Tiskane izdaje
Zgodba o lutkah v Velenju se začenja v shrambi na Češkem. Alice je kot ena od šestih vnukov vse počitnice preživela pri dedku in babici v Karlovih Varih, kjer je z bratranci, sestričnami in sestro občudovala okoli trideset lutk, ki so visele v shrambi med kozarci vloženih kumaric, kompotov in marmelad. »Dedek in babica sta imela hišno lutkovno gledališče med drugo svetovno vojno. Igrala sta za otroke iz okolice, da sta jim prinesla malo veselja v vojnih časih. Otroci so si prinesli stolčke v njuno dnevno sobo, babica in dedek pa sta igrala,« razlaga Alice. Vnukom nikoli nista odigrala ničesar: »Ne vem, zakaj ne. Mislim, da sta končala zgodbo z drugo svetovno vojno. Mogoče je bilo to zanju preveč čustveno.«
Alice Čop. Foto: arhiv LGV
Alice so lutke dolgo klicale. Čeprav si je želela na gledališko akademijo, je izbrala prevajalstvo iz ruščine in francoščine, potem pa spet prišla do gledališča s prevajanjem dramskih del. Še preden je končala prevajalstvo, se je vzporedno vpisala na praško gledališko akademijo, kjer je spoznala moža Kajetana, ki je študiral lutkovno in alternativno scenografijo, avtorsko gledališče in improvizacijo. Ker je bil štipendist mariborskega lutkovnega gledališča, sta se preselila v Slovenijo. Z njima so prišle lutke dedka in babice: »Podedovala sem jih, ker se edina ukvarjam z gledališčem. Z njimi igramo predstave v Burekteatru (gledališka skupina, ki sta jo Alice in Kajetan ustanovila še pred LGV, op.p.), del pa jih je razstavljen v šoštanjski Vili Mayer.«Usodni »da« lutkam v Velenju je pred 15 leti dala lokalna oblast. Takratni župan Srečko Meh je bil nad idejo navdušen, prav tako direktor tedanjega Kulturnega centra Ivan Napotnik Vlado Vrbič: »Sprva smo delovali pod okriljem kulturnega centra. Vlado Vrbič je bil zelo vesel, ker je rekel, da je tudi sam razmišljal o tem, saj je lutkovno gledališče nekaj let v Velenju pred desetletji že delovalo,« pove Alice. Danes LGV deluje pod okriljem Festivala Velenje, financira ga Mestna občina Velenje.
Izbrani in vzgojeni igralci
Alice in Kajetan sta profesionalna gledališčnika, magistrirala sta iz avtorskega gledališča in igralske pedagogike. Tako sama šolata igralce, do danes se jih je v LGV zvrstilo 30, aktivnih je deset. »Lepo je, da smo zbrali tako veliko sodelavcev, ki so zagnani. Če jih ne bi bilo, tega sploh ne bi počeli. Občasno, ko se menjajo generacije, naredimo avdicije ali pa tečaj avtorskega gledališča za srednješolce,« pravi Alice. S srednješolci je veliko delala, saj je na velenjski gimnaziji šest let vodila avtorsko gledališče v francoskem jeziku, dvakrat so Slovenijo zastopali v Franciji, od tega enkrat tudi zmagali. »Še vedno veliko delam z mladimi. Če naletim na koga, ki je talentiran in so mu všeč lutke, ga povabim k sodelovanju.«
Kajetan Čop. Foto: Dejan Tonkli
Interaktivno, zabavno ...
Filozofija LGV je, da morajo biti otroci živahni. »To je bistveno. Med predstavo se morajo oglašati, sodelovati. Zato imamo večino predstav interaktivnih.« Ob našem obisku gostovanja LGV v Laškem, ko smo spremljali predstavo Trije prašički, ni v dvorani na stolu niti en otrok sedel. Spodbujali so igralca - pravzaprav plašna prašička, ki se bojita otrok -, jima pomagali peti, plesati, hkrati pa so se zelo zabavali.
Očitno je recept z interaktivnostjo dober. Kot tisti, kako skuhajo pravljico o Rdeči kapici, opisuje Alice: »Otroci razlagajo, kaj je treba dati v lonec, se sprašujejo, kakšna predstava bo nastala, če vržem vanj volčji rep, rdečo peso in liziko, ki ne sme manjkati. Igrali smo tudi predstavi Razbojniški živžav in Bremenski godci. Otroci so trikrat glasovali, kako naj se nadaljuje pravljica. Tudi dva različna konca smo imeli pripravljena. Ampak večinoma so glasovali za dober konec, po katerem razbojniki in živali postanejo prijatelji in skupaj živijo do konca svojih dni. Se nam je pa tudi zgodilo, da so bili proti in smo morali odigrati alternativni konec.«
... in strpno
Vsako leto pripravijo dve novi predstavi, eno spomladi, drugo decembra. Spodbujanje strpnosti s predstavljanjem drugih kultur je Alice zelo pomembno in to pomlad načrtujejo premiero indijanske pravljice: »Predstava bo interaktivna, za otroke od treh let. Dobili bodo paličice, da bodo ustvarjali ritme, pomagali klicati dež in s hrupom pomagali glavnemu junaku v nevarnih situacijah.« Pred leti so na oder postavili afriško pravljico. »Predstavljali smo sedem afriških legend, ki imajo paralelo v Svetem pismu. Kako je Bog ustvaril svet, kako je ustvaril prvega moškega, zakaj žensko, kako je prišla smrt na svet. Zelo mi je všeč, kadar otrokom predstavimo novo kulturo, ker se mi zdi, da tako v njih zasejemo seme strpnosti,« razmišlja Alice.
Domače gledališče
Čeprav je z LGV, ki je od lani član Unime, svetovnega združenja lutkarjev, povezanih veliko ljudi, je srce in duša velenjskih lutkarjev družina Čop. Alice vodi ustvarjalno skupino, je hkrati scenaristka in režiserka, Kajetan od začetka skrbi za scenografijo. Pravzaprav se vsa družina, tudi hči Noemi in sin Kilian, vključuje v kreiranje predstav skupaj s kostumografijo, pomoč pri režiji ali igralski zasedbi. Izdelati pa je treba tudi lutke.
V petnajstih letih je v Lutkovnem gledališču Velenje nastalo skoraj tristo lutk. Foto: arhiv LGV
V petnajstih letih je nastalo 295 lutk različnih tipov: »Imamo marionete, ročne, lutke iz blaga, kot so muppetki, ki odpirajo usta in so zelo gibljive. Imeli smo tudi javajke, velikokrat delamo z manekeni. To so lutke, ki nimajo vidnih vodil. Vodila so v glavi in hrbtu, vse je skrito in pri teh je iluzija najpopolnejša. Otroci ne vidijo žic, nitk, palic, le lik pred sabo.«Vse lutke so naredili sami, za igro Trije prašički, s katero so zaznamovali 15-letnico, jih je še kot zelo mlad fant izdelal kar sin Kilian, je ponosna Alice: »Bil je v sedmem razredu. Rad šiva in rezlja iz lesa. Sicer lutke izdelujeva s Kajetanom ali prosiva kakšnega rezbarja, vendar potem vse sama sestaviva.«
Lutke, ki jih je podedovala Alice, spet delijo veselje. Foto: arhiv LGV
Nekaj prakse sta imela že z lutkami, ki jih je Alice podedovala od dedka: »Bile so preperele, tudi nekatera njihova oblačila, kovinski deli so bili zarjaveli. Čim bolj previdno sva jih restavrirala in zdaj z njimi igramo in spet delijo veselje.«
