Jernej Šugman 1968–2017

Dragi Nejc,

dragi prijatelj.

Odkar si prišel v Dramo, petindvajset let bo tega, sva bila v isti garderobi. Ko sem izvedel, da te ni več, je bila moja prva pot v najin mali dom. Še zdaj diši po tebi. Tam je tvoj šlafrok, nekaj tvojih tekstov, nekaj fotografij, nekaj daril, ki si jih dobil za zadnjo premiero, tvoje brisače, tvoje milo. Predeloval sem stotine ur, ki sva jih prebila skupaj. Včasih pred, včasih po, včasih med vajo ali predstavo. Videl sem te zelo natančno, ves kot zmeraj si bil tam na stolu, pred ogledalom. Nekaj časa sva se celo pogovarjala. O smislu vsega skupaj. Vem, da sem govoril sam s seboj, ker bi mi ti gotovo rekel: Preveč kompliciraš, stari moj, in povedal kakšen štos, ker bi vedel, da jaz tega ne zmorem. Zelo natančno sem se lahko spomnil vsega, tvojega načina sedenja, tvojega glasu, smeha, spomnil sem se najinih pogovorov, ki so bili včasih čisto vsakdanje površni, včasih je bil samo obvezni živjo, včasih pa so bile dolge ure razprav o gledališču, o vlogah, o politiki, o košarki, o smislu našega dela, o smislu življenja. Vedel sem za številne tvoje radosti, poznal nekatere strahove, poznal tvoje zaljubljenosti in veselja. Včasih sem ti zavidal kakšno vlogo, kdo ti jih pa ni, včasih si jo celo ti meni, kar sploh ni bila tvoja lastnost in si verjetno samo privolil v igro, da bi jaz lažje procesiral kakšno sitnobo. Hvala ti. Sreča je bila, da sva si to lahko povedala in se na koncu smejala najini igralski pohoti. Ti si bil gargantovsko nenasiten, jaz donkihotsko smešen. Res lep par. Ves čas sem vedel, da človeka s tako širokim in toplim objemom, s tako velikim nasmehom sploh ne poznam. Moj dragi dobrodušni velikan. Videl sem te plesati, slišal sem te peti in vem, da je malo ljudi na svetu, ki imajo v sebi tako nezmotljiv ritem. In tisti srečnež, ki ga ima, je povezan z nečim večjim in višjim, kot je to naše vsakodnevno kobacanje. Ritem je tisto, kar je najpomembnejše, in skladnost. In ti si vse to imel naseljeno v vsaki celici. Skladnost s seboj, z okolico, s svetom, z vesoljem. Zavidal sem ti zaradi tega. Zavidal sem ti tvoj posluh za vse, kar te je obdajalo. Zavidal tvojo nezgrešljivo povezanost, tvoje valovanje, ki se je znalo prepustiti toku nekakšnih nam neznanih enačb.

Ko si v nedeljo odšel, se je val ustavil. Veliko nas je bilo na tvojem valu, nepredstavljivo veliko. Občepeli smo. Ne znamo ga več spraviti v pogon. Ne zmoremo tega. Pa tudi ko ga bomo nekoč pognali, in morali ga bomo, saj veš, ta val nikdar več ne bo imel tako mogočne amplitude. V tvojem gromozanskem telesu je bilo skrito najobčutljivejše mogoče bistvo. Subtilno, nežno. Enormno srce, ki mu nikoli ni zmanjkalo časa, ki je znalo razbijati na desetih koncih hkrati, bílo je za Andrejo, Sofijo in Jašo, za Majo, za Leo, ves čas, dopoldne s kolegi na vajah, popoldne s študenti na akademiji, zvečer na predstavi za gledalce, vmes na kakšni od neštetih dobrodelnih akcij. Ni stroja, ki bi zdržal v takem tempu. Srce preprosto ni moglo več. V obupu se tolažim tako, da si rečem: njegov opus je za dve normalni življenji, številni umetniki so nas mladi zapustili, ko je neka vesoljska enačba rekla, da je bilo dovolj. Sočasno pa kričim, kaj bi se še lahko razvilo, v kakšnem ustvarjalnem poletu si bil v zadnjih sezonah. Nenehno mi silijo pred oči tvoj Ubu, monolog iz Biblije, Župnik iz Hlapcev. Ni in ni bilo konca raziskavi človečnosti. Kot da so se odprle vse zapornice in kot da je slutnja odhoda poganjala ta nezadržni slap.

Jernej je v Drami v 25 letih odigral 77 vlog. Vsaj polovica je bila nosilnih, veliko naslovnih. O njih so pisali recenzije, razpravljali na festivalih, nagrajevali so jih in se priklanjali Jernejevemu mojstrstvu. Med izrazi sožalja in obupa zaradi izgube igralskega velikana so pisma iz vseh gledaliških središč daleč naokoli. Jernejeva priljubljenost ni imela meja. Bil je ambasador našega poklica, našega jezika in gledališke umetnosti. Bil je ambasador prijateljstva, ljubezni in spoštovanja.

Zapustil nas je prijatelj, kolega, eden največjih igralcev, ki so ustvarjali na našem odru. Veliko, veliko prezgodaj. Pridružil se je velikanom, ki polnijo našo odrsko kupolo. Vem, da ga bo spremljal gromek aplavz, mnoge solze, pozdravi, češ, saj se kmalu vidimo in bomo tam, v neskončnosti, kjer se nekoč staknemo, odigrali kakšno dobro dramo.

Ne bo te mogoče pozabiti, dragi Nejc. Ni mogoče pozabiti tvojega Baala, Hamleta, Ubuja, Tita Andronika, tvoje Tašče, Agamemnona, Kantorja, Župnika, Orgona, Dmitrija, Rogožina in nešteto drugih, ki si jim dal svoj glas, svoj stas, predvsem pa svojo dušo. Ni mogoče. V nas so, za zmeraj, predelujemo jih, naloženi so v zakladnici asociacij in prej ali slej se bodo prikazali. In prikazovali se bodo v neskončnost. Tako deluje gledališki spomin. Ustvarjalno in iz generacije v generacijo. Ne bo konca tej verigi, ker si s svojim bitjem postavil standarde, ki jih bomo in bodo hoteli doseči. Ne bo mogoče pozabiti tvojega obraza, milijoni poznajo tvojega Vesa. Nosijo ga s sabo, so njegovi in tvoji prijatelji, govorijo tvoje vice, oponašajo te, radi te imajo. Postal si referenčna točka. Nam, ki smo tvoji sopotniki, bo za vedno ostal spomin na tvoj smeh, duhovitost in prijaznost, neskončno zalogo tvojega talenta, domišljije in navdiha, ki si jih nesebično delil. Vsak trenutek, ki smo ga užili s tabo, bo za zmeraj odzvanjal v nas. Vesel sem, da sva velik del poti prehodila skupaj.

Se vidimo, dragi Nejc.

Igor Samobor,
ravnatelj SNG Drama Ljubljana

(Objavljeni zapis je del govora na pogrebu Jerneja Šugmana.)