Exodosu ob rob

Gledališče brez blišča, brez pridiha spektakla, brez odvečne dekoracije in tehnološko pretiranih olajšav, zato pa z intenzivnim fokusom na izvajalca in njegovim razmerjem do prostora, zaznamovanega s povsem vsakdanjimi, minimalističnimi, že prav banalnimi predmeti.

Letošnji izbor selektorja Tima Etchellsa je kljub nihanju v kvaliteti posameznih predstav razgrnil formate gledališkega jezika, ki v redno slovensko produkcijo še iščejo svojo pot in ustaljeni angažma. Letošnji Exodos ni vzbujal »eksotičnosti« samo zaradi vzporednega programa azijske plesne platforme (selektor Tang Fu Kuen), ki je nanizala vpoglede v gibalno estetiko nam oddaljenih kultur (Filipinov, Japonske, Singapurja, Indije, Južne Koreje, Mnjanmara in Jave); svojstveno kuratorsko linijo je festival odražal v doslednem označevanju izvajalca kot tisti uprizoritveni segment, ki svojo prvenstveno (morda celo narcistično) navzočnost enakopravno/enakovredno staplja – ali se celo popolnoma podreja – predmetnim, gibalnim in besedilnim parametrom.

Človek kot predmet in obratno

V Kretnji, ki ni drugega kot grožnja se portugalska performerja Sofia Dias in Vítor Roriz pretvorita, najprej nalahno, nato vse bolj pospešeno, v mehanizirani telesi, ki v nasičenem ponavljanju besed in stavkov skozi drobne fonetične premike preobražata njihove pomene in iščeta sozvene izrazov, ki so si sicer vsebinsko povsem tuji. Ob tem se še s pedantno gibalno mehaniko počasi spreminjata v podobo strojev in se kakor za šalo polzeče in brezhibno vrtinčita v gibalnih zankah (loopih), da učinkujeta kot figuri, ki sta se zataknili v strganem filmskem traku. Že precej bolj »sprotno poljubno« se v kontakt z vsakdanjimi predmeti podata iraška ustvarjalca Wathiq Al-Ameri in Ali Al-Fatlawi v dveh miniaturkah Meja in Pričakovanje, v katerih brez besed asociativno razporejata na videz naključno nabrane rekvizite (dodatne dimenzije jima dodajata tudi z manipulacijo video kamere), ki jih za vsak nastop izbirata sproti, zato je vsebinska nit lahko vprašljiva, v vsakem primeru pa prav zaradi naključnosti objektov v dogajalni tok pronicajo momenti absurda in hipne nepričakovane sprevrženosti docela preprostih predmetov.

Metafizika in humor

S temeljitim dramaturškim zaledjem v stik z objekti vstopita Clément Layes v predstavi Stvari okoli nas in Kate McIntosh v Temni snovi. Oba projekta povezuje lucidno povezovanje dveh navideznih ekstremov – vsakdanjosti in filozofije – ki se neprestano plodno prečita, soosmišljata in medsebojno ironizirata. Variabilnost pomena predmetov, katerih širino jim daje človeški čut za domišljijo, pa tudi metafiziko in humor, avtorja vsak v svoji maniri potisneta daleč onstran vsakodnevne rabe. Ne le da »nepomembnim«, prozaičnim predmetom vlivata popolnoma nove pomene, ki jih sproti spreobračata in s tem neprekinjeno drezata v gledalčevo zaznavo, z njimi skozi pronicljivo metaforiko z distanco izrisujeta »fundamentalne« ustroje sveta, naj bo to človeška zavest, relativnost resnic(e) ali brezčasnost.

Spet drugačno vsakdanjost – vsakdanjost igre in tekmovalnosti – je mladostna skupina Schwalbe premestila v živo, sprotno izvajano tekmovanje med dvema skupinama, pri čemer se med drugim načenjajo brisati ločnice med neposrednim spremljanjem umetnosti in športa; oba sta zmožna visokega suspenza, da o »preigravanju« vlog in fenomenu simuliranja niti ne začnemo. Forced Entertainment so zaokrožili festival s predstavo Jutrišnji žuri, pravzaprav s skoraj eno in pol urnim statičnim nastopom dveh izvajalcev, ki občinstvo verižno, iskrivo, a sčasoma tudi preizčrpno govorno nalagata z neštetimi (bizarnimi, futurističnimi) videnji, kakšen se bo splet sveta, civilizacije in človeka kazal v prihodnosti. S še številnimi spremljevalnimi dogodki (razstavami, pogovori, delavnicami in inštalacijami) se je letošnji Exodos izkazal kot spreten uvoznik inovativnih, oddaljenih in legitimno samosvojih umetniških eksperimentov.