Hamlet v čedalje bolj formaliziranem svetu

Mariborska Drama začenja sezono z zamudo. Pri uprizoritvi Hamleta je moral zaradi bolezni Gáborja Tompe tako tekoč čez noč vskočiti režiser Krešimir Dolenčić in pripraviti novo interpretacijo tega dramskega teksta najslavnejšega dramatika vseh časov.

Dolenčić, sicer tudi izvrsten glasbenik, je v SNG Maribor do zdaj postavil na oder tri zelo uspešne predstave: glasbeno komedijo Glorious! ter operi Kronanje Popeje in Pogovori karmeličank, kar zadeva Hamleta, pa je to Shakespearovo delo leta 2003 režiral že v HNK na Reki. Poudaril je, da so v Hamletu vse ostale igre, vsi dramski problemi in vsa temeljna vprašanja, zato se je pri določanju uprizoritvenega koncepta osredotočil na druge stvari, ki so posledica te zgodbe.

»Hamlet je kot šifra, s katero se odprejo privatni svetovi igralcev, nekakšna njihova psihodrama. Črte smo začeli vleči, ko sem se seznanil z igralci, delo vidim kot notno partituro, v kateri določam tempo in dinamiko, dane so nam teme in tonaliteta, vse drugo je odvisno od protagonistov. Uprizoritev sem zastavil kot igralsko predstavo po načelu ansambelskega dela. Pri Hamletu se bolj kot režiserja čutim dirigenta,« je dejal.

Dvojno delo je imel tudi Rok Pečečnik, ki je pripravil avtorsko adaptacijo najprej za Tompo in ga nato prilagodil Dolenčićevemu videnju. Pri črtanju oziroma krajšanju besedila je bil predvsem prag­matičen, z režiserjem sta se dogovorila, da bodo ohranili integralni tekst oziroma potek zgodbe, kakor ga je postavil Shakespeare, kot avtor priredbe pa je hotel napraviti dejanje čim bolj zgoščeno in tekoče.

V le dobro uro trajajoči predstavi so odstranili nekatere like, med drugim tudi Hamletove prijatelje. Hamlet ostaja sam z očetovim duhom in ima tako lahko z njim še močnejši odnos. Duh je v tokratni interpretaciji Hamletova osebna utvara, nekaj, kar ga preganja in hkrati žene v delovanje.

»Biti ali ne biti je danes zelo pomembno vprašanje«

»Hamlet v današnjem svetu, ki je vedno bolj formalen in formaliziran, deluje kot nekdo, ki se z živostjo in dvomom temu upira, je simbol drugačnosti, nekdo, ki izstopa, se razlikuje. V Shakespearovem tekstu je nekaj zelo življenjskega, avtentičnega, nekaj, kar se vedno izmakne končni razlagi, skozi zgodovino so zelo različno interpretirali Hamleta, toda te analize so nekako odveč, treba se je naučiti živeti in ne analizirati,« je poudaril Pečečnik.

Po njegovih besedah si danes zastavljamo vprašanje, kaj je resničnost in kaj zgolj privid, predvsem pa, kako se to dvoje prepleta oziroma kako ta dva pojma prehajata drug v drugega. Pri Shakespearovem besedilu ga najbolj navdušuje njegova prožnost: »Hamlet je drama, ki omogoča različne interpretacije, kakorkoli ga že vidimo, se bo vedno ohranilo njegovo bistvo.«

Jurij Drevenšek, ki bo nastopil v naslovni vlogi, je dejal, da so njegova občutja pri pripravi vloge nihala od začetnega vzhičenja do panike, saj interpretacijo tega lika vedno spremljajo velika pričakovanja. Nato se je njegov odnos umiril. Hamleta vidi kot osebo, ki preizprašuje sistem in dvomi o njem, kar je v velikem razkoraku z današnjim stanjem, ko se vsakdo ukvarja le s samim seboj. Vedno so v središču zgolj naša pričakovanja, želje in cilji, univerzalnih in kolektivnih vrednot je malo ali nič, kar je tudi aktualno tragično sporočilo te Shakespearove drame.

V tem mu pritrjuje Dolenčić. Danski dvor je univerzalni simbol in metafora ter kraj vseh naših tragedij, saj kjerkoli na svetu pomeni, da ljudstva ni, je samo oblast in moč. »Biti ali ne biti je danes zelo pomembno vprašanje za človeštvo, saj naj bi biti pomenilo, da smo tolerantni, ponižni in predvsem odgovorni do sebe, družine, prijateljev in seveda tudi do celotne družbe.« Področje paranormalnega je tokrat pri Hamletu reducirano oziroma abstrahirano, saj je »vse razkrito, vsi vse vedo, a si ne upajo ničesar reči«.

Številne uprizoritve in prevodi

Na slovenskih odrih smo imeli že skoraj dva ducata uprizoritev Hamleta, številni so tudi prevodi tega Shakespearovega dela. Prevod Otona Župančiča po besedah Diane Koloini, umetniške direktorice mariborske Drame, sicer velja za izjemno literarno delo, vendar nekako ne odgovarja več današnjim gledališkim načelom. Hamleta so prevedli tudi Dragotin Šauperl, Ivan Cankar, Janko Moder in Milan Jesih, vendar so se odločili za zadnjo različico Srečka Fišerja. Ta je doživel premierno odrsko uprizoritev pred štirimi leti v ljubljanski Drami, po mnenju Diane Koloini je ta tekst najbolj »svoboden in živ«.

Poleg Drevenška bodo v predstavi nastopili Branko Jordan, Nataša Matjašec Rošker, Davor Herga, Matevž Biber, Nika Rozman, Viktor Meglič, Mateja Pucko, Maša Žilavec, Nejc Ropret in Matija Stipanič ter Petja Labovič in Žan Koprivnik kot gost.

Slednja sta nova člana mariborskega dramskega ansambla oziroma bo Koprivnik to kmalu postal. Scenografa sta Nika Erjavec in Matic Gselman, kostumografinja Nika Erjavec, skladatelj Stanko Juzbašić, koreograf Sergiu Moga, lektorica Metka Damjan, oblikovalec svetlobe pa Tomaž Bezjak.