Tiskane izdaje
Predstavi Pesem o materi in domovini in Čakalnica, na Ex Pontu prikazani v dveh zaporednih večerih, sta vsebinski fokus kritično in ozaveščeno uperili v občutljivo preiskavo svojih narodnih korenin.
Pesem o materi in domovini
Pesem o materi in domovini (Utwór o matce i ojczyźnie) v izvedbi Poljskega gledališča iz Vroclava nosi močan pečat režiserja Jana Klate predvsem skozi jezik inscenacije, kjer pristop do nevralgičnih točk nacizma ter njihov hkraten spoj
z individualnimi, intimnimi zgodbami (nerazčiščen odnos matere in hčere) neprestano niha med neobremenjenostjo postavitve, a zato nič bolj okrnjeno kritičnostjo.
Klata v zgodbeno dvopasovnico vstopi z novodobnimi principi, ki jih s kostumsko »odštekanostjo« (ki hkrati sili v plemenskost) in z izvedbenim uporništvom per se zalaga s spominsko in dokumentarno tlako holokavsta. Toda časovna zamaknjenost, ki travme neposrednih žrtev premesti na njihove potomce, priskrbi celotni uprizoritvi ton uravnovešenosti. Ne le zato, ker se »brezpravilna« odrska lepljenka (igra senc, pevski intermezzi, koreografirani konflikti, podvodne simulacije, opolzkost z rekviziti …) s cinizmom in humorjem izmuzne vsakič, ko bi lahko zdrsnila
v pretiran patos in moraliziranje, tudi zato, ker se tekstovne plasti ves čas navzkrižno oplajajo. Razsekano se pretakajo surovo realna slika poljske zgodovine in stiske prenosljivosti družinskih travm, vanje pa na videz frivolno vstopajo lirične sekvence predirljive poezije, izpovedi nelagodnih sanj, skratka, nekakšna metafizika polzavednih izkušenj onstran budnosti in stalna prisotnost arhetipskih praspominov.
Večpomenski naslov (ki v slovenskem prevodu žal nehote izgubi globino konotacije) pred nami ne razstavlja le mogočnih metafor materinstva (in očetovstva), sočasno postavljenih v vlogo določene domovine oziroma ideologije in konkreten biološki pomen; osebna nota uprizoritve se pokaže
v motivu, ki vladajoče medije (kot lastnike »pravega« zgodovinskega spomina) razoroži s preslikavo individualnega izkustva preteklosti, tam pa ni cenzure in prirejanja, ampak le bolečina, norost in večni boj spominjanja.
Plesna predstava Čakalnica
Čakalnica (Čekárna), plesna predstava v izvedbi praške skupine Farm in the Cave, je tematsko podprta z realno železniško čakalnico postaje Žilina–Záriečie, lokacijo krutih pregonov Judov v koncentracijska taborišča. Praška plesna skupina že od ustanovitve leta 2001 v svojem prostoru velja za enega zgodovinsko bolj angažiranih in politično drznih kolektivov.
V refleksijo nacizma se poglobijo skozi gibalno artikulacijo (z nekaj verbalnimi drobci), obrobno pa jih spremlja komorni »železničarski« orkester – zvočni komentator občasno vdre na plesni podij, prioritetno pa v dogajanju preklaplja niz atmosfer, ki se zvrstijo v s širokim čustvenim arzenalom nabiti čakalnici. Prostor je poleg siceršnje transportne funkcije podvržen poosebljenemu srečevanju sedanjosti in preteklosti, ki ju jasno začrtajo kostumski indici, medtem ko je njuna plesna dinamika bolj ali manj poenotena. Hkratnost časovnih trkov in medsebojne napetosti, plesalci formulirajo izčiščeno (kljub temu celostna jedrnatost uprizoritvi preveč umanjka), v motoriko krčevitih, trzajočih, pa tudi obnemoglih in mlahavih teles pa jasno vpisujejo neizrečene dialoge, na površje pa potisnejo predvsem moč atmosferskega učinka.
Ljubezenske epizode, izpade ljubosumja in evforijo skrivnih srečevanj, ki se počasi premikajo v mrakobne sfere panike, negotovosti in slutenj najhujšega, hektično valijo skozi nihajna vrata, ki ponujajo simbolni vstop v temporalno zlitino, toda končni vdor v historično »čakalno mukotrpnost« naposled odvrže pridih nostalgije in dokončno pretrga vsakršno idilo predhodnega optimizma.
