Konfucij: »Hodim sam s svojo vrlino ... «

64. Ljubljana Festival: Nocoj in jutri plesna predstava Narodnega centra za uprizoritvene umetnosti v Pekingu.

Objavljeno
13. julij 2016 16.58
Zorana Baković
Zorana Baković

Če kdo meni, da je danes Konfucij na Kitajskem samo še mešanica mita, ideje in nekakšne obnovljene ideologije države in družbe, naj si prihodnji ­mesec v Cankarjevem domu ogleda­ moderno plesno predstavo Konfucij.

Da je starodavni modrijan med Kitajci še živ, potrjuje dejstvo, da se je pod spektakularno predstavo z več kot šestdeset plesalcev podpisala oseba s priimkom Kong (od tod izvira latinična verzija njegovega imena Konfucij).

Režiserka in koreografinja predstave Kong Dexin je neposredna potomka velikega filozofa (77. generacija). Ko je pred tremi leti postavila ta balet na oder Narodnega centra za uprizoritvene umetnosti v Pekingu, je bil eden od njenih osnovnih ciljev prikazati večno živega modrijana, ki se ne giblje v nedosegljivih višavah, ampak je med ljudmi. Tudi sam je, kot je povedala, »človek iz mesa in krvi, resnična oseba, ki se smeji in joka, ljubi in sovraži«.

Najbolj boleč vidik osebnosti

Ko je Kong Dexin (na Kitajskem najprej napišejo priimek, nato ime) odraščala, ji je ded vsako leto pripovedoval zgodbe o življenju njihovega velikega prednika. Vsako leto so namreč odšli v Qufu, njegovo rojstno mesto v pokrajini Shandong, v Konfucijevih časih je bila tam država Lu. Po kitajski tradiciji, ki jo je uveljavil prav Konfucij, tam izrazijo spoštovanje do začetnika rodbine.

V obdobju med prapradedkom in prapravnuki je preteklo 2531 let zgodovine z obilico vojn, revolucij, dinastij in cesarjev. Gre za kontinuiteto, ki jo imajo redki svetovni narodi. Sedemintrideset­letna Kong Dexin z baletno predstavo vrača gledalce na začetek tistega, o čemer se danes zdi, da je prevladujoč odtenek kitajske civilizacije. Tukaj, na izviru, išče osebo, ki ima v legendi tudi človeško plat.

»Za oblikovanje učinkovitega značaja je treba najti najbolj boleč vidik osebnosti, s katero se ukvarjaš. Izkoplješ ga, da ga lahko vidijo tudi gledalci,« je povedala Dexin. »Tako je tudi pri Konfuciju, čigar modrost je napolnila srca številnih Kitajcev in tujcev. Vendar je proces, ki je bil potreben za to, da je postal vplivna osebnost, malokomu znan. Redki vedo, da je bila pot težavna in polna ovir.«

Enourna predstava prikazuje Konfucija v petdesetem letu ­življenja. Oziroma povedano drugače, dogaja se 250 let pred združitvijo Kitajske v centralizirano cesarstvo. Potuje skozi štirinajst držav, ki so bile takrat še razdeljene na ­kraljestva. Njihove vladarje poskuša prepričati, da uredijo državo in družbo po načelih lojalnosti, pravičnosti in sočutja z drugimi, predvsem pa meritokratično. Vendar pri tem naleti na neobvladljiv odpor.

Načela kot stebri družbe

Prvo dejanje Obdobje kaosa se začne s Konfucijevim spoznanjem o korumpiranosti lokalnih guvernerjev, drugo dejanje pa prikazuje logične posledice takšnega moralnega stanja. Lakota namreč prikaže bedo, v kateri živi ljudstvo, ki je vpleteno v neskončne vojne. Tretje dejanje, Velika harmonija, naslika idealno družbo, ki jo je zagovarjal filozof. Predstava se konča z dejanjem Elegija sočutja, v katerem Konfucij povzame cilje, za katere si je prizadeval vse življenje, in se sooči s porazom svojega poslanstva. Dejanje se konča s pesmijo Youlan Cao (kar bi lahko prevedli kot Delovati kot orhideja), ki jo je napisal Konfucij.

