Exodos - kronika: Preseganje 
mlačnosti povprečja

Izjemni predstavi Kate Strong, ki je bila na festivalu Exodos uprizorjena v nedeljo, je v četrtek v Španskih borcih sledil še en odličen solo v slovenskem prostoru že dvakrat predstavljenega koreografa in performerja Iva Dimcheva, ki zadnja leta ustvarja v svojem performativnem prostoru Volksroomn v Bruslju. Enourni solo I-on, ki ga je Dimchev postavil na povabilo avstrijskega kiparja Franza Westa, je inteligentna, duhovita in izvedbeno fascinantna povezava raznoterih uprizoritvenih form.

I-on

Izhodišče gledališkega performansa I-on je ideja adaptivne skulpture avstrijskega vizualnega umetnika Franza Westa, ki je v začetku 70. let v odgovor na dunajskimi akcionizem zatrjeval, da je skulptura, ki se jo prenaša iz enega razstavnega prostora v drugega, dokončna umetnina šele, ko kdo kaj naredi z njo.

Ambivaletni naslov I-on je po eni strani mogoče razumeti kot Tudi on, po drugi pa se asociativno navezuje na Westovo nedavno razstavo Ego in Id. Z uporabo Westovih abstraktnih skulpturic, narejenih iz umetnih materialov, je Ivo Dimchev iz njih iztisnil in razvil asociativne pomene, s katerimi nagovarjajo gledalce.

Tako je iz belega valja z dvema kovinskima »tačkama«, pa razpotegnjene bele tuljave itd., ki si jih West v duhu lastne ideje zamišlja kot nosljive na glavi, okoli vratu ipd., izpostavil erotizirano dimenzijo, s katero že same na sebi pritajeno vibrirajo.

Ivo Dimchev je perfomer, igralec, plesalec in pevec mnogih stanj, podob in obrazov, skozi katere fluidno in izjemno hitro prehaja, pri tem pa vseskozi, tudi pri konkretnih erotiziranih akcijah, kot denimo v navezavi na Beuysovega volka, ohranja raven abstraktne uprizoritve. Avtorju z močjo prezence, natančnim ritmom in inventivnostjo izvedbe uspe gledalca vsesati v svet absurda, ki je inteligentno artikuliran in kljub minimalističnim scenskim prvinam zaradi njegove genialne izvedbe magično osupljiv.

Tako Kate Strong kot Ivo Dimchev sta avtorja, ki z inteligenco, drznostjo in vrhunsko izvedbo presegata mlačnost povprečja preverjenih, če ne celo prežvečenih in obenem nič več kot korektno uprizorjenih odrskih form.

V programu Balkanske plesne platforme, ki je priključeni del letošnjega festivala Exodos in katerega selekcijo so opravili partnerji »balkanske plesne« mreže in Jan Fabre, pa žal mnoge predstave ne dosegajo niti omenjenega povprečja.


On

Nenavadna uprizoritev On v izvedbi Luigija de Angelisa, ki je v petek gostovala v Kosovelovi dvorani, brez dvoma kotira v sam vrhunec letošnje festivalske ponudbe. Nastopajočega, »obsedenega« z legendarnim filmom Čarovnik iz Oza (1939), lastni fanatizem (ki že prehaja v izvedbeno genialnost) katapultira v vseobsegajoč spoprijem s filmsko sinhronizacijo, a ne le to – Luigi de Angelis obvlada domala prav vse plasti zvočne kulise. Gromko rohni filmsko glasbo, zvočne pasaže, oponaša tornado, lajež, ptičje vreščanje in v presenetljivi natančnosti prehaja skozi različne govorne akcente filmskih junakov, razločuje njihove glasovne nianse, pri tem pa niti za trenutek ne zdrsne izven ritmičnega toka, kaj šele da bi si privoščil časovne zamike ali dialoške lapsuse.

Njegova izvedba se zazdi kot nepreklicen sestop v (vzporedni) neustavljiv tornado, kjer ob sočasnem nemem prikazovanju filmske projekcije ni časa zamrznitev, spominske odvode ali prekinitev koncentracije. A to je morda le površinska performativna plast in (še nedolžna) kapitalna ideja, ki pa jo de Angelis metaforično podčrta še z drugimi podtekstovnimi odtenki.

Klečeč in celostno opravljen v Hitlerja vihti dirigentsko (ali raje kar diktatorsko) paličico in mestoma ošvrkne svoj majhen monitor, kjer prav tako »teče« film, izvajalec pa si z njim lažje markira posege v scenarij. Fizično ločen od filmske projekcije, se v obsežen arzenal vlog vživlja povsem »avtorsko«, izvaja svojo igro, nekakšno zagrizeno partijo diktatorja, ki si svet/film izrisuje po svoji podobi.

Ta večplastni format je vzrok za dinamično premeščanje gledalčevega opazovanja, ki potuje od popolne zatopljenosti v filmsko dogajanje nazaj k izvajalčevi (avtonomni) imitaciji filmske zgodbe in njegovim intenzivnim kretnjam ter glasovnim razponom, ki posredujejo pomenljiv domet ostrine zgodovinske ikonografije. (Filmska) predstava z že kar atletsko govorno kondicijo, strastjo, zmuzljivim preigravanjem interdisciplinarnosti medijev, predvsem pa obilico namenoma potuhnjenih poant.


Si osamljen nocoj?

V okviru Balkanske plesne platforme je na petkov večer na odru Gledališča Glej gostoval bolgarski plesalec in koreograf Krassen Krastev, ki se je v solo izvedbi Si osamljen nocoj? naslovnega vprašanja lotil z izjemno intimno, vase potegnjeno držo, ki razen distanciranega opazovanja ni zalegla v kontekstu morebitnega identificiranja z njegovo tematsko pozicijo, ki je – konec koncev – skrajno univerzalna, predvsem pa vse bolj aktualna.

Krastev se zadrži v izjemno specifičnih sferah bivanja, polnim rahločutnosti, rahlega eksperimentiranja s spolnimi identitetami, takrat ko nase povezne ženske obleke, ki pa so obenem tudi delni indikator kulture, iz katere prihaja. Vdori bolgarske narodne glasbe ga poživijo, nemara kot spomin, asociacija na nekoč, na nekdanjo varnost in domačnost. Konotacij, ko si plesalec na obraz nanese čokoladno plast, je precej: vznikne vprašanje drugačnosti, (vsakršne) umazanosti, posledica čudaške stiske, morda otroška spozaba...

Kar precej nastavkov, a le malo njihovih razvojnih faz, zlasti pa nekakšna nefunkcionalna izvedbena resigniranost, ki nikakor ne prebije okvira nedefiniranega iskanja. Benovelenten pomislek je, da čeprav po eni strani letošnja infiltracija Balkanske plesne platforme, namenjene mladim in perspektivnim ustvarjalcem, zagotavlja dobro obiskanost njihovih predstav in preplet s širšo uprizoritveno sceno, pa na drugi strani kljub temu oddaja grenak priokus, saj so izvajalci izven t. i. mainstreama sočasno, pa čeprav nehote, podvrženi nehvaležnemu položaju primerjanja, morda celo nerealnih pričakovanj s strani festivalskega občinstva, ki mu je letošnji Exodos posejal z izbornim cvetoberom mednarodne produkcije.