Tiskane izdaje
Ko so na otoku Manhattan še živeli Indijanci, so v poletnih mesecih poslali žene in otroke v hladnejše kraje, sami pa so nadaljevali delo.
Film Sedem let skomin nas pouči, da petsto let kasneje zadeva ni nič drugačna.
V obeh primerih je glavna preokupacija moških, ki ostanejo brez žena, prepuščanje strastem.
V filmu in istoimenski komediji, ki jutri prihaja na oder MGL, se zaplete, ko sicer zvest mož naleti na skomino v obliki Marilyn Monroe.
Predstava se sklicuje na broadwaysko uspešnico Georgea Axelroda in istoimenski film režiserja Billyja Wilderja, pri katerem je sodeloval sam Axelrod, pa tudi igralec iz predstave Tom Ewell.
Medtem ko je večina moških na Manhattnu še kako srečna, da se je čez poletje znebila žena in otrok ter se lahko v miru prepušča užitkom, se glavni junak Richard Sherman poskuša brzdati. Rad bi kadil, pa se kroti, ker mu je tako pred odhodom zabičala žena. Rad bi si privoščil kozarček rujnega, pa se prav tako brzda po ženinem svarilu.
Bolezen z diagnozo
Glavnina drame in filma se odvija okoli neznosnih želja. »Bolezen« dobi celo diagnozo. Sherman je urednik v založbi, ki izdaja poceni žepne knjige, in dobi nalogo preštudirati rokopis psihoanalitika dr. Brubakerja, ki v svojem delu obravnava moško nezavedno. V knjigi se dokoplje do teze, da po sedmih letih zakona moški srednjih let postane nemiren, začnejo ga zanimati druge ženske, zabava ipd. Nastopi tako imenovana zakonska kriza. Psihoanalitik jo poimenuje »a seven year itch«.
Film se veliko bolj pazljivo loti moških želja. Nastal je namreč leta 1955, ko je hollywoodska industrija nastajala pod obnebjem tako imenovanega Haysovega kodeksa, ki je med drugim prepovedoval prikazovanje prešuštva v odobravajoči luči. Tako je v filmu videti, da sta Sherman in Dekle preživela noč skupaj, ne da bi se med njima zgodilo karkoli žgečkljivega. Prav ta puritanski odnos do prešuštva je bil glavni očitek filmu v sicer naklonjeni oceni revije Variety.
Feministični pomisleki
Zdi se, da film v mnogih pogledih kliče po feministični kritiki. Ženske so namreč v njem vsaj na prvi pogled prikazane kot matere, ki so na svetu samo zato, da skrbijo za podmladek človeštva, ali pa so zreducirane na spolni objekt – Dekle v podobi Marilyn Monroe je tu samo zato, da draži moške.
A Billy Wilder je kljub temu bolj subtilen. V filmu je poudarjena vloga Shermanove žene Helen, ki se nesrečnemu možu vseskozi prikazuje kot nekakšna nadjazovska instanca s svojimi pravili, pa tudi posmehom. Poleg tega Wilder nakaže, da tudi ženska, ko odpotuje na počitnice, lahko podleže skušnjavi.
Ikonična Marilyn
Film se osredotoča predvsem na privlačno in simpatično Marilyn Monroe ter ji – kot je poudaril kritik New York Timesa – podeli glavno težo. Marilyn Monroe je iz vloge svetlolase tepke ustvarila podobo mične lepotice, ki si beli glavo s tem, kako bi zaspala v peklenski poletni vročini New Yorka, in se navdušuje nad svojim malim kulinaričnim izumom – namakanjem čipsa v šampanjec. Ob Shermanovih sanjarjenjih in blodnjah reče: »Mislim, da je elegantno imeti domišljijo. Jaz nimam domišljije. Imam veliko drugih reči, a nobene domišljije.«
Dejansko odigra vlogo ultimativne fatalke, ki s svojo podobo ustreza vsem moškim sanjarijam. A zdi se, da se v tej vlogi še predobro znajde. »Mislim, da je zelo elegantno, da ste poročeni,« reče Shermanu. Sama namreč ni zrela za poroko, razloži. Še več, pri moških ji gre najbolj na živce to, da se hočejo vsi po vrsti poročiti z njo. Druženje s poročenimi moškimi je tako odrešujoče, saj pri njih ni nevarnosti snubitve, pojasni svojo netipično logiko.
Četudi je njena podoba seksualnega objekta poudarjena v znamenitem ali celo ikoničnem prizoru, ko veter podzemne železnice razpiha in dvigne njeno plisirano krilo, celo v tem prizoru zbuja vprašanje, ali ni to vloga, ki si jo je izbrala sama in v kateri dejansko uživa ter izvaja svojo žensko emancipacijo.
Pravično razdeljene skomine
Film in predstava se zdita danes, predvsem z motivom glavnega junaka, ki se nevrotično otepa svojih sanjarij, nekoliko zastarela. Od njega ostaja predvsem koncept skomin, ki naj bi se slej ko prej pojavile v še tako srečnem zakonu, le da je ta »bolezen« danes bolj pravično razdeljena med oba zakonca in se pogosteje konča z ločitvijo.
Od filma ostaja tudi omenjena podoba Merilyn Monroe, ki ji veter podzemne privzdiguje krilo in še danes vzdržuje kultni status v popularni kulturi. Kipar John Seward Johnson II je leta 2011 po tej sceni ustvaril 26-metrski kip, ki je po začasnem bivanju v Chicagu danes na ogled v Palm Sprinsu v Kaliforniji. Razlog za notorično popularnost tega prizora gre verjetno pripisati temu, da je Wilder dovolj diskretno, a hkrati mično, ujel fantazmo o ženski seksualnosti, ki jo v filmskem primeru le za silo kroti bela obleka.
