Inventura sezone: Nedotakljivost avtoritet

Kaj je navdušilo, vznemirilo, prepričalo Delove kritike? Kaj je postavilo vprašanja in kaj jih je spravilo v dvom?
Objavljeno
01. julij 2014 17.04
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

Uprizoritev Angela pozabe (režija Igor Pison) na odru Male drame je v letošnji sezoni izstopala iz več razlogov; ne le zadostila, tudi presegla je tri skrajno pomembne kriterije, ki v slovenskem gledališču postajajo izjema.

Ne gre za posamezne kriterije kot take, gre za dejstvo, da so se zgodili vzajemno znotraj enega projekta. Vsebinska kritičnost, suverenost v uprizarjanju in – kar je najpomembnejše – zaupljivo, odprto in enakovredno razmerje med mlajšo in uveljavljeno gledališko generacijo.

Kratki stik, svojevrstna siva cona, ki se zadnja leta več kot očitno pojavlja v stiku mlajših režiserjev in igralcev »starega kova« (in obratno!), je postal nekakšen »interni tabu«, tema, o kateri se javno ne govori rado, in, kar je še huje, te problematike marsikdo niti ne opazi oziroma je noče priznati.

Uprizoritvena umetnost kot ekstremno živa forma, nenehno v spreminjanju, razvijanju, predrugačenju, preigravanju, spajanju z drugimi umetniškimi panogami in predvsem v stalnem poglobljenem raziskovanju zaznav sodobnega igralca in gledalca, ne more funkcionirati in se razvijati optimalno, če za to nima posluha, afinitete, razumevanja s strani gledaliških (režiserskih, igralskih, direktorskih) avtoritet.

Dlje ko se bo rigidnost »tradicionalno prepoznavnih« igralsko-režijskih tehnik naslanjala na nekdanjo avtorsko vplivnost in slavo (poudarek je na nekdanjo), dlje bo slovensko gledališče v zastoju, dlje bo mlajša generacija ustvarjalcev ostajala na preseku nenehnih kompromisov med »pričakovanim in navajenim« (s strani delodajalcev in soustvarjalcev) ter med lastnimi prebujajočimi se idejami, ambicijami, »fantazijami«, ki so danes še nove in inovativne, a preden bodo dobile pravo priložnost, že ne bodo več.

Logika nedotakljivosti starejše, uveljavljene generacije, ki zaradi lastne ogroženosti ne pusti razcveta (nekaterim niti začetka) mladim energijam, obenem pa nima volje revidirati in premakniti lastnih globoko zakoličenih (gledaliških) vzorcev, bo postala glavni razlog za odsotnost bistvenega v gledališču: atmosfere neposredne, enkratne povezanosti med odrom, ob kateri se čuti strast ali vsaj želja po novih, nepreverjenih metodah raziskovanja, in občinstvu, ki temu verjame.