Kako biti dober, če je pa vse tako drago

»Kako naj bom dobra, če je pa vse tako drago,« se vpraša Šen Te, glavna junakinja Brechtove­ drame Dobri človek iz Sečuana.­ Odgovor na vprašanje, kako v zaostrenih družbenopolitičnih okoliščinah »ostati dober«, bo nocoj ponudil režiser Aleksandar Popovski na premieri ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega.

Bertolt Brecht, ena največjih figur teatra in umetnosti 20. stoletja, izumitelj epskega gledališča in potujitvenega učinka, v svoji drami stvari dovolj subtilno zaplete. Bogovi hodijo po Sečuanu in iščejo dobrega človeka.

Teh ni ravno na pretek, pravzaprav je edina, ki jim ponudi skromno prenočišče, revna prostitutka Šen Te (igra jo Tina Potočnik). V motivu iskanja dobrih ljudi težko spregledamo biblijski motiv Sodome in Gomore, a Brecht problem morale postavi in razvije čisto drugače.

Drugi obraz dobrote

Bogovi dajo Šen Te v zahvalo denar, s katerim si kupi majhno trafiko. Njen nekoliko izboljšani položaj poskušajo nemudoma izkoristiti revni prebivalci okoliša, ki jim Šen Te ne zna odreči pomoči. Prav njena dobrota naposled ogrozi njeno eksistenco. Svoje interese se odloči­ zavarovati tako, da pokliče­ ­bratranca Šuj Taja. Natančneje, sama se preobleče vanj in postane neusmiljena do soljudi.

Še več, ko se Šen Te zaljubi v goljufivega pilota in ko vse kaže, da bo zaradi njegovih ukan izgubila trafiko in lastno premoženje, spet vkoraka na sceno njen bratranec ter z izkoriščanjem vseh, ki jim je Šen Te prej pomagala, postane »tobačni kralj«.

Tako bi lahko na kratko povzeli­ zgodbo drame, ki je nastala leta 1940 v tako imenovani zreli Brechtovi fazi. A ta sežetek ne izčrpa brech­tovskega humorja in cinizma, ko se ukvarja z moralnimi problemi. Drama je nasploh izziv za interprete, še posebej zaradi Brechtove izrazite levičarske drže oziroma njegove deklarirane privrženosti­ ideji komunizma, ki je eksplicitno prisotna tudi v mnogih njegovih delih.

Manca G. Renko v gledališkem listu ugotavlja, da je v drami težko spregledati, da kapitalistov ni (oziroma je to le Šuj Ta), in je v predstavi Brecht precej kritičen ter neusmiljen prav do razreda, ki naj bi ga komunizem odrešil: torej do delavcev ali lumpenproletariata. Gre za skupek preračunljivih in goljufivih ljudi, ki ne vidijo onkraj svojega partikularnega interesa in s svojimi dejanji, predvsem pa nedejanji, utrjujejo sistem, ki jih brutalno izkorišča.

Ko brivec rani prodajalca vode Vanga, Šen Te izbruhne: »Kakšno mesto je to, kakšni ste to ljudje! Če se v nekem mestu zgodi krivica, se mora dvigniti upor / In če ni upora, potem je bolje, da takšno mesto pogoltne / Požar, še preden se znoči.«­ Tu se zdi Brechtova pozicija dovolj jasna.

Kolikor se tu Šen Te kaže kot revolucionarno ozaveščena junakinja, je, kot pokaže Manca G. Renko, njena dobrotljivost nadvse dvoumna. Natančna analiza njenih uslug pokaže, da tedaj, ko bi morala biti zares etična (torej ko bi jo dobrota res česa stala), vselej pokliče krutega bratranca, svoj alter ego. Ko pričakuje otroka, pa je sploh v imenu materinstva pripravljena zatirati tovariše.

