledališču levo usmerjene regije, kjer je zelo levo usmerjeno univerzitetno občinstvo. Nisem jim hotel dati nečesa, kar so pričakovali. Torej drame, v kateri bomo rekli, da so vsi fašisti slabi in daleč stran, mi smo pa boljši. Hotel sem reči, da so fašisti daleč stran in slabi, ampak smo slabi tudi mi. V tem, ko plačamo vstopnico, da nam nekdo pove, da smo boljši od drugega, je nekaj slabega. Hotel sem izzvati občinstvo. Če izzoveš debato, delaš nekaj dobrega. Če se oziraš le na želje občinstva, gledališče ni družbeno odgovorno.
Ko sem napisal dramo, sem se bolj bal posameznikov, kot je bil Breivik. Torej ljudi, ki so izolirani, osamljeni, žalostni, ostajajo sami v sobi, prebirajo stvari na internetu, kar jim da občutek, da so del nečesa velikega, potem pa naredijo nasilno dejanje. Tega sem se najbolj bal, ko sem napisal dramo. Danes se bolj bojim političnih sprememb v Evropi.
Mogoče bi bil manj ironičen, ker se bolj bojim. Ne vem, ali bi bil rezultat boljši, a s političnimi spremembami v Italiji in Evropi stvari postajajo resnejše.
V srcih tistih, ki so zasnovali EU, je bil prvi cilj, da ne bi bilo več vojne. Posel namesto vojne. Na to smo malo pozabili in smo ves fokus usmerili v posel. Glede tega bi lahko bil kritičen, ampak ne morem kritizirati EU kot take.
Da. Moram biti. Prisilim se, da sem.
Pod predstavo se podpisujejo režiserska Nina Ramšak ter dramaturga Milan Marković Matthis in Alja Predan. Igrajo Maša Grošelj (Viktorija), Blaž Dolenc (Prihodnost), Živa Selan (Napad), Aljoša Koltak (Red), Branko Završan (Oče, Belolasi), Barbara Medvešček (Demokracija, Krt, Psihologinja) in David Čeh (Mnenje, Herostrat). Dramo so v SLG Celje aktualizirali in dali večji poudarek mladim, kot je povedala režiserka: »Ne govorimo o fašizmu, ki sledi nekemu nacionalizmu. Gre za internetne prakse, ki so na videz benigne, za fašizem, ki se kaže kot nenevaren, lahko pa ima realne posledice. 'Fašizem mladih' kot upor neoliberalizmu staršev.« Aldrovandi, ki ne govori slovensko, si je ogledal premiero in po koncu dejal, da mu je všeč energija predstave.
Drama Alarmi!, ki jo je Aldrovandi spisal pred tremi leti, ni le prvič izvedena v Sloveniji, temveč je tudi dramatikov debut v slovenskih gledališčih. Govori o skupini neonacistov, ki načrtujejo atentat na predsednika Evropske unije, s čimer bi zanetili revolucijo. Aldrovandi, ki je poleg primerjalne književnosti in dramatike študiral tudi filozofijo, v drami veliko sprašuje. Odgovora ne daje, ampak ponuja razmislek in v najboljšem primeru ugotovitev. Da je ključni problem postkapitalizem, v katerem politične usmeritve niso bistvene. Prijateljstva, tudi med navideznimi sovražniki, niso le možna, ampak dejansko so. Ker je tak interes kapitala in vsak, še tako velik revolucionar, ima lahko nekaj od tega.
Glede na to, da ima naslov vaše drame v italijanščini dvojni pomen – zapisano all'armi pomeni 'k orožju' –, ali menite, da je čas (in prostor) za revolucijo? Je ta sploh mogoča?
Ne vem, ali je v Evropi sploh možna. Evropejci imajo še vedno preveč izgubiti, da bi se šli revolucijo. Zadnjih deset let so sicer revni še revnejši, bogati pa še bogatejši. Če se bo to nadaljevalo, bodo čez deset let revnejši morda dovolj revni, da bodo začeli revolucijo. Trenutno veliko populističnih strank govori o revoluciji, kot recimo ta skupina v moji drami, ampak taka revolucija ne bi bila dobra.
