Fabrove bojevnice lepote ali zbrcani psi?
Gibanje #jaztudi na gledališkem odru: Flamsko ministrstvo za kulturo preiskuje obtožbe plesalk v ansamblu Jana Fabra
Odpri galerijo
Jan Fabre - umetnik in njegov dvojnik. FOTO Blaž Samec
Belgijski gledališki režiser Jan Fabre se je znašel v vrtincu škandala. Dvajset plesalk iz njegove umetniške skupine Troubleyn ga je v javnem pismu obtožilo spolnega nadlegovanja in poniževanja.
Pred leti je v intervjuju za Sobotno prilogo kolegici Vesni Milek pripovedoval o svoji poetiki, o tem, da je telo glavni subjekt njegovega dela in raziskav. »Če raziskuješ telo, raziskuješ tudi zgodovino. Raziskuješ sodobnost. Raziskuješ različne stopnje, filozofsko, fizično, mistično, erotično ... Telo je neverjeten laboratorij, neverjeten planet, v katerem se znajdeš kot astronavt.« Jan Fabre velja za enega izmed najzanimivejših sodobnih umetnikov in je velik ljubljenec slovenskega gledališkega občinstva, njegove vedno izjemno fizične in vizualno dovršene predstave, kot so Moč gledališke norosti, Steklo v glavi, Olimp, Prometej in mnoge druge, delujejo na gledalca skoraj katarzično. Leta 1986 je v Antwerpnu ustanovil gledališče oziroma skupino Troubleyn, s katero gostuje po svetu. Ta obsesivec, ki ga redko vidimo brez cigarete – spomnim se, kako sem ga pred leti gledala v avditoriju Cankarjevega doma, ko je verižno kadil kar med gledanjem lastne prestave –, igralcem in plesalcem rad pravi kar »bojevniki lepote«.
A naj za trenutek odložimo umetnost. Se za vso to silno lepoto, obsedenostjo s telesom in eksplozijo energije, ki jo zna Fabre ustvariti na odru, skriva tudi nekaj mračnega? Imajo mnogokrat nasilne in krvave slike, ki jih na odru oblikuje režiserjeva domišljija, zametke tudi v realnosti?
V odprtem pismu, ki so ga plesalke objavile v spletnem časopisu Rekto Verso, dvanajst od dvajsetih je hotelo ostati anonimnih, pišejo o tem, da je vsakodnevno poniževanje glavni gibalec v Fabrovi gledališki skupini, da režiser na vajah predvsem plesalke in igralke zelo rad žali in jih kliče po nesramnih vzdevkih, ki so velikokrat rasistični in seksistični. Nekatere je obtožil, da so predebele, in mnoge v solzah zapustijo oder ter potrebujejo pomoč psihiatra. Nesramne pripombe v smislu: »Lepa si, a brez možganov, si kot kokoš brez glave«, so poniževalni dramaturški lok skoraj vsake vaje. »Bili so dnevi, ko te je postavil na piedestal, naslednji dan pa te je že sistematično zlomil ter tako ustvarjal napeto dinamiko v ansamblu, ki je oblikovan po natančni hierarhiji.«
Plesalka, ki je v skupini nastopala pred nekaj leti in je kasneje razočarana odšla, je povedala, da je deloval tudi po principu: »Le če boš seksala z mano, boš postala solistka.« Fabre je zelo uspešen vizualni umetnik in je vabil sodelavke na svoj dom, na tako imenovane fotografske seanse, ki so se ponavadi končale v postelji. Spolne usluge so bile valuta za napredovanje. »Klical nas je bojevnice lepote, počutile pa smo se kot pretepeni psi.« Avtorice pisma so zapisale, da so se za javno pismo odločile zato, ker bi rade opozorile prihodnje generacije plesalk na svoje izkušnje z velikim umetnikom.
Jan Fabre je vse obtožbe začuden zanikal. Dejal je, da je bil vedno prepričan, da je odnos med režiserjem/koreografom ter igralcem/plesalcem nekaj svetega in da tovrstne obtožbe to magijo uničujejo ter da so bile njegove pripombe na vajah vedno korektne. »Ljudje so danes preveč občutljivi.« Potožil je, da je, ko je nedolgo nazaj delal predstavo Belgija vlada, ki je hommage flamskim slikarjem Petru Paulu Rubensu, Félicienu Ropsu, Paulu Delvauxu in Renéju Magrittu, moral zgroženim mladim igralkam razlagati, da ti umetniki, ki so med drugim velikokrat slikali gola ženska telesa, niso bili seksisti. Režiser je zatrdil, da v umetniškem ansamblu dela že več desetletij in da se nihče od njegovih sodelavcev nikoli ni pritoževal zaradi spolnega nadlegovanja. A nekaj je vendarle narobe, saj je v zadnjem letu zapustilo gledališče več plesalk.
