Ivica Buljan: Je to za koga obsceno? Mogoče.

Objavljamo pogovor z režiserjem uprizoritve Grobnice za Borisa Davidoviča Danila Kiša.
Objavljeno
17. oktober 2014 19.21
Ljubljana 29.3.2012, Ivica Buljan foto: Tomi Lombar
Andrej Jaklič, Polet
Andrej Jaklič, Polet

Kaj je v Grobnici tisto, kar je vznemirljivo danes?

Opozarja na ciklično razumevanje časa in zgodovine. Sedanjost je bila del zgodovine, bo pa tudi del prihodnosti. Kiš je prepričan, da je zgodovina nenehno obnavljanje istih elementov, kar potrjuje dejstvo, da smo priče permutaciji ortodoksnega komunizma v nacionalizem. Polega tega je odločen spustiti se v psihični epicenter človeških bitij.

Če je v času nastanka besedilo imelo močan družbenopolitični naboj, kje uprizoritev danes išče svoje sidrišče, osnovni uprizoritveni ključ?

Gledališče služi temu, da človeku, ki živi v nemirnih časih, ponudi privajanje na strahote, ki ga morda čakajo, na bolečno, na siromaštvo, vojno. Obstaja globoka povezanost Kiševega ustvarjanja, Grobnice še posebej, z gledališčem.

Veliko večja kot pri ostalih pisateljih, skorajda takšna kod pri Dostojevskem, s to razliko, da nam je Kiš bližji in kompleksnejši v vzpostavljanu presečišča med življenjem, zgodovino in gledališčem. Tehnično njegova dramaturgija uporablja postopke, i jih danes razvijajo avtorski filmi in televizijske serije. In to desetletja po njegovi smrti.

Koprodukcija je mednarodna, povezuje tako fizični kot mentalni prostor nekdanje skupne domovine. Ta prostor danes sploh še obstaja?

Grobnica je tako kot Hamlet ali Zločin in kazen, je metafizično žarišče tega prostora. Starejše generacije se bodo spomnile zgodbe o revolucionarju Novskem, mlajši izobraženi posamezniki pa bodo v Kišu prepoznali uporniško ikono.

Nekoč je bila ideologija, danes se vse razloge za ne-ugodno družbeno situacijo pripisuje kapitalizmu. Je to res, je človek vedno tisti, ki ga vodijo drugi? Ne nazadnje, Novski je dokaz lastne moči volje, nezlomljivosti, odločnosti, čvrste etike?

Kiševo besedilo nikakor ne ustvari idealiziranega junaka, takšni namreč pripadajo nacionalističnim apologijam oziroma ortodoksnim ideologiojam. Braneč revolucijo trdi, da je njena ideja dialektična, v njej čistost ne obstaja. Divja in rdeča od krvi. V njej človek ne obstaja. Kiš ustvari grobnico človeški krhkosti, ki kljub svojim slabostim in dvomom želi ohraniti neomadeževanost biografije.

Je človek prihodnosti, ideal človeka ali utopija nečesa, kar biva zgolj in samo v – gledališču?

Enako kot resničnost je tudi gledališče na veliki preizkušnji. Moja naloga je, da na odru predstavim človeška bitja v vsej svoji kompleksnosti. Pisatelji so tisti, ki ustvarjajo in »predlagajo« osebe ter konfliktne družbene situacije, s katerimi se lahko identificiramo, na nas režiserjih in igralcih pa je, da jih prikažemo brez narcisoidnega naslajanja v samih sebi. Sam sem strasten bralec Pasolinijevega Manifesta o novem gledališču, preziram brbljavo klasično gledališče, prav tako mi ni blizu akademska avantgarda. Zame je gledališče način boja proti množični kulturi pozabe.

Mediji, ki so do sedaj spremljali beograjsko in čedadsko premiero, se z veseljem lotevajo »teme« spolnosti oziroma spolnega akta, ki naj bi/ne bil izveden na odru.

Ko ustvarjam, manipuliram s konkretnim, v svojem intimnem prostoru pa še kako sanjam. Na odru ustvarjam okvir, ki ga nosi drama, nato pa vanj vstopijo igralci kot figure iz nezavednega. V pogovoru z Isabelle Huppert o njeni vlogi v Hanekejevem filmu Pianistka, Slavoj Žižek govori o »skritem«, ki ga v filmu ni mogoče videti.

O famozne pol ure v Casablanci, ko Ingrig Bergman pride v pisarno Humphreya Bogarta z namenom rešiti problem vize. Pogovarjata se, ljubita, zatem pa dve in pol sekundi gledamo kontrolni stolp, nato ponovno par. Sta dve sekundi in pol pol ure seksa? To je filmska iluzija. Mene v gledališču zanima to, kar se dogaja v teh dveh in pol sekundah kontrolnega stolpa.

Takšen je tudi prizor seksa med Borisom Davidovičem ter Zinaido Maistner, ki v Kiševem romanu učinkuje kot »kontrolni« stolp. Je to za koga obsceno? Mogoče. Predstava grobnica zabrisuje in meša meje med performansom in gledališčem. Moj namen nikoli ni zgolj šokirati, pač pa odpirati prostore svobode, osebne, politične in telesne.