Iva Zupančič (1931−2017)

Preprosto človek, ki ga moraš spoštovati; izjemna igralka, predana svojemu poklicu, sijajna sodelavka, zvesta sama sebi, ženska z iskrenim občutkom za sočloveka.

Objavljeno
24. april 2017 13.36
Jernej Novak
Jernej Novak

Za generacijo, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja spremljala umetniški vzpon mlade igralke, je bila Iva Zupančič sveža in očarljiva interpretinja naivk, mladostnic in ljubimk, svoj temperament je razigrala v vlogah deško podjetnih dekličev, bila je Metka in neustrašna, a hkrati mila in duhovita Devica Orleanska v Vilharjevem in Mahničevem Večeru v čitavnici (Sterijeva nagrada za najboljšo mlado igralko), vloga Tončke v Smerdujevi priredbi Cankarjevega Martina Kačurja pa je v njenem umetniškem razvoju pomenila prehod od naivke­ k oblikovanju karakternih vlog (Sterijeva­ nagrada). Rono v Leskovčevi drami Dva bregova je napolnila z osvajajočo­ energijo, poznavalce gledališča pa osvojila z interpretacijo ­Sonje v Stričku Vanji A. P. Čehova. Od ­Mestnega gledališča ljubljanskega, v katerem je v desetih letih oblikovala več kot štirideset vlog, se je poslovila v vlogi Amalije Sila v krstni uprizoritvi drame Vitomila Zupana Barbara Nives.

V zrelo ženskost

Za povojno najstniško generacijo je bila Barblin v Andorri Maxa Frischa – njena prva vloga na odru ljubljanske Drame: veselo mlado dekle, ki ji zaprta, ustrahovana in predsodkov polna družba ne dopusti, da bi izživela ljubezen, in njena tragična usoda se dopolni v prizoru pretresljivo odigrane blaznosti. V Kopitovi igri Oh očka, ubogi očka … je vlogo Rosalie dobesedno prepojila z naivnostjo in prefinjeno igro zapeljevanja. Njena Kresida (Shakespeare: Troilus in Kresida) je v inteligentnem, igrivem prepletanju sprenevedanja, skrite vednosti in tragike pred gledalci dobesedno rasla iz lahkomiselne in očarljive mladenke v zrelo ženskost.

Kot Ruth (v Vrnitvi Harolda Pinterja) je oblikovala mozaik ženske, ki ni ne vlačuga, ne žena, ne mati: v vseh teh značajskih potezah jasno izrisana in že hip nato zamegljena, zagonetno odsotna ob vrnitvi v svet, iz katerega je izšla, preplavljena s spomini, v odnosu do moških izzivalna, neubranljivo privlačna, skrivnostna ženska, ki preprosto je, biva in zgolj z zagonetno prisotnostjo (odsotnostjo?) vnaša v igro nepogrešljivo pinterjevsko atmosfero negotovosti in nemira (nagrada Prešernovega sklada).

Pred temi velikimi igralskimi stvaritvami je večletno sodelovanje z Odrom 57; za Ivo Zupančič izjemna izkušnja, soočenje z novo slovensko dramatiko, ki ji je dajalo notranjo dramatičnost izrekanje bistvenih spoznanj o svetu in življenju v njem. Ustvarjalci predstav so iskali notranji dramatičnosti ustrezen odrski izraz in odkrivali so ga v ostrem, neposrednem nagovoru občinstva, izbrušeni odrski govorici, ki je sledila ritmu stavka in polnemu zvenu besede. Začutiti bistvene stvari v življenju in jih izpovedati zares, brez rezerve in brez zasilnih odrskih in igralsko-obrtnih pomagal – to je bila naloga igralcev Odra 57.

Najti besedo

Vloge, ki jih je v letih 1957–1963 odigrala v Odru 57, nastop v recitalu poezije Daneta Zajca Tolmuni teme, Ismena v krstni uprizoritvi Smoletove Antigone, Reka v poetični drami Daneta Zajca Otroka reke, so na igralski poti Ive Zupančič pomenile vstop v nov svet gledališča in odrske igre. Ivine interpretacije Reke se Rapa Šuklje spominja kot intenzivne stvaritve, v kateri je igralka »napolnila verze s toliko življenjske vsebine, da je publika začutila v globino segajočo podobo človeškega obstoja« (nagrada na festivalu MES v Sarajevu). To je bila neprecenljiva izkušnja, ki je srečno sovpadla s študijskim izpopolnjevanjem v Londonu in Parizu ter podiplomskim študijem dramske igre po metodi Stanislavskega v Moskvi (1960).

