Ex Ponto: kako (za)igrati Jugoslavijo

Uprizoritev Leksikon YU mitologije je v petek odprla 18. mednarodni festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto.

Objavljeno
19. september 2011 10.46
Posodobljeno
19. september 2011 10.56
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek
Osemnajsti festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto bo v Ljubljani gostoval do 25. septembra, začel pa se je v petek s predstavo ­hrvaškega režiserja Oliverja Frljića Leksikon Yu mitologije. Na ogled bodo predvsem gostujoče predstave sodobnega političnega gledališča, njihova skupna tema pa bo Konec ali začetek. Po besedah direktorja Ex Ponta Damirja Domitrovića Kosa bo Kulturno društvo B-51 s festivalom zaznamovalo dvajset let uspešnega delovanja. Program šestnajstih izbranih uprizoritev bodo sestavljale produkcije v okviru programa mreže Neta (Nova Evropska Teatrska Akcija), slovenske premiere (Kako daleč lahko govorim?, režija Vlado G. Repnik in Martina Ruh-sam; Milan Tomášik: Off-beat; Sabina Schwenner: Mesnica; Ryuzo Fukuhara in Samo Potokar: ­Ne.Za.Vedno) in gostujoče predstave.

Leksikon YU mitologije

Leksikon YU mitologije režiserja Oliverja Frljića pojem političnosti sicer vpeljuje v koncept uprizarjanja, kjer prepoznavno ruši pregrado med igralčevo ranljivo zasebnostjo in suvereno javno podobo, prav tako v mešanju filmsko-televizijskih medijev z gledališkim (senzacionalnost prvih s prenosom v slednjega počasi drsi v že kar izvedbeno vzburjenost), predvsem pa se tudi tokrat vseprisotnost režiserja razvija še dlje od njegove prvenstvene funkcije. Nekdanje jugoslovanske republike na odru »pooblašča« mednarodna igralska zasedba (Miha Nemec, Maja Nemec, Joana Popovska, Bajrush Mjaku, Gresa Pallaska, Mišo Obradović, Helena Minić in  Ljuma Penov), enakovredna in hkrati žalno odeta v črne, posameznikom lastne narodne noše.

Priča smo torej integriranemu jezikovnemu pretoku in mešanici­ narodnih identitet, do katerih postavitev pristopa zadržano, bolj na ilustrativno-karikirani ravni, medtem ko se občutljivemu in tveganemu politično-vojnemu kontekstu izogne. Legendarna knjižna referenca Leksikon YU mitologije se znajde v vlogi inspiracije, njeno vsebinsko prestrukturiranje se na odru izkaže za popolnoma avtonomno dramsko formo, pri kateri je ostra motivika ideoloških trenj sicer legitimno izvzeta, sporočilna nit pa jasno preusmerjena v družabne teme pop kulture.

Spomin in evforijo na ključne glasbene protagoniste se najprej vnaša skozi ciničen format TV-kviza, popevke pa gromko brenka tudi spremljevalna zvočna rockovska kulisa. Svet jugoslovanskega filma in njegovega zakulisja ter zasebnih spletk (kot tarče se znajdejo Rade Šerbedžija, Bata Živojinović, Milena Dravić, Sonja Savić idr.) pa se že interpretira v obliki rumenega tiska – atraktivno in hkrati nizkotno. Zasebne prizore onstran objektiva kamere igralci nalagajo kot igre 
v igri, kot konstrukte, ponekod melodramatične, drugje z visoko mero patosa, praviloma ponovljene 
v vseh navzočih jezikih. Govorna repetitivnost tako sprotno in enakovredno uravnava odrsko jezikovno raznolikost, pri tem nemara gravitira tudi h priklicu absurda in nepredvidljive komičnosti.

Uprizoritev, ki se sprehaja od romantike do prostaštva, je prej zabavna kot kritična, predvsem pa skrajno strogo selekcionirani vpogled v zgodovino Jugoslavije,­ najraje­ pa se naslaja kar nad ­marnjami.