Zgodbo o skupini neofašistov, ki načrtujejo atentat na predsednika Evropske unije, bi Aldrovandi danes spisal drugače. Manj ironično. FOTO: Jaka Babnik
Pri revoluciji torej ne gre za vprašanje politične usmeritve, temveč ekonomskega statusa?
Tako je. Me pa skrbi, saj se zdi, da desna stran opozarja na težave revnih, leva pa ne. Tako si desnica tudi v moji drami prisvaja ta prostor. V Italiji, in mislim, da kar v celotni Evropi, leve stranke niso več sposobne nagovarjati revnih. In so jih prepustile drugi strani. Hkrati menim, da je vsako leto manj razlik med levimi in desnimi strankami, medtem pa populistična gibanja o tem ne govorijo, ker si brez opredeljevanja za levo ali desno politiko lažje izvoljiv. Rečejo raje: 'Mi smo za ljudi.' Potem gredo za njimi tako levi kot desni.
Ali vprašanja morebitnega spreminjanja sveta in sistema sploh štejejo v svetu, ki ga poganjajo mnenja na družbenih omrežjih?
Danes je svoboda mnenj svoboda nevednosti. Vsak lahko govori o vsem. Trpim, ker sem verjel v svobodo izražanja, danes pa vidim, da vsak razlaga svoje mnenje, nihče pa ne posluša drugih. Tako ne moremo spremeniti ničesar. Ne vem, kdo je za vsem tem in za družbenimi omrežji. Ampak kdorkoli je že, ne razmišlja, kako se svet spreminja in ali bi se moral spremeniti, ampak samo o tem, kako naj dobi še več denarja. Bolj ko ljudje uporabljajo družbena omrežja, več denarja dobi in bolj je srečen.
Eden od likov v drami pravi: 'Po mojem pa bi morali naredit' tako, kot so komunisti: nehajte se it' revolucionarje in postanite umetniki. […] Subverzivna umetnost, angažirani film, raziskovalno gledališče, aktivistična glasba – če ne bi bilo vseh teh bedarij, bi mogoče ljudje celo zares kaj naredili.' Ste to vi?
Ja. Tu sem zelo samokritičen. Tovrstna umetnost ti lahko da priznanje, denar za preživetje, tudi dobro življenje, hkrati je v razmislek ljudem, občinstvu. Ampak postaja krožna – vsi, ki prihajamo na tovrstne dogodke, razmišljamo enako. In se trepljamo, kako smo pametni, modri in najboljši del naše družbe. Seveda se tudi sam počutim del tega in se čutim tudi krivega, a hkrati se zavedam problema. Rešitev? Še vedno jo iščem.
»Ne govorimo o fašizmu, ki sledi nekemu nacionalizmu. Gre za internetne prakse, ki so na videz benigne, za fašizem, ki se kaže kot nenevaren, lahko pa ima zelo realne posledice. 'Fašizem mladih' kot upor neoliberalizmu staršev,« je o s
Demokracija je lik v vaši drami, v medigri se pogovarja z Mnenjem in mu pojasni, da sta oba ideji, pri čemer demokracija vlada zato, ker je prava ideja. Je demokracija, ki je sestavljena iz mnenj večine, lahko tudi napačnih, prava ideja?
Na volitvah zelo čutim problem, da lahko vsak glas enako šteje. Veliko sem bral Lenina, ki je zapisal, da ne moreš dati tovrstne svobode ljudem, ki ne vedo, kaj naj počnejo z njo. Ampak Lenin je na drugi strani pobil veliko ljudi. Resnično verjamem v demokracijo, ampak vem tudi, da je ta v preteklosti velikokrat izvolila res neumne ljudi, in zato včasih, ko vidim njene rezultate, ugotavljam, da ni dobra za skupnost. Probleme, za katere nimam rešitev, sem v drami postavil v sokratske dialoge. Ne vem, ali bi umetnik sploh moral dati rešitev. Mogoče pa med občinstvom kdo pozna rešitev.
