Kulturne vsebine dopolnijo trgovsko in poslovno okolje

Te dni mineva petindvajset let, odkar je BTC City Ljubljana postal dom ene od najživahnejših kulturnih zgodb v prestolnici – gledališča, ki je zraslo na podlagi vizije o mestu kulture, koncertov in druženja. Leta 2000 je s predstavo Shirley Valentine v izvedbi Polone Vetrih v BTC-ju odprl vrata Teater komedija BTC, iz katerega je pozneje nastal današnji SiTi Teater BTC, sodobno središče komedije, glasbe in ustvarjalnosti. O drzni potezi, da bi v trgovsko in poslovno okolje vnesli še kulturne elemente, smo se pogovarjali z Jožetom Mermalom, predsednikom upravnega odbora družbe BTC.

Preobrazba velikega skladiščnega kompleksa v eno od najbolj živih poslovnih, nakupovalnih in prostočasnih središč v Ljubljani je potekala postopoma. Je bila ideja o gledališču sredi nakupovalnega središča trenutek drznosti ali rezultat globlje, dolgoročne vizije?

Preobrazba BTC-ja nikoli ni bila le skupek posameznih odločitev, temveč je bila del širše vizije, ki je zorela postopoma. Do leta 1997 smo postali najmočnejše nakupovalno središče v državi, tudi zaradi tesnega sodelovanja z Intersparom, nakupovalnim središčem, ki je bilo odprto leta 1993. Sam sem bil tam direktor leta 1991 in 1992, preden je prišel gospod Igor Mervič. Leta 1997 je bilo za nas ključno vprašanje, kaj pa zdaj. Dodati še kakšno trgovino ni bilo dovolj, samo z njimi ne bi mogli zapolniti celotnih poslovnih prostorov. Zato sem predlagal vodstvu družbe, da naredimo ambicioznejši premik, da začnemo graditi poslovno mesto BTC City. Zato imamo danes toliko poslovnih zgradb, programov in vsebin.

Prostora je bilo res veliko, mar ne?

Območje BTC Cityja obsega kar petinštirideset hektarov. Da bi to zapolnili samo s trgovinami, je bilo nerealno za takšno populacijo. V Sloveniji je komaj dva milijona ljudi oziroma Ljubljana z zaledjem ima približno šeststo tisoč prebivalcev. V naši viziji razvoja BTC Cityja smo predvideli različne programe, saj smo hoteli pripeljati v Slovenijo raznolike vsebine.

Tako sva leta 2001 z Matjažem Gantarjem, predsednikom uprave KD Group, zasnovala in zgradila Kolosej, prvi najsodobnejši kino kompleks v Sloveniji in daleč največji kulturni center v srednjeevropskem prostoru. Bilo je očitno, da kinematografi dopolnjujejo naš koncept poslovno-nakupovalnega mesta. Takrat nihče ni verjel, da se bo takšen kompleks tako dobro prijel. Že prvo leto je imel kar milijon štiristo tisoč obiskovalcev.

Z nedavno premiero predstave Veličastna s Polono Vetrih, Mojco Fatur in Nikom Škrlecem so proslavili četrt stoletja odra v BTC-ju. Foto Marko Pigac

Obstaja anekdota o letu z balonom nad Cerkniškim jezerom.

S Polono Vetrih in z Mitjo Rotovnikom smo leteli z balonom nad Cerkniškim jezerom in takrat je gospa Polona Vetrih rekla, kaj pa, če bi mi v kakšnem skladišču imeli svoje gledališče. Ideja mi je bila takoj všeč. Tam sva s to drzno idejo končala in o tem nismo preveč razmišljali.

Vendar ni ostalo le pri ideji.

