Glasbeno gledališče o brezimnem sleherniku

V celjskem teatru bodo premierno uprizorili Gogoljev Plašč v režiji Juša A. Zidarja in z glasbo Marjana Nećaka.

Objavljeno
23. januar 2020 10.00
Posodobljeno
23. januar 2020 10.00
Beti Strgar, Branko Završan in Urban Kuntarič z besedami in glasbo pripovedujejo zgodbo Akakija Akakijeviča. FOTO: Jaka Babnik
Novelo Plašč je Nikolaj Vasiljevič Gogolj spisal po lastnih uradniških izkušnjah in bojih z rusko zimo. Besedilo so predelali v več radijskih iger, filmov in gledaliških adaptacij. Predstava, ki jo bodo na malem odru SLG Celje premierno uprizorili jutri, je prva dramatizacija Plašča v slovenskem profesionalnem gledališču. Navdihuje se pri glasbenem gledališču, kar pomeni, da zgodbo pripoveduje tudi glasba.

Akakij Akakijevič je slehernik, ki predano opravlja službo, marljivo,­ a brez ambicij. »Je predstavnik brezimne ljudske množice, človek, ki mu ne gre za položaj v službi, živi skromno in je zadovoljen, da opravlja svojo minorno službo. Kot tak je predstavnik današnjih množic, ki nimajo nič v primerjavi s svetom, ki je danes in je bil v času nastanka novele krut do takih posameznikov. Ali je vredno spregovoriti o takih? Običajno so nosilni dramski liki heroji, imajo začrtano pot, čeprav lahko pri tem propadejo, se zavzemajo za neke cilje. Akakij je v bistvu antijunak,« je pojasnila upravnica celjskega gledališča in dramaturginja predstave ter soavtorica dramatizacije Tina Kosi.

image
Igralci večino glasbe izvajajo v živo. FOTO: Jaka Babnik


Režiser predstave je Juš A. Zidar, ki je v Celju pred tremi leti režiral dramo Nebeški odred. Tokrat je vstopil v povsem nov žanr, v formo glasbenega gledališča. Zgodbo uradnika Akakija, ki mu po vseh odrekanjih, da si lahko vendarle privošči nov plašč, ta plašč takoj ukradejo, pripovedujejo igralci Branko Završan, Beti Strgar in Urban Kuntarič. Pripoved ni le narativna, ampak tudi glasbena, je pojasnila Tina Kosi. »Uspelo nam je izkoristiti potencial, ki ga ima naš igralski ansambel, tako njihove pevske talente kot igranje inštrumentov. Večji del predstave glasbo igrajo v živo in na zahtevni ravni.«
 

Predstava za vse


Glasbo za predstavo je spisal Marjan Nećak, ki se je v sezoni 2018/2019 kot avtor besedila, režiser, skladatelj, scenograf in oblikovalec luči predstavil slovenskemu občinstvu v ljubljanski Drami s sodobno dramsko opero Deklica s strunami. Nećak, ki je po lastnih besedah z režiserjem Brankom Brezovcem postavil temelje glasbenega gledališča na Balkanu, je spisal glasbo za več kot 200 predstav evropskih gledališč. V gledališkem listu je zapisal, da je glasbeno gledališče sprejeto z navdušenjem. »Na žalost se malo skladateljev, režiserjev in dramaturgov v tem prostoru resno ukvarja s tem žanrom. Z velikim spoštovanjem do kreativnega govornega gledališča, a govorno gledališče stoji, stoji in je oblečeno v Akakijev plašč.« Nećak se je že ukvarjal z Gogoljem. Ko je v rojstni Bitoli leta 2015 ustanovil Moving Music Theatre, je bila prva predstava monoopera Dnevnik nekega norca, ki je nastala prav po Gogoljevi kratki zgodbi.

image
Akakij Akakijevič je slehernik, ki predano opravlja službo, marljivo,­ a brez ambicij. FOTO: Jaka Babnik


Tina Kosi je razkrila, da so se za uprizoritev Gogoljevega Plašča odločili tudi zato, ker vedo, da bo zanimiv za dijake, saj to delo obravnavajo v srednjih šolah. »Veliko srednjih šol se je odločilo za ogled Plašča, veliko pa jih je gledalo tudi Večnega otroka [premiera monodrame je bila septembra 2019], za katerega je Manca Ogorevc na mednarodnem božičnem gledališkem festivalu v Sankt Peterburgu dobila nagrado za najboljšo žensko vlogo. Želimo si, da bi v gledališče prihajale vse generacije, tako pa nekatere srednje šole pripeljejo le posamezne letnike. Vsak dijak bi moral vsaj nekajkrat na leto v gledališče.«