So bolečina in solze del umetniške prakse, je to cena za vzvišeno umetnost ali je izživljanje nad igralkami in plesalkami le oblika najnižje manipulacije? Igra moči.
Igralka Slovenskega mladinskega gledališča Maruša Oblak je leta 2007 z Janom Fabrom sodelovala na Salzburškem festivalu pri nastajanju predstave Rekviem za metamorfoze. Poleg nje je v predstavi nastopal igralec Sandi Pavlin. Maruša Oblak ni imela slabih izkušenj s Fabrom. »Nasprotno, to je izjemno delaven in discipliniran režiser, ki želi, da so takšni tudi njegovi igralci. Delo z njim je bilo zelo izčrpavajoče, a vedno je bil spoštljiv, ansambel je deloval kot tesno povezan kolektiv, vse smo delali skupaj, 'švicali', se prehranjevali, po vsaki predstavi smo se še eno uro pogovarjali z režiserjem, igralci smo tudi sami postavljali scenografijo, skrbeli za kostume, bili smo kot družina.« Zaradi vsega tega se je odločila, da ne bo podpisala peticije, ki jo kot protest proti režiserju pošiljajo vsem njegovim bivšim sodelavcem.
Toda afera Fabre se v Belgiji že širi kot delta Nila in z vso hitrostjo odplavlja režiserjevo slavo. Tako kot pri vseh podobnih aferah je vedno več žrtev, ki prikimavajo omenjenemu pismu, na katero se je odzval tudi flamski minister za kulturo Sven Gatz, ki je obljubil, da bo raziskal zadevo. »Vsako pritožbo o tovrstnih temah je treba vzeti resno. Moji sodelavci, ki preiskujejo ta primer, bodo dali vsem vpletenim priložnost, da povedo svojo zgodbo. Na podlagi izsledkov preiskave se bom odločil, kako bom ukrepal.« Raziskava, ki so jo letos opravili v Belgiji, je pokazala, da je vsaka četrta ženska, ki je zaposlena v kulturnem sektorju, že doživela spolno nadlegovanje.
Na spletni strani gledališča Troubleyn so objavili pismo, v katerem so zanikali vse obtožbe plesalk ter zapisali, da je to krivičen javni linč in da se Jan Fabre ni mogel braniti pred obtožbami, ki ne samo da niso resnične, ampak so tudi anonimne.
Nekoč je v intervjuju Fabre povedal: »Imel sem možnost postati gangster ali umetnik.« Sta obe možnosti še vedno odprti?
Pred leti je v intervjuju za Sobotno prilogo kolegici Vesni Milek pripovedoval o svoji poetiki, o tem, da je telo glavni subjekt njegovega dela in raziskav. »Če raziskuješ telo, raziskuješ tudi zgodovino. Raziskuješ sodobnost. Raziskuješ različne stopnje, filozofsko, fizično, mistično, erotično ... Telo je neverjeten laboratorij, neverjeten planet, v katerem se znajdeš kot astronavt.« Jan Fabre velja za enega izmed najzanimivejših sodobnih umetnikov in je velik ljubljenec slovenskega gledališkega občinstva, njegove vedno izjemno fizične in vizualno dovršene predstave, kot so Moč gledališke norosti, Steklo v glavi, Olimp, Prometej in mnoge druge, delujejo na gledalca skoraj katarzično. Leta 1986 je v Antwerpnu ustanovil gledališče oziroma skupino Troubleyn, s katero gostuje po svetu. Ta obsesivec, ki ga redko vidimo brez cigarete – spomnim se, kako sem ga pred leti gledala v avditoriju Cankarjevega doma, ko je verižno kadil kar med gledanjem lastne prestave –, igralcem in plesalcem rad pravi kar »bojevniki lepote«.
A naj za trenutek odložimo umetnost. Se za vso to silno lepoto, obsedenostjo s telesom in eksplozijo energije, ki jo zna Fabre ustvariti na odru, skriva tudi nekaj mračnega? Imajo mnogokrat nasilne in krvave slike, ki jih na odru oblikuje režiserjeva domišljija, zametke tudi v realnosti?
