Jula je babica mnogih, ne le Ninina in Uršina

Jula se pogovarja po telefonu. Ko neha, ji ostane v rokah plastična reč, ogleda si jo, nato pa odpre pečico in jo odloži vanjo, kakor bi bilo to za telefonsko slušalko povsem naravno okolje. Jula je Petrova mama, čeprav se tega ne zaveda več, oba pa sta junaka gledališke predstave Kje sem ostala, ki namerava s kancem hudomušnosti uprizoriti razsežnosti alzheimerjeve bolezni.

Opisani prizor je iz kratkega predstavitvenega filma, ki so ga ustvarjalci predstave včeraj objavili na Kickstarterju, kjer bodo en mesec zbirali denar za projekt. S predstavo želijo, kakor pravijo, destigmatizirati bolezen, hkrati pa prispevati k razvoju novih pristopov v gledališču. Navdih za takšno raziskovanje je vzniknil daleč od odra – v domačem okolju Nine Šorak, režiserke predstave Kje sem ostala, in Urše Adamič, dramaturginje predstave. Obe imata namreč babici z demenco, in ko sta se nekoč pomenkovali o pripetljajih sicer iskrivih starejših dam, sta brž ugotovili, da kar kličejo po uprizoritvi.

»Moja babi je bila vedno hudomušna, zato dolgo nismo vedeli, ali se nečesa res ne spomni ali pa se samo malo šali z nami,« je povedala Urša Adamič. In tako niti zgodbe o palčkih, ki so jo obiskali in vse pospravili, niso zvenele kot nekaj, kar bi lahko pripisali alzheimerjevi bolezni, temveč bi prav lahko izvirala iz njene šaljivosti. Nekakšna prelomnica se je zgodila, ko so babico Mičico oropali in domači spet niso mogli takoj ugotoviti, ali se je to res zgodilo ali pa je to ena njenih zgodbic. Urši so se babičine prigode zdele simpatične in prikupne, zato si jih je začela zapisovati, denimo telefonski pogovor, ki sta ga imeli, ali babičin monolog, iz katerega je razvidno, kako po svoje sestavlja in izgublja besede. »Z upadom njenih kognitivnih sposobnosti je pravzaprav nastajal neki nov notranji svet,« je ugotavljala Urša.

Svojevrstna samozaščita

Podobno, a vendarle nekoliko drugače so alzheimerjevo bolezen začeli odkrivati pri Ninini babici Jožici. »Živela je v napol zapuščeni vasi in izolacija je prinesla svoje. Dolgo nismo ugotovili, da ima demenco, deloma zato, ker nismo bili seznanjeni z boleznijo, malo pa tudi zaradi babičinega značaja. Na simpatičen način se namreč zna zelo dobro rešiti iz zagate,« je pripovedovala Nina. Zaradi tega so sorodniki večkrat tuhtali, ali je nekaj res pozabila ali pa jih hoče samo pretentati. Naposled so jo peljali na pregled k psihiatru, kjer se je znova pokazala njena pronicljivost, kajti tudi njega je spretno prepričala, da ni nič narobe. »S tem se je zaščitila ter poskušala ohraniti ponos in dostojanstvo,« je ugotavljala Nina, in prav ta svojevrstna samoobramba se ji je zdela še zlasti zanimiva, ko sta z Uršo pripravljali predstavo.

Iz njunih zgodbic je nastala Jula, ki v resnici ni ne Uršina ne Ninina babica, ampak – Petrova mama, v vsakem primeru pa najbrž ponazarja košček zgodbe vsakega izmed milijonov ljudi z demenco. Pomemben del Juline in Petrove osebnosti sta sooblikovala tudi igralca Marinka Štern in Iztok Jug Drabik, ki sta precej časa preživela na terenu, z ljudmi z demenco in njihovimi svojci. Prav raziskava na terenu se zdi Nini Šorak pomemben del ustvarjanja predstave, saj so tako videli tudi, kako svojci doživljajo trenutke, ko jih ljubljena oseba zapušča, hkrati pa je še vedno z njimi.

Glavni cilj predstave je destigmatizacija in detabuizacija bolezni, hkrati pa želijo pomagati obolelim in svojcem, da se seznanijo z njenim potekom in navsezadnje spoznajo, da niso sami, sta poudarili Nina Šorak in Urša Adamič. Zato so se povezali s slovenskim združenjem za pomoč pri demenci Spominčica, sami pa so strokovno oporo pri interpretacijah simptomov in terminologiji poiskali pri dr. Vidu Vanji Vodušku, ki dela na Psihiatrični kliniki Ljubljana.

Čeprav se alzheimerjeva demenca pri vsakem bolniku kaže po svoje, ima skupne imenovalce, denimo, da je bolezen progresivna in da je v ospredju izguba kognitivnih funkcij, kot so spomin, razmišljanje, sposobnost učenja novih dogodkov in navsezadnje zavedanje sebe v svojem okolju, je dejal Vid Vanja Vodušek. Kako se oseba spoprijema s to izgubo, je odvisno od mnogih dejavnikov, tudi od tega, kakšno osebnost in kakšno življenje je imela.

En mesec na Kickstarterju

Julino odrsko življenje se začne z ropom, kakršnega je doživela Uršina babica, in se konča v položaju fetusa kot nekakšne zadnje faze alzheimerjeve bolezni. Čeravno je ta kruta, ima zabavne in vesele trenutke, in prav te sta avtorici hoteli poudariti. Petru se tako ne zdi prav nič več nenavadno, če mu mati namesto kave prinese cvetlico, bistveno teže sprejema dejstvo, da ga ne prepozna več.

Takšni pripetljaji so del predstave in filma, ki so ga mladi ustvarjalci (sodelujejo še scenograf Aleksander Vujović, video umetnica Pila Rusjan in oblikovalec luči Janko Oven) včeraj objavili na portalu za množično financiranje Kickstarter, da bi zbrali denar za projekt. Delno ga je sicer sofinanciralo ministrstvo za kulturo, a da bi predstavo res lahko naredili takšno, kakršno si želijo, potrebujejo več sredstev, zlasti za scenografijo in vizualno upodobitev. Kako se spomin poigrava z Julo, bodo namreč upodobili s projekcijo, ki na njeni glavi vizualno ponazarja (prekinjen) tok misli, je razložila Nina Šorak. Predstavo bodo predpremierno (za podpornike na Kickstarterju) uprizorili 3. decembra v Plesnem teatru Ljubljana, tam bosta sledili še premiera in ena ponovitev, v naslednjih dneh pa načrtujejo gostovanja v Novi Gorici, Mariboru in Zagrebu.