Tiskane izdaje
Avignon je bil tudi letos pravo gledališko mravljišče, na katerem so se od devete ure zjutraj do druge ure po polnoči skoraj kot odhodi letal na letališču vrstile predstave na prizoriščih, ki sprejmejo od 50 do 2500 gledalcev, v nekdanjih garažah, na dvoriščih gimnazij, v zaporih, kamnolomih, na sejmiščih, cerkvah in samostanih … Če bi sodili po obisku, gledališče danes kar se tiče občinstva, nikakor ni v krizi.
90-odstotna zasedenost dvoran
V okviru glavnega programa so odigrali 300 ponovitev 60 različnih predstav na 39 prizoriščih, ki si jih je ogledalo 152.000 gledalk in gledalcev. Na off festivalu, katerega katalog je zaradi številčnosti predstav precej podoben telefonskemu imeniku, je bilo odigranih vsaj desetkrat toliko predstav. Zasedenost dvoran je bila več kot 90-odstotna.
Enainsedemdeseta izdaja največjega evropskega festivala gledališča (v unikatnem prizorišču dvorišča papeške palače, ki sprejme skoraj 2000 gledalcev, jo je začela izjemna odrska različica Sofoklejeve Antigone v konceptu in režiji Suzukijevega učenca Satošija Mijagija) je bila očitno uspešna. Tudi letos je poskusila po besedah direktorja in režiserja Olivierja Pyja tematizirati Evropo in svet danes s pomočjo moči »gledališča norosti«. V treh tednih je ponudila majhne in velike zgodbe zelo različnih gledaliških formatov, ki jim je bilo skupno iskanje novega jezika, s pomočjo katerega bi lahko shakespearjevsko postavili svetu ogledalo ali ogledala.
Vedno manj francoski
Festival se zadnja leta poskuša čim bolj odpreti za različne generacije in poetike. Tako je poseben programski sklop posvetil štirim predstavam najmlajše generacije, diplomantom in študentom višjih letnikov pariškega Konservatorija za dramske umetnosti, ki so pripravili zanimive uprizoritve od Molièra do Koltèsa. Hkrati pa je vedno manj večinsko francoski. Tako kot v zadnjih letih so tudi letos posebno pozornost pritegnile predstave nizozemsko-flamskega bazena, med katerimi sta bili najbolj izpostavljeni dve istega režiserja, direktorja Tonelhuisa iz Antwerpna, maga medmedijskega gledališča Guya Cassiersa. Prva je nastala v dialogu z ne več dramsko igro nobelovke Elfriede Jelinek Spremljevalke, posvečeno begunski krizi leta 2013. Cassiers je skupaj s koreografko Maud Le Pladec prevedel Jelinekovo v dialog med besedo in gibom, dramskim in fizičnim, v katerem so mediatizirani govorni stroji štirih igralcev, ki so izvajali ritual selfijevskega snemanja lastnih podob ob branju besedila, v plesalcih, ki so predstavljali novodobne slehernike begunce na poti čez Sredozemlje v Evropo, sprožali gibalne materiale, ki so vzvratno delovali na igralce in seveda tudi na občinstvo. Druga pa, ki jo je ustvaril skupaj s pariškim centrom za sodobno glasbo IRCAM, se ukvarja z zvočnim nasiljem neonacizma.
Če se Cassiers, ob njem pa tudi številni drugi evropski in zunajevropski režiserji, med njimi Frank Castorf v svoji obdelavi Molièra, Bulgakova in revolucije ter avstralski novi zvezdnik režije Simon Stone v svoji obdelavi sodobnih odslikav psihopatologije Ibsenove dramatike, neposredno ukvarjajo s sodobnostjo in krizo etike, se veliki mag lutkovnega gledališča iz Gruzije Rezo Gabriadze in Lemi Ponifasio politike odra lotevata skozi estetizaciji, ki spreminjata gledalčevo percepcijo predstave, hkrati pa tudi sveta. Ta inherentna političnost, ki se pojavlja tudi v gledaliških postopkih Cassiersa in Pyja, je mogoče za gledalca še bolj »zavezujoča«, saj proizvaja zanimive etične imperative in spraševanja o postkolonialistični naravi našega dojemanja umetnosti in seveda tudi sveta.
Več kot estetski užitek
Tako samoansko-novozelandski »koreogeraf« Ponifasio v predstavi Stoječ v času v meddisciplinski ali nedisciplinski predstavi, kot zvrstno težko določljive in medije prehajajoče in povezujoče predstave dobro poimenuje direktor festivala Olivier Py, spodkoplje naše evropske načine percepcije in v nas proizvede posebno nelagodje, ki je še kako produktivno. Predstavo naseli z jeziki in estetskimi znakovnimi sistemi, ki jih znotraj zahodne kulture ne moremo natančno brati in s tem niti ideološki interpretirati. Hkrati pa namerno ne navaja, od kod točno črpa svojo kreolizacijsko predstavo, ki povezuje vzhod in zahod, sever in jug ter današnji trenutek in ritualno zgodovino.
In prav v teh novih legah, v katere je (ob obilici užitkov) postavljen sodobni gledalec, se zdi, da leži ključ za nove politike odra, ki so hkrati nova branja klasike, ki jih je zelo uspešno predstavil letošnji avignonski festival. O tem priča tudi že omenjena otvoritvena Antigona, ki povezuje japonske anime in klasično grško tragedijo, na novo in skozi sodobnost Japonske bere Sofokla ter pri tem proizvede vrhunski gledališki dogodek, ki pa ponuja veliko več kot zgolj estetski užitek. Pripelje nas so točke, na kateri ob fascinaciji s predstavo začnemo misliti sami sebe in svet na drugačen, nesamoumeven in svež način. Zavedajoč se vseh politik in manipulacij odra, gledališča in kulture na splošno.