Drama poniževanja
V odprtem pismu, ki so ga plesalke objavile v spletnem časopisu Rekto Verso, dvanajst od dvajsetih je hotelo ostati anonimnih, pišejo o tem, da je vsakodnevno poniževanje glavni gibalec v Fabrovi gledališki skupini, da režiser na vajah predvsem plesalke in igralke zelo rad žali in jih kliče po nesramnih vzdevkih, ki so velikokrat rasistični in seksistični. Nekatere je obtožil, da so predebele, in mnoge v solzah zapustijo oder ter potrebujejo pomoč psihiatra. Nesramne pripombe v smislu: »Lepa si, a brez možganov, si kot kokoš brez glave«, so poniževalni dramaturški lok skoraj vsake vaje. »Bili so dnevi, ko te je postavil na piedestal, naslednji dan pa te je že sistematično zlomil ter tako ustvarjal napeto dinamiko v ansamblu, ki je oblikovan po natančni hierarhiji.«
Plesalka, ki je v skupini nastopala pred nekaj leti in je kasneje razočarana odšla, je povedala, da je deloval tudi po principu: »Le če boš seksala z mano, boš postala solistka.« Fabre je zelo uspešen vizualni umetnik in je vabil sodelavke na svoj dom, na tako imenovane fotografske seanse, ki so se ponavadi končale v postelji. Spolne usluge so bile valuta za napredovanje. »Klical nas je bojevnice lepote, počutile pa smo se kot pretepeni psi.« Avtorice pisma so zapisale, da so se za javno pismo odločile zato, ker bi rade opozorile prihodnje generacije plesalk na svoje izkušnje z velikim umetnikom.
Jan Fabre je vse obtožbe začuden zanikal. Dejal je, da je bil vedno prepričan, da je odnos med režiserjem/koreografom ter igralcem/plesalcem nekaj svetega in da tovrstne obtožbe to magijo uničujejo ter da so bile njegove pripombe na vajah vedno korektne. »Ljudje so danes preveč občutljivi.« Potožil je, da je, ko je nedolgo nazaj delal predstavo Belgija vlada, ki je hommage flamskim slikarjem Petru Paulu Rubensu, Félicienu Ropsu, Paulu Delvauxu in Renéju Magrittu, moral zgroženim mladim igralkam razlagati, da ti umetniki, ki so med drugim velikokrat slikali gola ženska telesa, niso bili seksisti. Režiser je zatrdil, da v umetniškem ansamblu dela že več desetletij in da se nihče od njegovih sodelavcev nikoli ni pritoževal zaradi spolnega nadlegovanja. A nekaj je vendarle narobe, saj je v zadnjem letu zapustilo gledališče več plesalk.
Plesalka, ki je v skupini nastopala pred nekaj leti in je kasneje razočarana odšla, je povedala, da je deloval tudi po principu: »Le če boš seksala z mano, boš postala solistka.« Fabre je vabil sodelavke na svoj dom, na tako imenovane fotografske seanse, ki so se ponavadi končale v postelji.
So bolečina in solze del umetniške prakse, je to cena za vzvišeno umetnost ali je izživljanje nad igralkami in plesalkami le oblika najnižje manipulacije? Igra moči.
Ministrstvo za kulturo preiskuje
Igralka Slovenskega mladinskega gledališča Maruša Oblak je leta 2007 z Janom Fabrom sodelovala na Salzburškem festivalu pri nastajanju predstave Rekviem za metamorfoze. Poleg nje je v predstavi nastopal igralec Sandi Pavlin. Maruša Oblak ni imela slabih izkušenj s Fabrom. »Nasprotno, to je izjemno delaven in discipliniran režiser, ki želi, da so takšni tudi njegovi igralci. Delo z njim je bilo zelo izčrpavajoče, a vedno je bil spoštljiv, ansambel je deloval kot tesno povezan kolektiv, vse smo delali skupaj, 'švicali', se prehranjevali, po vsaki predstavi smo se še eno uro pogovarjali z režiserjem, igralci smo tudi sami postavljali scenografijo, skrbeli za kostume, bili smo kot družina.« Zaradi vsega tega se je odločila, da ne bo podpisala peticije, ki jo kot protest proti režiserju pošiljajo vsem njegovim bivšim sodelavcem.
Toda afera Fabre se v Belgiji že širi kot delta Nila in z vso hitrostjo odplavlja režiserjevo slavo. Tako kot pri vseh podobnih aferah je vedno več žrtev, ki prikimavajo omenjenemu pismu, na katero se je odzval tudi flamski minister za kulturo Sven Gatz, ki je obljubil, da bo raziskal zadevo. »Vsako pritožbo o tovrstnih temah je treba vzeti resno. Moji sodelavci, ki preiskujejo ta primer, bodo dali vsem vpletenim priložnost, da povedo svojo zgodbo. Na podlagi izsledkov preiskave se bom odločil, kako bom ukrepal.« Raziskava, ki so jo letos opravili v Belgiji, je pokazala, da je vsaka četrta ženska, ki je zaposlena v kulturnem sektorju, že doživela spolno nadlegovanje.
Na spletni strani gledališča Troubleyn so objavili pismo, v katerem so zanikali vse obtožbe plesalk ter zapisali, da je to krivičen javni linč in da se Jan Fabre ni mogel braniti pred obtožbami, ki ne samo da niso resnične, ampak so tudi anonimne.
Nekoč je v intervjuju Fabre povedal: »Imel sem možnost postati gangster ali umetnik.« Sta obe možnosti še vedno odprti?
