Je Drama lahko nova Opera?

Dušan Jovanović: »Prenavljanje Drame je zgrešeno podjetje. Treba je postaviti novo stavbo na novi lokaciji.«

Objavljeno
12. september 2017 16.58
Igor Bratož
Igor Bratož

Danes ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor v historični stavbi na Erjavčevi 1 gosti predsednika vlade Mira Cerarja, ministra za kulturo Toneta Peršaka in ministrico za finance Matejo Vraničar Erman. Razlog: odprtje razstave arhitekturnih rešitev za celovito prenovo SNG Drama Ljubljana.

Javni, mednarodni in anonimni dvostopenjski arhitekturni natečaj za celovito prenovo SNG Drama Ljubljana je bil razpisan in izveden v prvi polovici letošnjega leta 2017 v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije.

Mednarodna ocenjevalna komisija, ki ji je predsedoval Milan Tomac, je kot zmagovalnega ocenila projekt biroja Bevk Perović arhitekti. V projektni skupini Matije Bevka in Vasje J. Perovića so sodelovali še Samo Bojnec, Valentin Tribušon, Urban Petranovič, Mitja Usenik, Irene Salord Vila in Andrej Ukmar.

Zmagovalna rešitev in druge na natečaj prispele vizije prihodnosti stavbe Drame bodo septembra in oktobra na ogled v prostorih gledališča okoli velikega odra, vendar pa bo pot do kakor koli prenovljene častitljive, stoletne dame še dolga, sledijo namreč ocena izvedljivosti, podpis pogodbe, projektiranje, pridobivanje dovoljenj ... kar vse lahko traja dolgo.

Podeželski oder

Prvi komentarji zdajšnjega natečaja se nagibajo k novogradnji: Dušan Jovanović je kratek: »Prenavljanje Drame na stari lokaciji je zgrešeno podjetje. Treba je postaviti novo stavbo na novi lokaciji.«

Diana Koloini opozarja, da odlični ansambel Drame deluje v hiši, ki ne ustreza osnovnim pogojem za profesionalno delo, kaj šele da bi odgovarjala temu, kar se v njej ustvarja: »Naj stavba tudi velja za častitljvo, v resnici bi hiša, ki si jo je nemška skupnost zgradila v starih avstro-ogrskih časih, komajda ustrezala podeželskemu odru; da v njej deluje osrednje nacionalno gledališče, je naravnost sramotno (česa takega ni videti niti v državah in deželah, ki so dosti revnejše od Slovenije). Ne verjamem, da bo prenova – kakršnakoli že bo – pri tem bistveno pripomogla.

Ljubljanska Drama potrebuje novo, sodobno opremljeno in seveda večjo hišo – to si tudi zasluži, tako kot tudi slovensko gledališko občinstvo. (...) Še dodatno pa je čudno, da se po slabih izkušnjah s prenovo ljubljanske Opere (ki je bila menda trikrat dražja od novogradnje, povzročila pa je tudi nove težave), zdaj odloča za podoben načrt z Dramo.«

Tudi Eduard Miler pravi, da je potrebna nova dvorana, stara pa prenove: »Trenutna baročna dvorana, na katero smo gledališki umetniki tako navezani, ni primerna za sodobno gledališče ne danes in še manj v prihodnosti. Adaptacija te dvorane je mogoča samo kot muzej, ne pa dvorana za prihodnje generacije.

Sodobna tehnologija potrebuje popolnoma drugačne dimenzije odra, ki temelji na projekcijah, in ne na kulisah. V stari dvorani, kjer s stranskih lož lahko vidiš samo pol odra, z višjih pa še manj, sploh ni prostora za lučno in drugo opremo, da širine odra (11 metrov) ne omenjam.

Potrebna je nova dvorana, sicer bomo ostali brez svojega osrednjega gledališča. Idealna lokacija bi bila čez cesto, kjer je stal Šumi, stara dvorana bi se obnovila, povezala pod zemljo z novim gledališčem (...) treba bi bilo zgraditi veliki oder za približno 800 gledalcev in dve manjši dvorani. Staro dvorano bi lahko uporabljal tudi AGRFT za svoje produkcije.«