V podjetju smo imeli nekaj pogovorov o tem, vendar nismo bili prepričani, ali se Polona samo heca ali je res dala idejo, zdaj pa naj bi jo mi uresničili. Prav tako se je pojavilo vprašanje, kdo bo to vodil. Ko je Polona pokazala interes za vodenje gledališča, se nam je to zdelo nekaj povsem drugega, saj je že takrat veljala za ugledno igralko in prvo violino slovenske gledališke komedije. Kolega Rotovnika sem prosil, da nam z ekipo pomaga pri organizaciji, saj je imel vrhunske izkušnje z vodenjem Cankarjevega doma. Tako smo v začetku decembra leta 2000 prišli do gledališča in prve predstave Shirley Valentine, monokomedije, ki jo je odigrala prav Polona Vetrih. To je bilo zelo burno obdobje in začetek zgodbe o uspehu, ker nismo bili prepričani, da se bo teater tako hitro prijel. Prej smo v tistem prostoru namreč imeli blagovno borzo, ki je hitro poslovno ugasnila.

Kakšna borza je bila to?

Tam je potekala prodaja žita, koruze, pšenice, nafte in drugih živilskih izdelkov na svetovni ravni. Menili smo, da bi v Ljubljani vzpostavili takšno borzo za srednjo Evropo, in smo tak prostor umestili tudi v BTC. Projekt se žal ni prijel in smo ga morali ugasniti, ker v gospodarstvu ni vse uspešno.

Očitno so tisti prostori dobro deli kulturi.

Zato sem rekel, da če že imamo tak prostor, ga lahko prilagodimo za kulturo, torej za lastno gledališče. S tem smo ponudili javnosti novo vsebino v BTC Cityju ter ga tako še bolj humanizirali in socializirali. To se nam je zdela prava strateška usmeritev družbe, da poleg neposredne podjetniške miselnosti lahko razmišljamo širše in s tem dodamo družbi novo dimenzijo.

Občinstvo se je hitro navadilo na novo gledališče v BTC-ju.

Že prva predstava decembra 2000 je bila razprodana, pa tudi naslednje, ki jih je izvedla Polona Vetrih. Start je bil izjemen, kar je pokazalo, da ljudje potrebujejo takšen prostor, dostopen, sodoben in sproščen, a hkrati z veliko umetniško vrednostjo. Pomembno je bilo tudi, da smo imeli odlično ekipo. Polona Vetrih je v BTC City prinesla profesionalnega gledališkega duha in je najbolj zaslužna za ta uspeh. Z leti se je pokazalo, da je bila to prava odločitev, saj je gledališče danes eno od najpomembnejših kulturnih prizorišč v Ljubljani.

Mogoče so bili ljudje že lačni gledališča, v katerem se bodo sprostili, da ne bodo vedno na ogled shakespearovske drame, ampak da se bodo tudi nasmehnili.

Vidite, ravno to je bil razlog, da smo se odločili tako, kot je predlagala gospa Polona, da gremo v smeri žlahtne komedije, saj se ob tem občinstvo lahko nasmeje in sprosti.

Žlahtna komedija ni preprost žanr.

Igralci so mi povedali, da je komedija eden od najzahtevnejših žanrov, saj nasmejati občinstvo ni nikoli preprosto. Takrat je bil ravno prelomen trenutek, da smo imeli ustrezen prostor, primerno soustanoviteljico tega gledališča, ki je vedela, kaj je dobro, da damo ljudem in da privabimo množice. Zavedali smo se, da gledalci ne iščejo samo institucionalnega gledališča, zato smo se namenoma usmerili v neodvisno lastno produkcijo.

Pozorni ste bili na kakovost?

Tako je. Ker smo vedeli, da hočemo kakovost, če hočemo gledališče zastaviti dolgoročno. Tudi Polona Vetrih ni človek, ki si želi povprečnega nastopa, ampak je še vedno igralka, ki se na nastop vrhunsko pripravi. Seveda je bilo občinstvo zrelo, da je lahko začutilo tak pristop in kakovost igre.

Celotna ekipa predstave Veličastna v SiTi Teatru BTC Foto Marko Pigac

Osem let pozneje se je iz Teatra komedija BTC razvil SiTi Teater BTC, ki je postal središče s širokim kulturnim programom. Ste soodgovorni za to?

