Gradbišče Cankarjevega dom: parket bo in pika

Medtem ko v prvem preddverju Cankarjevega doma brnijo gradbeni stroji­ in obiskovalci redkih, a zato toliko bolj petičnih festivalskih prireditev (Béjart Balet iz Lozane, v ponedeljek Filarmonica della Scala) po polivinilasti črnini prihajajo v dvorane, na drugih ravneh poteka strastno dopisovanje.

Podpisani so profesorji, ministri, direktorji, sekretarji, v pismih pa ničkolikokrat poudarjena Ravnikarjeva dediščina, strokovna oporečnost, spoštovanje ­avtentičnosti, dialog s predstavniki stroke, zagate 
s spomeniškim­ varstvom. Prenova prvega preddverja sproža strokovni alarm zaradi treh ključnih reči: bistveno bo povečana višina stropa, tapison bo zamenjal bambusov parket in lučna razsvetljava bo sodobnejša, torej prenovljena.

Poziv odgovornim za prenovo notranjosti Cankarjevega doma so že poslali predstavniki Fakultete za arhitekturo (Peter Gabrijelčič), Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (Matevž Čelik), Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (Andrej Goljar) ter Društva arhitektov Ljubljana (Maja Ivanič). Med drugim pravijo: »Ker akt o celoviti spomeniški zaščiti kompleksa TR še ni sprejet, je lahko vodstvo CD praktično brez ovir, kljub prošnjam spomeniškovarstvene in arhitekturne stroke za sodelovanje, začelo s samovoljno izvedbo projekta, ki pod naslovom tehničnih in funkcionalnih izboljšav korenito posega v arhitekturno podobo prostora, zelo pomembnega za slovensko arhitekturno dediščino in kulturo nasploh. S korenito spremembo prostorskih razmerij, zamenjavo materialov, tipičnih detajlov in avtorske opreme ta poseg predstavlja uničenje enega ­ključnih delov celote, s tem pa bistveno okrni pričevalnost ter vsakršno možnost ohranitve CD kot celovitega avtorskega dela.«

Pravica do poseganja 
v arhitekturo

Strokovno sporno obnovo v pismu očitajo tudi že pred leti zaključeni prenovi drugega preddverja, Kosovelove dvorane in kluba CD. Po mnenju podpisnikov gre za tehnološko in funkcionalno večinoma potrebne posege, ki so z vidika spreminjanja arhitekturnega izraza popolnoma nepotrebni in nesprejemljivi, poleg tega ne dosegajo arhitekturnih kakovosti originala 
(z izborom barv in materialov, kot je bambusov parket, umetni furnir, preobilje zrcalnih elementov, po Ravnikarju povzeti, vendar spremenjeni detajli in podobno).

»Predvsem je vprašanje, s kakšno pravico posegati v arhitekturno podobo hiše tam, kjer to zaradi funkcionalnih razlogov ni nujno potrebno. Vse nujne funkcionalne posege, vključno z dvigom stropa, bi bilo mogoče izvesti kljub ohranitvi vseh ključnih detajlov in materialov,­ ­podobno, kot je bilo to pred nedavnim razmeroma uspešno izvedeno ob celoviti prenovi velike ­sprejemne dvorane.«

V Cankarjevem domu so zaradi obtožb prizadeti, pojasnjuje direktor Mitja Rotovnik. Prenova kulturnega in kongresnega centra je večletni projekt in letos je bila načrtovana investicija v prvo preddverje, tako rekoč elitni del Cankarjevega doma (vhod iz pasaže, bife, križišče za vse dvorane...), kjer so projektanti pred tridesetimi leti v naglici pozabili na prezračevalne kanale in zato stropa ni bilo mogoče izvesti v načrtovani višini. »Posledica je bil tako obupno nizek strop, da so se morali košarkarji­ Olimpije s sklonjenimi glavami prebiti do dvorane. Prvo pred­dverje je bilo ves čas klavstrofobična kletka z zadušljivim zrakom in nehigienskim tapisonom, ki smo ga 
v vseh letih zamenjali štirikrat in se je tako hitro umazal, da ga nismo bili sposobni sproti očistiti.« Mimogrede: tapison je že trideset let rešitev zaradi pomanjkanja denarja, Ravnikar je želel tla iz marmorja, ta pa so predraga tudi za današnji ­proračun.

Rotovnik še pojasnjuje, da so se 
s skupino tako imenovanih zainteresiranih arhitektov dobivali na pogovorih že lani jeseni (avtorski nosilec prenove je sicer arhitekt ­Andrej Kasal, ki je bil eden najtesnejših sodelavcev profesorja Ravnikarja), pričakovali so dialog, ki ga ni bilo. Od pristojne konservatorke Tatjane Adamič so dobili smernice, da tapison ostane, da se strop ne zniža in da ostane razsvetljava, kot jo je načrtoval Ravnikar. »Problem je v tem, da je drugo preddverje doživelo programsko spremembo in postalo eno najbolj obiskanih razstavišč, ki seveda zahteva tudi sodobnejšo ­lučno tehniko, varčno osvetljevanje in podobno.«

Ravnikarja Ravnikarju

Izdajo kulturnovarstvenih smernic so tako doživeli kot prevaro in dialog nadaljevali z vodjo ljubljanske območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine Borisom Vičičem, ki je konec maja prisluhnil argumentom Cankarjevega doma in izdal kulturnovarstveno soglasje. Gradbena dela so se tako v pred-dverju začela 4. junija, prvi kongres pa bo po načrtih v teh prostorih že 26. avgusta.

Toda kako je mogoče, da ena in druga stran zdaj govorita o istem: »Ravnikarja Ravnikarju«? Imamo zagovornike popolne ohranitve dediščine in imamo vodstvo kulturnega zavoda, ki se zaveda tehnoloških potreb hiše. Ali kot pravi Rotovnik: »Skozi Cankarjev dom gre letno pol milijona ljudi, od države smo financirani le polovično, šest milijonov evrov moramo zaslužiti sami. Prvo preddverje je pomemben prostor za pridobivanje prihodka. Vztrajati na konservativnem stališču, da nas prenova ne zadeva v smislu funkcio­nalnosti, je nevzdržno. In povem vam: Parket bo. Prihaja iz Kitajske, lahko da je zdaj v Sueškem prekopu, ustaviti se ga ne da.«

Sestavljalec poziva odgovorne, arhitekt Rok Žnidaršič meni, da so bile v stroki tako izčrpane vse možnosti. »Pričakovali smo, da se bo na nestrokovno obnovo odzval investitor in lastnik, torej ministrstvo za kulturo, a se ni zgodilo nič. Kar je simptomatično za našo državo, kjer se od korpusa arhitekturne dediščine veliko izgublja.« Obnovo CD vidi le na pol poti do Ravnikarja. »Tujcem, ki študirajo arhitekturo, bomo težko pokazali to stavbo kot Ravnikarjevo delo. Cankarjev dom je izrednega pomena tako z vidika arhitekturne kot splošne kulturne dediščine. In ta dediščina se zdaj uničuje z javnim denarjem.« Direktor Rotovnik pa se ne da. »Ravnikar bo po obnovi zablestel v vsej svoji veličini!«