Moraliteta o morali

Dobri človek iz Sečuana (v prevodu Urške Brodar) velja za moraliteto, a ta označba nas ne bi smela zavesti. Brechtovo dramo, čeprav je v njej veliko moraliziranja, namreč lahko razumemo prav kot polemiko z moraliziranjem in diskurzom o dobroti. To je razvidno že iz tega, da Brecht naslika bogove kot precejšnje neumneže, ki nimajo pojma o realnosti na Zemlji. Na uvodno vprašanje – kako biti dober, če je vse tako drago – dovolj neprizemljeno odvrnejo: »Glede tega žal ne moremo nič. V gospodarske zadeve se ne smemo vtikati.«

Mladen Dolar je v zborniku Čas je za Brechta! (izšel je pri Studia humanitatis leta 2009) med drugim poudaril, da Brecht zavrača debate o morali. Morala, etični diskurz, kot zapiše Dolar, navadno zamegljuje neki specifičen politični problem, ki je pri Brechtu ravno problem kapitalističnega sistema.

Osnovno vprašanje bogov, ali obstaja dober človek, je torej zgrešeno in zamegljuje resničen politični problem: da je »slaba morala« družbeni, sistemski problem in ne stvar posameznika. Ali kot je na predstavitvi uprizoritve v MGL dejal njen režiser Aleksandar Popovski: »Biti dober ne pomeni nič, treba je spremeniti svet!«

Kritika moraliziranja je pri Brechtu povezana z njegovim antihumanizmom. Človek za Brechta namreč ni sam po sebi dragocenost, v njem a priori ni ničesar, kar bi bilo treba vnaprej občudovati. Prav v tem smislu lahko razumemo precej neslaven portret navadnih revežev v Sečuanu, vključno z glavno junakinjo.

V tem kontekstu velja videti tudi preobrazbo Ten Še v kapitalističnega mogotca Šuj Taja. Ne gre za to, da se za masko okrutnega Šuj Taja skriva nadvse dobra Šen Te. Res je ravno nasprotno, šele zamaskirana Šen Te pokaže »pravi obraz« in šele z masko na glavi ­začne terorizirati okolico.

Problem tega, da je v Brechtovih delih spregledana ekstremno levičarska nota oziroma da politika njegovih del navadno zbuja nelagodje tako pri levi kot desni eliti, v omenjenem zborniku prepričljivo analizira Primož Krašovec. O tem je pisal tudi Brecht v tekstu Nekaj zablod glede igranja v Berlinskem ansamblu: »Gledališki kritiki začenjajo svoje kritike (…) s prikazom politične vsebine, potem pa pre­idejo, ne da bi se še kdaj ozrli, k 'pravi vsebini', k 'čisto človeškemu' ali pa k oblikovnim vprašanjem.«

Dobri človek iz Sečuana prihaja na veliki oder MGL v pravem času, saj Brechtova vivisekcija delovanja kapitalizma morda danes drži še bolj kot prej, prav tako tudi njegov portret vsesplošnega egoizma in oportunizma navadnega »dobrega človeka«.

Toda drama je nemara predvsem poziv, da postanemo pozorni na tisti del današnjosti, ki se kaže kot najbolj odmaknjen od vseh ideologij in politike, pri katerem gre dozdevno za čisto neproblematično dobroto: humanitarne akcije in opevanje človekoljubja. Brecht pokaže, da sta dobrota in človekoljubje (verjetno bi podobno rekel tudi za politično korektnost) načina, kako se ne ukvarjati s pravimi problemi današnjega časa ter kako ohraniti status quo.

Vidimo lahko tudi, kako v tem manevru, ko človekoljubno naslavljamo žrtve raznoraznih stisk, iz njih napravimo nebogljene otroke, ki nimajo nobene besede glede lastne usode, saj jim je z dobrotljivimi dejanji vnaprej preprečeno, da bi sami rešili situacijo ali, kot v Brechtovi drami reče Šen Te, da bi zaznali krivice, ki se jim dogajajo, in se uprli.