»Hodim sam s svojo vrlino ter upam, da bodo sinovi in vnuki nekoč dojeli (moj nauk),« je zapisano v zadnjem verzu. S tem se ­predstava konča ter prepusti gledalcem ­ugotavljanje, ali so njegovi potomci res dojeli to, kar je zagovarjal Konfucij, ali so še danes korumpirani, pa čeprav povsod izgovarjajo njegovo ime in prisegajo na načela, ki jih je postavil za stebre družbe.

Že po prvih nekaj sekundah predstave ima gledalec občutek, da sta mu ritem in koreografija od nekod znana. Kong Dexin je namreč koreografirala nekaj plesnih točk, izvedenih na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger leta 2008. Podoben slog, v katerem se mešata tradicionalno in moderno, nežni strunski inštrumenti in bobni, se tukaj kaže kot njen prepoznavni podpis.

Pred premierno predstavo Konfucij, avgusta 2013 v izvedbi Kitajskega dramskega gledališkega ansambla za opero in ples, je bila Kong Dexin tarča kritik, češ da bo katerikoli neustrezen gib na odru oskrunil svetinjo velikega modrijana, čigar nauk je temelj konfucijanstva kot kvazireligije.

V stoletjih so bila po Kitajski zgrajena konfucijanska svetišča. Ker pa so v Konfucijevem nauku tudi »nebo«, »božanstvo« in seveda obredi, so določen vidik njegovega nauka preoblikovali v religijo. Ko je Kong naznanila, kakšno plesno predstavo bo postavila na oder, so številni kritiki to primerjali z muzikalom Jezus Kristus superzvezda ter s tem dali predstavi negativen prizvok.

Tudi igralec Hu Yang je bil ­neodločen, ko mu je Kong Dexin ponudila vlogo Konfucija. Vlogo je sicer sprejel, a z zelo globokim ­dvomom o sebi. S posebno skrbnostjo se je lotil proučevanja ­mislečevega ­življenja in nauka. Pravi, da je »v svojem srcu oživel Konfucija«. Hu je prepričan, da mu je uspelo predstaviti Konfucija kot ­človeka širokega mišljenja in dosledne skromnosti. Na koncu ga tudi ni motilo, da je njegova postava ­veliko bolj suha in manjša, kakor naj bi bila postava velikega modrijana.

Hu Yang si je v tej vlogi še posebej prizadeval poudariti razliko v ­Konfucijevem odnosu do nemoralnih uradnikov, do katerih je bil strog, in navadnih ljudi, do katerih je bil nežen. Na potovanju, ki je ­trajalo štirinajst let, so ga spremljali privrženci. Nekateri so tudi ­izgubili življenje. Bili so prepričani, da je Konfucij vodja, ki nikoli ne izgubi upanja v boljši svet.

Spektakel in patetika za evropske gledalce

Pa vendar, predstava se konča z ostarelim Konfucijem, ki mu do konca ni uspelo najti vladarja, voljnega slediti njegovi viziji. Hu Yang vztraja, da je konec predstave optimističen, ker učitelj sporoča: »Star sem in odhajam, svoje mesto pa prepuščam vam, potomcem.«

Tudi to plesno predstavo ­odlikujeta spektakel in patetika, saj je bolj poudarjena estetika kostumov in odra kakor izvirnost koreografije in dramske obdelave. Kitajsko občinstvo sicer nameni vsaki ­izvedbi bučen aplavz, vendar je tam vse, kar je povezano s Konfucijem, pospremljeno s čustvi in prebujenim nacionalnim oziroma, bolje rečeno, civilizacijskim ­ponosom.

Za evropske gledalce bo verjetno zanimiv plesni potencial velikega ansambla, še posebej pa ­glavnega izvajalca. Ali se bo gledalcem zdela predstava tudi ena boljših na ­festivalu, je deloma odvisno od osebnega okusa. Predstavi ne manjka moči, lepote in naracije, vpletene v gibanje. Vse drugo je stvar doživetja, odprtosti in želje po spoznavanju nečesa novega.