Krstne uprizoritve slovenske dramatike so bile tudi v nadaljevanju igralske kariere Ive Zupančič pomemben del njenega repertoarja. Kot igralka, ki je »znala najti v besedi, še tako obrabljeni v vsakdanji rabi, večplastnost, skrite pomene, zvočno sugestivnost« (Rapa Šuklje), je vdihnila življenje Kolombini v igri Mirka Zupančiča Rombino, žalostni klovn, Dekletu v Rožančevi Stavbi, Mari v Remčevi Delavnici oblakov, Katarini v Kozakovem Kongresu, Sestri Bogomili v Smoletovem Krstu pri Savici, Romani v Javorškovi igri Konec hrepenenja, Andi v Komisarju Krišu Petra Božiča. S soigralcem Rudijem Kosmačem sta v polnokrven gledališki dogodek oblikovala uprizoritev poezije Daneta Zajca Ogenj v ustih (nagrada na Goriškem srečanju malih odrov). Kot Breda v Zajčevi Mladi Bredi je ustvarila presunljiv lik, ki »raste iz prebujene otroškosti, začetnega strahu v zgroženost in v predsmrtnem strahu k pravi uničevalski strasti« (Marko Juvan).

Moderna senzibilnost

Kritiški zapisi izrišejo Ivo Zupančič kot igralko moderne senzibilnosti z izrazitim občutkom za ritem, umetnico, ki zna čudežno združiti razum in srce ter mojstrsko zgraditi upodobljeni lik, oblikovati karakter in vselej ujeti slog in duha uprizarjanega dela – slednje v širokem razponu od klasičnih del do moderne dramatike. Interpretirala je Heleno v Cankarjevi farsi Za narodov blagor, Armando v Molièrovih Učenih ženskah, Mašo v Treh sestrah A. P. Čehova, bila je bleščeča Eliza Doolitlova v Shawovem Pygmalionu (Borštnikova nagrada), Melanija v Otrocih sonca Maksima Gorkega, Laura v Držićevem Botru Andražu, Julijana Filipovna Suslova v Gorkega Letoviščarjih in Rita Almers v Ibsenovi drami Mali Eyolf (nagrajena z Župančičevo nagrado), Irina v Utvi A. P. Čehova, Hipolita v Shakespearovem Snu kresne noči in Gospa Helshetova v Ibsenovem ­Rosmersholmu.

Opus vlog iz moderne in sodobne dramatike je obogatila s Cécile v Koltèsovi igri Zahodni privez, interpretirala je Ester Kott v Freyevi Schizophrenii, kot Ona je nastopila v igri Gertrude Stein Igrati in kot Madeleine v Obredu poslavljanja Dragana Živadinova. Vlogo Gospe Smrt je oblikovala v Taborijevi igri Mein Kampf, kot sijajna komičarka je zaživela v vlogi Zizi v komediji Alda Nicolaja Prva klasa.

Da je zahtevna in neutrudna iskalka novega, je dokazala tako z vlogami, ki jih je ustvarila na odrih dramskih gledališč, kot tistimi, ki jih je oblikovala v sodelovanju z gledališkimi skupinami. Kot da bi jo nekaj gnalo, da vstopi v druge prostore, druge razsežnosti bivanja, druge njej sicer tako tuje pokrajine človekove narave. Tiste, ki jih je s tolikšnimi variacijami demonije in naslade v soigri z Danilom Benedičičem razkrila v uprizoritvi Kvarteta Heinerja Müllerja, v kateri je tako z vlogami razuzdane markize de Merteuil, male nedolžnice Volangesove in neubranljivega osvajalca vikonta de Valmonta kot tudi v prehodih iz lika v lik oblikovala antologijsko igralsko stvaritev (nagrada na Srečanju gledališč Alpe Jadran v Novi Gorici, nagrada na festivalu MES v Sarajevu). Za življenjsko delo je prejela najvišje slovensko igralsko priznanje – Borštnikov prstan (1997).

Visoko pod kupolo

Iva Zupančič je preprosto človek, ki ga moraš spoštovati; izjemna igralka, predana svojemu poklicu, sijajna sodelavka, zvesta sama sebi, ženska z iskrenim občutkom za sočloveka. Nad njenim grobom je iz dekliških grl tiho zaplavala pesem italijanskih partizanov – v poklon deklici, ki je zbirala sanitetni material za partizane in živela življenje partizanske kurirke. O tem pripoveduje njen soigralec iz Frischeve Andorre Polde Bibič; o tem in o dekletu, ki je bila s trinajstimi leti sprejeta v Skoj, v času, ko je ljubljansko Dramo pretresala kriza in se je igralska družina razcepila na dve struji, pa je govorila, kar je sama imela za pametno pravilno, zato so jo izključili iz partije.

Igor Samobor se je poslovil od nje s spominom na skupno odigrane predstave, v katerih mu je bila mati, žena in ljubica, ter z lepo mislijo na veliko umetnico, ki je zapustila odrske deske, a bo njena stvariteljska duša odslej živela visoko pod kupolo velikega odra ljubljanske Drame.