Seveda. (Smeh.) Najbolj sem hvaležen Poloni Vetrih, ker je pripeljala direktorico Ano Kajzer in programskega direktorja Uroša Fürsta, ko je sklepala svoje obdobje Teatra komedije BTC.

Poskrbela je za nadaljevanje?

To je bila neverjetna gesta človeka, da je videl tako daleč in se je čutil odgovornega za ta teater, da ne bi ugasnil z njenim odhodom. Takrat smo zastavili še širši kulturni kontekst, da imamo danes še več predstav povezanih z igro in glasbo in ob sobotah tudi predstave za otroke. Da teater polno živi, dokazuje podatek, da imamo na leto približno tristo raznovrstnih predstav. Bolj polno skoraj ne more biti. Ne verjamem, da ima katera kulturna ustanova v Sloveniji toliko predstav. SiTi Teater BTC je danes srce kulturnega utripa BTC Cityja, saj z njim soustvarjamo prostor, ki povezuje ljudi in spodbuja slovensko ustvarjalnost.

To je verjetno povezano z lokacijo?

BTC City na dan obišče tudi do 80.000 obiskovalcev. Za te množice je dobro, da imajo poleg nakupovalne izkušnje še druge vsebine: kulinariko, šport, rekreacijo, zabavo, logični del te zaokrožene ponudbe je tudi kultura.

Pozneje se verjetno niste ukvarjali s programom in vodenjem. Ste to prepustili Ani Kajzer in pa Urošu Fürstu?

Lastniki jasno odločamo o poslovnih načrtih družbe, strateških odločitvah za naložbe in vsem drugem. Tu pa je, če si pameten, ker gre za kulturo, to najbolje prepustiti tistim, ki jo razumejo, ki rastejo z njo, ki imajo svoje reference. Šlo je za popolno umetniško svobodo, tako na področju repertoarja kot na področju režije, kostumografije, scenografije, scenske in tonske tehnike, pa tudi pri izboru igralcev.

Všeč mi je, ker je SiTi Teater BTC, pa tudi že prej Teater komedija, gostil najboljše in legendarne igralce. To se zdaj nadaljuje, veliko prostora pa dobijo tudi mladi talenti, mladi glasbeniki, tisti, ki tam predstavljajo nove izdaje. Big Band RTV Slovenija prav tako že več let redno nastopa v SiTi Teatru. Vidi se, da imamo res kakovosten program in da skrbimo za to, da se nastopajoči zelo dobro počutijo. Imamo simpatično zaodrje, tako da lahko zvečer spijejo kakšno kavico ali kozarec penine.

Ana Kajzer in Uroš Fürst uspešno lovita ravnovesje med kakovostjo in komercialnostjo programa, zadeva seveda ne sme prinašati minusa.

Če prizadevanj ne bi podpirali na več ravneh, finančno, z lastnim odrom in dvorano, pa tudi osebno, kot mecen kulture, bi bilo precej drugače. Brez takšne podpore bi program moral postati izrazito komercialen ali celo preveč banaliziran, ali pa bi bile cene vstopnic toliko višje, da predstave ne bi bile več zanimive za širše občinstvo.

Prav ti temelji nam omogočajo, da imamo kakovosten program. Zavestno vztrajamo pri neodvisni produkciji in sodelujemo z izbranimi producenti in režiserji, s katerimi ustvarjamo predstave na visoki ravni. Verjamemo, da nas imajo gledalci radi tudi zaradi kakovostnega programa.

Številne predstave so razprodane.

Res je.

Nekatere so razprodane že mesec ali dva vnaprej.

V SiTi Teatru imamo na leto približno štirideset tisoč obiskovalcev, kar je za takšno gledališče res izjemen dosežek. S tem smo svoj prvotni namen ne le izpolnili, ampak smo ga celo presegli. V začetku takšnega odziva seveda nismo pričakovali. Sprva smo mislili, da bomo imeli nekaj predstav na leto in bomo zelo zadovoljni.