Vas ni skrbelo, da boste narobe razumljeni?
Tega sem se zavedal. Ko je bila drama prvič izvedena v Italiji, je bilo veliko polemik tudi s kritiki in občinstvom pri njenem razumevanju. Všeč mi je bilo, ker je bila izvedena v nacionalnem gledališču levo usmerjene regije, kjer je zelo levo usmerjeno univerzitetno občinstvo. Nisem jim hotel dati nečesa, kar so pričakovali. Torej drame, v kateri bomo rekli, da so vsi fašisti slabi in daleč stran, mi smo pa boljši. Hotel sem reči, da so fašisti daleč stran in slabi, ampak smo slabi tudi mi. V tem, ko plačamo vstopnico, da nam nekdo pove, da smo boljši od drugega, je nekaj slabega. Hotel sem izzvati občinstvo. Če izzoveš debato, delaš nekaj dobrega. Če se oziraš le na želje občinstva, gledališče ni družbeno odgovorno.
Se ekstremistov bojite ali se vam zdijo ironični?
Ko sem napisal dramo, sem se bolj bal posameznikov, kot je bil Breivik. Torej ljudi, ki so izolirani, osamljeni, žalostni, ostajajo sami v sobi, prebirajo stvari na internetu, kar jim da občutek, da so del nečesa velikega, potem pa naredijo nasilno dejanje. Tega sem se najbolj bal, ko sem napisal dramo. Danes se bolj bojim političnih sprememb v Evropi.
Kako bi dramo napisali danes?
Mogoče bi bil manj ironičen, ker se bolj bojim. Ne vem, ali bi bil rezultat boljši, a s političnimi spremembami v Italiji in Evropi stvari postajajo resnejše.
Aldrovandi je z dramo želel izzvati občinstvo: »Nisem jim hotel drame, v kateri bomo rekli, da so vsi fašisti slabi in daleč stran, mi smo pa boljši. Hotel sem reči, da so fašisti daleč stran in so slabi, ampak smo slabi tudi mi. V tem, ko plačamo v
Ključni krivec, glede na dramo, je postkapitalistična demokracija, kjer je vse, tudi prepričanja, stvar pogajanj in trga. Kaj to pomeni za prihodnost, če EU danes povezuje predvsem gospodarstvo?
V srcih tistih, ki so zasnovali EU, je bil prvi cilj, da ne bi bilo več vojne. Posel namesto vojne. Na to smo malo pozabili in smo ves fokus usmerili v posel. Glede tega bi lahko bil kritičen, ampak ne morem kritizirati EU kot take.
Ste optimist glede EU?
Da. Moram biti. Prisilim se, da sem.
Alarmi! v SLG Celje
Pod predstavo se podpisujejo režiserska Nina Ramšak ter dramaturga Milan Marković Matthis in Alja Predan. Igrajo Maša Grošelj (Viktorija), Blaž Dolenc (Prihodnost), Živa Selan (Napad), Aljoša Koltak (Red), Branko Završan (Oče, Belolasi), Barbara Medvešček (Demokracija, Krt, Psihologinja) in David Čeh (Mnenje, Herostrat). Dramo so v SLG Celje aktualizirali in dali večji poudarek mladim, kot je povedala režiserka: »Ne govorimo o fašizmu, ki sledi nekemu nacionalizmu. Gre za internetne prakse, ki so na videz benigne, za fašizem, ki se kaže kot nenevaren, lahko pa ima realne posledice. 'Fašizem mladih' kot upor neoliberalizmu staršev.« Aldrovandi, ki ne govori slovensko, si je ogledal premiero in po koncu dejal, da mu je všeč energija predstave.
