Inventura 2017: Ustaviš prizor, zbereš pogum ...

Jernej Lorenci: Režiser, ki si ne dela utvar, da bo umetnost ali gledališče postavilo svet na glavo.
Objavljeno
29. december 2017 18.40
Peter Rak, Tanja Jaklič
Peter Rak, Tanja Jaklič

V čem je fenomen Jerneja ­Lorencija, režiserja, ki je dobil nagrado evropske komisije za gledališče – premio Europa – v kategoriji nova gledališka realnost?

Veliki režiserji in velika klasična besedila. Zveni znano in ne preveč privlačno, pač iskanje eksistencialnega smisla v večnih epih in usodnih kanonskih dramskih tekstih, adaptiranih za današnji čas, stalna reciklaža, da se izognemo prozaičnosti tukaj in zdaj.

Praviloma cefranje in nato sestavljanje mozaika v nekem alogičnem zaporedju, da se razkrijeta absurd in izpraznjenost današnjega časa, se sterilno poskuša rekonstruirati nekaj, česar ni mogoče rekonstruirati, ali pa se pred občinstvom zgolj zvrstijo prizori velike glamurozne forme.

Obstajajo tudi izjeme in režiser Jernej Lorenci je nedvomno ena od njih. Za številne njegove predstave je značilno sodelovanje z igralci, ampak ne zgolj v formalnem, kurtoaznem smislu, protagonisti v kreativnem procesu dejansko postanejo soavtorji projektov, tovrstna improvizacija pa praviloma rezultira v sijajni uprizoritvi.

Verjetno zato, ker ne gre za improvizacijo, temveč za spodbudo ustvarjalnih potencialov, ki se kot skozi lečo razpršijo in nato ustvarijo oster snop svetlobe, ki razkrivajo različne vidike naših upov, strahov, ciljev, zablod in hrepenenj.

Pri tem je presenetljivo raznovrsten, pa naj so to potencirana bizarnost in travestija, skoraj sentimentalna razčustvovanost ali odkrito razkrivanje univerzalne in njegove lastne (hiper)občutljivosti in ranljivosti.

Nič nenavadnega, da so ob številnih domačih nagradah in priznanjih zdaj to njegovo kvaliteto spoznali tudi v širšem evropskem prostoru in je nedavno prejel tako imenovano nagrado za novo gledališko realnost premio Europa, ki jo podeljuje evropska komisija za gledališče.

Ne dela si utvar, da bo umetnost ali gledališče postavilo svet na glavo in radikalno spremenilo življenje skupnosti ali posameznika. »Že kakšne drobne življenjske navade ni mogoče odpraviti, kaj šele napraviti ontološki preskok.

Obstajajo pa trenutki uvida, redke priložnosti, ko lahko ustaviš prizor, zbereš pogum, sprejmeš odločitev ...,« je dejal v enem izmed intervjujev. Vendar je že to zelo veliko, pravzaprav neprecenljivo.

Odhodi in prihodi

Če je lansko gledališko leto na Slovenskem zaznamoval prezgoden odhod režiserja Tomaža Pandurja, je leto 2017 slovo igralskega velikana Jerneja Šugmana. Svojo več kot bogato kariero je sklenil tako rekoč z dvojnim Cankarjem. Bil je Župnik v Hlapcih in bil bi Zlodej v Pohujšanju, osrednji koprodukciji Cankarjevega leta. A te predstave z njim ne bomo videli.

In tako si tudi marsikatere uspešnice ljubljanske Drame brez Šugmana ne moremo več predstavljati. Denimo Art Yasmine Reza, predstave, ki bi v letu 2018 praznovala dvajsetletnico odrskega življenja, oktobra pa je imela 250. ponovitev.

Premiera je bila istega leta kot na Broadwayu, torej 1998. v ljubljanski Mali drami, režijo je podpisal Žarko Petan, vloge treh prijateljev pa so si razdelili Aleš Valič, Bojan Emeršič in Šugman ter jih ves čas tudi igrali. Šugman je lani za Delo povedal: »Pri tej predstavi, ki jo nosim zakodirano za vedno v spomin, se lahko zbudim sredi noči in igram.«

Brez njega si težko predstav­ljamo tudi nemo miniaturko za štiri moške igralce ob spremljavi pianista Ko sem bil mrtev. Predstava, v kateri je igralec blestel v vlogi tašče, je doma prejela kar nekaj nagrad (tudi Šugman) in bila redno na sporedu. Samo sprašujemo se lahko, kakšen bi bil Lorencijev Kralj Ubu brez Ata Ubuja. Skratka, občinstvo bo občutilo veliko umetniško izgubo, ki jo bo težko nadomestiti.

Je pa letos poleti komisija natečaja za celovito prenovo SNG Drama Ljubljana izbrala zmagovalni projekt, katerega avtorji so arhitekti iz biroja Bevk Perović. Po mnenju ocenjevalne komisije so se veliko ukvarjali z bistvenim vprašanjem, kako povrniti dostojanstvo staremu gledališču.

Seveda je vse skupaj na začetku, spomnimo, da se o prenovi ali gradnji Drame govori že desetletja, a kljub temu so mnogi opozorili, da se nam lahko zgodi nova Opera (po stroških) in da je prenavljanje Drame na stari lokaciji zgrešeno podjetje (baročna dvorana ni primerna za sodobno gledališče).

Zanimiv pregled gledaliških odrov kaže letošnja izjava strokovne komisije Borštnikovega srečanja, ki je videno ocenila z besedami: »veliko razkošnega dekorja in malo vsebine«, več za svet občutljivega gledališča pa videla v spremljevalnem programu.

Na festivalu je potekala polemična razprava o preferiranju velikih gledališč v primerjavi z manjšimi, neinstitucionalnimi, na koncu je veliki zmagovalec postala prav majhna predstava, monodrama Nemoč v režiji Primoža Ekarta in izvedbi zavoda Imaginarni ter Mini teatra Ljubljana.

Nagrado za mladega igralca je prejel njen protagonist Nik Škrlec, ki je »z ekspresivno igro utelesil nemoč posameznika v boju za preživetje v času brutalnega neoliberalnega kapitalizma«.