A ko vidiš, da teater raste vsestransko, da se obisk veča, da se občinstvo vrača ter da se programsko širi, je jasno, da smo na pravi poti. Pri tem imata Uroš in Ana izjemno pomembno vlogo, saj sta res dobro začutila razvojni potencial teatra ter sta s svojo energijo in širino odlična naslednika Polone Vetrih.

Letos ste ob petindvajsetletnici odra v BTC-ju in sedemnajstletnici SiTi Teatra dvorano prenovili in tehnično posodobili.

Dvorana je temeljito prenovljena in tehnično posodobljena, da se bodo gledalci še bolje počutili ter še bolje začutili gledališki in glasbeni utrip. Stalno posodabljamo opremo in druge tehnične elemente, da zagotovimo vrhunsko izkušnjo.

Kakšna je vaša vizija teatra v naslednjih petindvajsetih letih? Ali tehnologija ogroža predstave v živo? Kaj bo ljudi sploh še zanimalo?

To so kompleksna vprašanja, na katera ni mogoče enostavno odgovoriti. Res je, da smo postali napol digitalni nomadi, vezani na telefone, tablice, računalnike in različna omrežja ter aplikacije. Kljub temu verjamem, da nas bo kultura ohranila kot družbena bitja. Ne bomo postali tehnološki nomadi, ki živijo prek digitalnih vmesnikov.

Za zdaj je vse skupaj videti malo čudno, kot da je preveč ljudi odvisnih od zaslonov, družbenih omrežij in aplikacij. A dolgoročno mislim, da bo ravno kultura, skozi gledališče, glasbo, slikarstvo, kiparstvo in druge umetnosti, nit, ki nas bo še naprej združevala in povezovala. Enako velja za šport. Prepričan sem, da bomo tudi v prihodnje z veseljem hodili na stadione in v dvorane, kakor tudi v gledališča, na koncerte in druge dogodke. Te izkušnje so neponovljive.

Nobena tehnologija ne more nadomestiti izkušnje živega koncerta, mar ne?

Zagotovo. Lahko sicer kaj izpustimo, ampak če bi se odločili, da bomo opustili vse dogodke v živo, ker imamo vse na zaslonih, bi se popolnoma distancirali od sveta okoli nas. Trenutno opažamo trend večje zasebnosti, individualnosti, celo egotripa, kar je lahko nevarno za družbo nasploh. To se kaže tako v Evropi kot v ZDA in drugje. Smo v času, ko se sprašujemo, kam gremo, kdo in kaj smo. Če hočemo ohraniti človečnost, nam to brez kulture ne bo uspelo.

Ob premieri so se veličastno posladkali s torto. Foto Marko Pigac

Četrt stoletja odra v BTC Cityju ste proslavili s premiero predstave Veličastna, seveda s Polono Vetrih.

To se mi zdi nekaj fantastičnega, skoraj zgodovinskega. To, da je Polona tu začela in uspela z monokomedijo ter si zamislila gledališče in da je zdaj, po petindvajsetih letih, prav ona z Mojco Fatur in Nikom Škrlecem odigrala novo predstavo, je nekaj izjemnega. Da Polona nastopa s polno energije in da s tem zaokrožuje četrtstoletni cikel, je zame čisti fenomen.

Nisem si predstavljal, da bomo zdržali in imeli v BTC-ju gledališče kar petindvajset let. Lahko bi se zgodilo marsikaj, konflikti, izzivi, težave, a smo vztrajali. Neizmerno sem ponosen, da smo delovali s strpnostjo, širino in predanostjo ter uspešno peljali ta naš kulturni dom skozi prvo četrtino stoletja.

Ponosni smo na vse doseženo. Kot je bil začetek pred petindvajsetimi leti prežet z drznimi idejami, tako tudi danes gledamo naprej – z ambicijo, da bo kultura v BTC Cityju ostala v središču dogajanja in dostopna vsem generacijam.