»Gledališče je vse prej kot varen prostor«

Najmlajše ljubljansko gledališče praznuje dvajseto obletnico.

Objavljeno
22. februar 2019 06.00
Posodobljeno
22. februar 2019 06.00
Od samega začetka sta srce Mini teatra Robert Waltl in Ivica Buljan. FOTO: Arhiv Mini Teatra
»Leta 1999 smo začeli tako rekoč na cesti,« uvodoma pojasni Robert Waltl, igralec, režiser, lutkar, umetniški vodja in direktor Mini teatra, ki v letošnjem letu praznuje okroglo dvajseto obletnico. Iz urbanega gledališkega festivala za najmlajše, ki še dandanes v poletnih mesecih z otroškim smehom napolni Križevniško ulico, se je postopno razvil obsežen repertoar lutkovnih in postdramskih predstav, ki uči odprtost, toleranco in kozmopolitizem.

Od samega začetka srce Mini teatra poleg Waltla predstavlja tudi Ivica Buljan. Gledališče sta zasnovala kot raziskovalni laboratorij, kjer se prvi največkrat preizkusi v vlogi režiserja in igralca, drugi pa kot režiser in dramaturg. »Naše predstave so hitro prerasle začetno zasnovo Mini teatra, sprva po številu ljudi, vse bolj pa tudi po zahtevnosti predstav. Odpirati smo začeli poti za nove estetike, pravi preboj pa se je najprej zgodil v tujini, kjer smo že zgodaj prejeli prve nagrade, gostovali smo od New Yorka, Moskve, Seula do Havane, sodelovali pa smo tudi s priznanimi režiserji od Pascala Ramberta, Janeza Pipana, Arthura Nuzicyela do Miloša Lolića,« pojasnjuje direktor teatra. Njihove predstave so med drugim zaznamovali priznani igralci, kot so Marko Mandić, Milena Zupančič, Olga Kacjan, Pia Zemljič, Jurij Souček, Niko Goršič pa vse do najmlajše Maruše Majer, Nika Škrleca, Benjamina Krnetića, Petje Labovića in Vesne Kuzmič.

image
Otroška predstava Zvezdica zaspanka. FOTO: Miha Fras

 

Umetniški laboratorij na najlepši ljubljanski ulici


Z gostujočimi predstavami so obiskali vse kontinente, z izjemo Antarktike.
»Ena od lokacij je bila sprva tudi na Ljubljanskem gradu. V najem smo dobili klet, ki smo jo lastnoročno preuredili v grajsko gledališče,« ustvarjalne začetke opisuje direktor najmlajšega ljubljanskega gledališča, ki se je na Križevniško ulico preselilo pred desetletjem. S projektrom »Križevniška – nova kulturna četrt Ljubljane« je tedaj precej zapuščen del Ljubljane ponovno oživel, osvetlilo pa se je tudi kulturno ozadje nekoč Ribiške ulice, kjer so živeli in ustvarjali številni kulturniki.

»Ko sem raziskoval zgodovino naše hiše, sem prišel do fascinantnih podrobnosti in predvsem ljudi, ki so živeli in živijo v tej ulici: Srečko Kosovel, Anton Tomaž Linhart, Luiza Pesjakova, Ivan Mrak, Žiga Zois, Karel Destovnik Kajuh, Ivan Cankar ... Gre za zgodovinsko ne le eno najstarejših, ampak zagotovo tudi najzanimivejših ljubljanskih ulic, ki bi jo zaradi tega morali razglasiti za ulico posebnega kulturnega pomena,« je pojasnil sogovornik ter ponosno spomnil, da od leta 2011 na ulici postavljajo cvetje, drevje in »križevniške klopi«, ki so vsako leto posvečene drugemu umetniku ali zgodovinskemu dogodku.

S predstavami ter drugimi intervencijami Mini teater artikulira svojo družbeno odgovornost ter premika meje gledališke produkcije. »Za nalogo smo si zadali, da se vsebinsko ne gibljemo znotraj vnaprej označenega teritorija slovenskega gledališča: vedno smo v iskanju jezika, ki govori o današnjem času in poskuša prisluhniti prihodnosti. Mini teater je gledališče, ki brani kvalitetno umetnost v poplavi komercializacije in vsesplošnega kiča,« je še pojasnil Waltl, ki med zaščitnimi znaki teatra našteje močne avtorje, kot so Heiner Müller, Elfriede Jelinek, Bernard-Marie Koltes, Reiner Werner Fassbinder, Mohamed el Khatib, Varoufakis in Edouard Louis.

