Tiskane izdaje
Predstave danes 41-letnega režiserja, do lani intendanta reškega Narodnega gledališča Ivana pl. Zajca, zdaj pa sodelavca skupine, ki pripravlja projekt reške Evropske prestolnice kulture 2020, predstavljajo dolgi niz provokativnih gledaliških uprizoritev, zaradi katerih je bil predvsem na Hrvaškem in Poljskem tarča strupenih in ostrih polemik, celo neposrednih fizičnih groženj. Pred Hrvaškim narodnim gledališčem v Splitu ali pred varšavskim gledališčem so zato potrebne okrepljene policijske enote, saj morajo zaradi besne množice in groženj s smrtjo zaščititi ustvarjalce predstave. Vsega tega v Berlinu ni. Ko Frljić gostuje v Nemčiji, se tudi tam zbere množica, veliko je novinarjev, kamere snemajo, za posredovanje policije pa ni nikakršnih razlogov.
»Dovolj imam Oliverja Frljića. Ti evropski režiserski zvezdniki naredijo predstavo in potem odidejo, nič jih ne briga za posledice. Ali bodo oni nahranili moje tri otroke, ko bom dobila odpoved, je novinarki Jutarnjega lista Snježani Pavić zaupala noseča poljska igralka Barbara Wysocka, ki igra v na Poljskem silovito napadeni Frljićevi predstavi Kletev. V Nemčiji tega strahu ne bi imela: berlinsko občinstvo je igralce počastilo s stoječimi ovacijami.
Namesto obsodbe
Čuti se izgnanega iz Hrvaške. Prvo izgnanstvo je doživel leta 1992, ko je odšel iz Travnika, kjer je bil rojen kot sin Srbkinje in Hrvata ter bil kot šestnajstletnik priča začetku vojne. Odšel je proti Avstriji, a se je zataknil v Splitu, saj ni imel dokumentov, s katerimi bi lahko prečkal mejo. Drugo izgnanstvo doživlja zdaj. »Niti v Hrvaški niti v državah tako imenovane regije ne morem kontinuirano delovati.«
Zadnja leta sta s partnerko doživela vlome v stanovanje, grožnje, fizične napade. Pljuvali so ga po ulicah, kolegi so se ga začeli izogibati, svoje pa so dodali tudi mediji z nizom neresnic, izrečenih na njegov račun. Namesto odločne obsodbe nasilja je od odgovornih doživel molk in s tem toleranco do nasilja: »Predsednica Hrvaške je benevolentno spremljala, kaj se mi je dogajalo, ko sem bil intendant HKN Ivana pl. Zajca na Reki, nekdanji predsednik HDZ je izjavil, da bo reško gledališče spet naredil hrvaško in narodno. S tem je impliciral moj izgon iz Reke. Potem je tu Zlatko Hasanbegović – vse, kar je naredil kot minister za kulturo, je bilo usmerjeno proti Reki.«
Tujec na Hrvaškem
Okoli njega in njegovih predstav se je na Hrvaškem kristaliziral ideološki spopad iz leta 1945. Danes se Frljić sprašuje, »kako dolgo se kdo od nas še želi ukvarjati s takšno družbo«. Hrvaška je država s štirimi milijoni prebivalcev in povsem legitimno je, da to nekoga v nekem trenutku neha zanimati. Nemčija ima 80 milijonov prebivalcev in najmočneje razvito javno gledališče na svetu z veliko mrežo mestnih in pokrajinskih gledališč. Iz Berlina so hrvaški spopadi videti smešno. »Če vam je dobro, prav; če HDZ ponovno zmaga, potem pa mislim, da imajo državljani te države uradno potrditev, da so idioti.«
V Nemčiji ima angažma za tri leta. Berlin, Köln, Hannover, Stuttgart, München ... Kljub težavam ga še vedno vabijo tudi na Poljsko. »Iz Poljske me niso vrgli, negotovo pa je, ali sploh še želim delati v takšnem okolju, kot tudi na Hrvaškem.« Na vprašanje, ali mu ni na Poljskem drugače, saj je tam tujec, pa Frljić odgovarja, da je tujec tudi na Hrvaškem.
»Z mano so vedno ravnali kot s tujcem. Na različne načine so mi dali vedeti, od kod sem prišel. Edina stvar je, da razumem jezik, kar olajša komunikacijo. Vendar jezik, ki ga govorim, uradno ne obstaja več.« Pri tem dodaja: »Porazno je, da razpravljamo, ali naj plošča z napisom Za dom pripravljeni ostane v Jesenovcu ali ne. To, da se predsednica in premier čutita poklicana komentirati prepoved Thompsonovega koncerta v Mariboru, pa pokaže, kakšno dno od dna smo.«
V Nemčiji obstaja zaradi svojega dela
V berlinskem gledališču Maksim Gorki je bila pred kratkim uprizorjena predstava skupine beguncev. Intendantka gledališča, ki je turškega rodu, je ob tem pozvala vsa nemška gledališča, naj najamejo po enega gledališkega profesionalca iz Turčije, kjer ti ne morejo več svobodno delovati. »Tu lahko delam in si ustvarim eksistenco,« pripomni Frljić. V Nemčiji ni ničesar kar tako dobil, nikogar ne pozna, obstaja samo zaradi svojega dela.
Frljić je poleg svojih provokativnih predstav ves čas režiral tudi povsem klasične predstave. Pri nas smo, denimo, letos lahko videli njegovo mojstrsko režijo Händlove opere Julij Cezar v Egiptu, ki jo je skupaj z Marinom Blaževićem, sedanjim intendantom reškega gledališča, naredil na Reki. Te predstave niso imele takšnega odmeva. A ostra provokacija ga ne zanima več: »Menim, da sem razvil neko metodologijo gledališkega dela in jo v nekaterih kontekstih pripeljal do skrajnih posledic. Moje predstave si želijo oditi iz strogih gledaliških okvirov in se preliti v družbeni prostor. To se je zgodilo, vem, kako to narediti.«
Kar počne, mu mora biti izziv
Zdaj ga zanima, kako lahko svoj gledališki jezik razvije naprej. »Ne bi hotel, da bi, kot nekateri moji kolegi, dvajset, trideset let drvel po istem. Meni mora biti to, kar počnem, izziv. To, kar sem počel v Varšavi, je model, ki ga je mogoče aplicirati na različne kontekste, vendar ne vem, ali me to še zanima.«
V Nemčiji ga fascinirata profesionalnost in družbena vloga, ki jo ima gledališče. »Mi se na žalost ukvarjamo z ustaši in partizani, zato se neko resno gledališče težko zgodi. Drugo vprašanje pa je, koliko si ljudje upajo tvegati. V glavnem se trudijo ostati v varni coni, vendar potem niti gledališču, ki se predstavlja kot politično, ne uspe globlje prodreti v stvarnost okoli nas.«
In kaj pravi Oliver Frljić o Sloveniji? »Slovenija je edina država nekdanje Jugoslavije, v kateri normalno delam in v kateri obstaja normalna recepcija tega, kar počnem.«
