Festival Borštnikovo srečanje: svarilni nizozemski primer

Opozarjanje na posledice nepremišljene demontaže kulturnega modela.

Objavljeno
23. oktober 2013 19.42
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

»Nizozemsko gledališče je ­najboljše na svetu.« Dobro desetletje star citat gledališkega kritika britanskega Guardiana Michaela Billingtona se zdi danes zgolj še spomin, popolna dekonstrukcija kulturne politike je povsem degradirala nekoč vzoren sistem.

Letos je v fokusu Festivala Borštnikovo srečanje (FBS) Nizozemska. Ob dveh predstavah, bralnih uprizoritvah in izdani knjigi štirih sodobnih dram predstavljajo zgodovino in predvsem aktualni trenutek nizozemskega gledališča v Mariboru tudi gostje iz vrst dramatikov in strokovne javnosti. Ti v nastalem položaju le stežka najdejo optimizem, saj se je program subvencij sesul, številni gledališki ansambli pa bodisi vegetirajo ali pa so prenehali delovati.

Lucia van Heteren, profesorica­ gledaliških študij na univerzi v Groningenu, je opozorila na uničujoče poteze oblasti, ki je zmanjšala proračun za kulturo za dvesto milijonov evrov, brez subvencij pa lahko preživijo le redki.

Gre za sistem, ki se je izoblikoval po drugi svetovni vojni in je zagotavljal funkcioniranje etabliranih in »alternativnih« gledaliških hiš (še zlasti po revolucionarnem letu 1968 in tako imenovani akciji Paradižnik so slednji zlomili prevlado klasičnega repertoarja), imel pa je tudi nekaj posebnosti, ki bi bile morda uporabne tudi pri nas.

Subvencije so namreč pripadle gledališčem le, če so v sezoni uprizorila vsaj dve nizozemski besedili, s čimer so odločilno spodbudila domačo dramatiko, takšno določilo pa bi bilo kar dobrodošlo tudi v Sloveniji. Drugi pogoj je bila tako imenovana geografska in družbena oziroma horizontalna in vertikalna razpršenost.

Za to birokratsko skovanko se skriva preprosta obveza, da so gledališki ansambli morali gostovati tudi po manjših mestih in podeželju, saj je imel vsak Nizozemec, ki z davki subvencionira umetnost, enako pravico do konzumacije kulture in ta ni bila omejena le na prebivalce velikih mest.

Kakorkoli že, leta 2008 se je začela razgradnja sistema in lani so bile pod vodstvom državnega sekretarja za kulturo Halbeja Zijlstre dotacije dodobra okleščene. Vlada Zijlstre, ki pripada Ljudski stranki za svobodo in demokracijo (po besedah van Heterenove se mož ni prav nič sramoval priznanja, da ga kultura sploh ne zanima in da se ne spomni, kdaj je nazadnje prebral kakšno knjigo), je medtem že padla, vendar tudi nova sekretarka Jet Bussemaker, ki prihaja iz vrst laburistov, ne kaže posebne vneme, da bi sanirala stanje, zato so obeti klavrni.

Zgolj komorne zasedbe?

Ali bo mogoča zgolj še skromna produkcija potujočih gledališč z majhnimi zasedbami, kakršno smo lahko videli tudi v Mariboru? Projekt Mr. Jones mladega dramatika Rika van den Bosa je zasnovan zgolj za eno protagonistko in kontrabasista, ki je obenem njen odrski asistent.

Simpatičen avtorski projekt mlade igralke Naomi Velissariou, ki z bazično sceno in rekviziti, minimalistično zvočno kuliso in performerskimi prijemi preigrava tekste preminule rock zvezde Amy Winehouse, bi bil dobrodošlo dopolnilo programu resne gledališke hiše, težko pa bi iz takšnih predstav sestavili relevanten repertoar.

Vendar bi se lahko ena nekdaj najimpulzivnejših evropskih gledaliških scen zaradi nepremišljenega krčenja sredstev v prihodnosti spremenila prav v tovrsten kolaž majhnih produkcij, kar dolgoročno pomeni demontažo vzorno urejene gledališke mreže, ki je rezultirala v vrhunskih odrskih dosežkih.