image
Trenutno je na programu predstava Edouarda Louisa »Zgodovina nasilja« v režiji Ivice Buljana. Gre za enega najbolj angažiranih mladih avtorjev, ki premišljuje družbeno krizo. FOTO: Toni Soprano

 

Gledališče kot zrcalo družbe


V 20 letih so uprizorili 121 premier ter sprejeli malo manj kot milijon obiskovalcev.
Razprava o družbeni vlogi gledališča v današnji družbi je presedlala na drugo pot, vseeno pa je teza o teatru kot zrcalu družbe vselej aktualna. Tudi Mini teater je zasnovan kot umetniško kritični forum, v katerem ustvarjalci predstavljajo izbrane narative ter obiskovalce vabijo k izražanju svojih stališč. Ob rednem obisku gledalec lahko opazi, da predstave v veliki večini obravnavajo težke teme ter z družbenokritičnim angažmajem opozarjajo na aktualne problematike sveta. Trenutno je na programu predstava Edouarda Louisa »Zgodovina nasilja« v režiji Ivice Buljana. Gre za enega najbolj angažiranih mladih avtorjev, ki premišljuje družbeno krizo.

»Gledališče je vse drugo kot varen prostor. Je namerno sprožilni prostor za konfrontacijo. Ob temah, ki jih izbiramo, se je vedno znova potrebno sklicevati na zgodovino nasilja – ne samo kot opozorilo, temveč tudi kot krik upora, celo svobode – če ne želimo nikoli več biti sužnji,« je pojasnil Waltl ter poudaril, da vse predstave, predstavljene v zadnjih sezonah, govorijo o najbolj ranljivem delu družbe. Angažirane predstave, kot so Borštnikove nagrajenke Macbeth po Shakespearu ali Nemoč so hkrati močni estetski eksperimenti.

»Mini teater je entuziastično zbirališče umetniških avantur, ki plešejo na meji visokega artizma in empatičnega zatočišča za otroke, učence, starejše, emigrante,« razlaga umetniški vodja in direktor teatra na Križevniški ulici ter dodaja: »Lahko se sprašujemo, kakšen smisel ima gledanje nasilja na odru, če smo mu tako pogosto priča že v vsakodnevnem življenju. Gledališče je za hrabre ter lahko služi kot koristen raziskovalni laboratorij za katarzo.«

»V gledališču vidim danes skrito poslanstvo izobraževanja za demokracijo vseh generacij, tališča človeške ljubezni in strpnosti. V zadnjih letih je moje osebno poslanstvo, da poskušam sooblikovati kulturo ljubezni v javnem, državljanskem prostoru,« je še pojasnil direktor teatra, kjer so si prav tako edini, ki so v zadnjih dvajsetih letih za potrebe svojega ustvarjanja fizično zgradili gledališče, kjer hočejo spojiti nemogoče: »refleksivno umetnost s popularnimi zgodbami.«

image
Postdramska predstava Macbeth after Shakespeare. FOTO: Arhiv Mini Teatra


V letošnji sezoni si lahko v Mini teatru ogledate novitete režiserjev Ivice Buljana, Primoža Ekarta, Steva Tiplady, Eduarda Milerja, Ivane Djukas in Roberta Waltla.

 

Mini teater z maksi ponudbo


Med 21. in 28. marcem bo že peti mednarodni filmski festival Hiša strpnosti.
»Mi(ni)smo mini« je slogan, ki gledališče spremlja na razvojni poti, a nikakor ne priča tudi o njegovi dejanski velikosti. Poleg rednega in zavidljivega gledališkega repertoarja vsako leto organizirajo tudi številne druge kulturne dogodke, kot so Dan križevniškega soseda, Mini poletje ter festival Hiša strpnosti, ki že peto leto prinaša sveže svetovne filme na temo strpnosti. Doslej so na njem gostovala imena kot Udi Aloni, Slavoj Žižek, Mladen Dolar, Mirko Ilić in Branko Lustig.

»Privilegij Mini teatra je eksperimentiranje z različnimi oblikami, po čemer se razlikujemo od drugih repertoarnih gledališč. Naš končni cilj ni le ustvarjanje klasičnih predstav, temveč raziskovanje nečesa novega,« razlaga Robert Waltl ter dodaja, da je Mini teater tudi v svetovnem merilu specifičen, saj zbira vse generacije. »Ni drugega primera gledališča, ki neguje lutkarstvo, dramski program za otroke in mlade, dramski ter radikalni postdramski program,« je še dodal sogovornik, ki živi v gledališču in za gledališče, v širšem slovenskem prostoru pa je morda najbolj prepoznaven v vlogi dedka Mraza, ki jo igra že trideset let.

Mini teater je poleg tega najpomembnejši partner pri izvedbi programa Judovskega kulturnega centra, ki lahko v prostorih gledališča izvaja stalne javne prireditve ter druge dogodke. »Moja umetniška in življenjska filozofija pravi, da je kultura ukvarjanje z višjimi stvarmi, ki presegajo okvire običajnega obstoja. To je odkrivanje novih prostorov človekovih možnosti, predvsem z namenom, da bi se izognili terorju osvojenih klišejev. Glede na vlogo Judovskega kulturnega centra v majhnem, a vitalnem okolju, kakršno je Ljubljana, trdim, da je kultura sredstvo za ustvarjanje tolerance,« pojasnjuje Waltl ter dodaja, da je v Judovskem kulturnem centru trenutno edina delujoča sinagoga v Sloveniji, lani pa so v središču prestolnice postavili tudi 23 spotikavcev, s katerimi želijo spominjati na ljubljanske žrtve holokavsta.

image
FOTO: Marko Feist
»Med študijem sem bil večkrat na obisku pri sošolkah iz srednje šole v podstrešni sobi na Križevniški 1. Ulica se mi je zdela ena najbolj zakotnih, temačnih in depresivnih. Odkar je na naslovu Mini teater, sem se kot obiskovalec ali izvajalec v tem domu umetnosti, križišču najrazličnejših idej in ustvarjalcev od vsepovsod, potapljal v zgodbe, ki so delane s strastjo, ki izzivajo in premikajo. Meje telesa in meje v glavah. Ulica pa je vzcvetela, postala vzor vsem drugim in ena tistih, ki je ne smeš izpustiti na poti skozi Ljubljano. Tako kot ne Mini teatra. Robert Waltl in Ivica Buljan uvrščata na repertoar večinoma praizvedbe in vsakič znova me fascinira, kako vsebinsko in estetsko različne uprizoritve nastanejo.«
Marko Mandič, igralec



image
FOTO: Igor Modic
»Mini teater je butično gledališče, ki nudi domačnost, odprtost in raznolikost. Je prostor, ki ti daje svobodo za eksperimentiranje, druženje in sobivanje. Je eno prvih gledališč pri nas, ki je začelo združevati performanse z dramskim besedilom in odpirati teater navzven. Produkcijsko ima z veliko manj denarja vse, kar imajo veliki teatri, a vsebinsko nudi veliko več prostora ter svobode v umetniškem razmišljanju in izražanju. Dostopen je publiki vseh vrst in vseh vrst umetnikom, kljub njihovi butičnosti pa ni elitizma. Je le velika želja po izražanju skozi umetnost, združevanju in strpnosti.«
Tina Dobnik, vodja produkcije zavod Maska



image
FOTO: Uros Hočevar
»Ivica in Robert sta pogumna, imata vizijo in delata stvari, ki jih drugi ne delajo. Želita prikazati nekaj, kar bi ljudje najraje pometli pod preprogo. Taki ljudje so vedno dragoceni, ne glede na to ali so za njih namenjena kulturna finančna sredstva. Z izdelanim programom mlade učita, da je sovraštvo do drugače mislečih nepotrebno in le tako lahko mladi stopajo na edino pravo pot k napredku. Ne vem, če lahko ozkotirni ljudje dojamejo vrednost njunega dela. V kakšen širšem svetu bi verjetno doživela več potrditve.«
Polona Vetrih, igralka



image
FOTO: Jure Eržen
»Mini teater je eden mojih prvih profesionalnih gledaliških domov – eden izmed bolj očitnih potencialov Mini teatra je gotovo odkrivanje in gojenje mladih ustvarjalnih sil na začetku profesionalne poti. Njegova edinstvenost je zagotovo široka pestrost razigranih otroških predstav, med katerimi so nekatere že kultne, poleg tega pa je program postdramskih predstav eden od ključnih 'osvobojenih' poligonov za razvijanje sodobnega gledališča pri nas. Štejem si v veliko čast, da mi je Mini v času mojega profesionalnega dela v gledališču dal ogromno dela in možnosti za raziskovanje in širjenje mojega gledališkega obzorja, in upam, da bo naše sodelovanje trajalo še vsaj 20 let. Vse najboljše, Mini!«
Maruša Majer, igralka