Kako najti konec lepilnega traku?

Estonski umetniki, ki vedo, da nič ne vedo, pa kljub temu naučijo marsikaj novega.

Objavljeno
29. avgust 2019 08.00
Posodobljeno
29. avgust 2019 08.26
Delavnica je vse prej kot tradicionalna predstava, saj lahko gledalci počnejo in si mislijo, kar hočejo. FOTO: Veiko Tubin
S kratkim uvodom v zgodovino uprizarjanja svetilk v estonski umetnosti se je v športni dvorani Tabor minuli konec tedna ­začel performans treh estonskih umetnikov, ki letos prvič gostujejo na festivalu Mladi levi. V času, ko smo prenasičeni z informacijami, pretresajo vprašanja o vrednosti znanja in načinih njegovega prenosa, gledalca pa pri tem zabavajo ter v njem vzbudijo potrebo po kritičnem mišljenju.

Kako pravilno razžagati leseno desko? Kako najti konec lepilnega­ traku ter najelegantneje obleči mrtvega človeka? Kako najhitreje uspavati otroka ter kaj pomaga, da boste v vinjenem stanju hitreje zaspali? Kakšna je pravilna hoja? Vse te na videz vsakdanje problemske sklope v predstavi Delavnica prerešetajo Mart Kangro, Juhan Ulfsak in Eero Epner. Kangro je plesalec, koreograf in režiser, Ulfsak igralec in režiser, Epner pa umetnostni zgodovinar in dramaturg: trije estonski umetniki, katerih ustvarjalna pot je prepletena že vrsto let. Poleg delovanja na estonski sceni uprizoritvene umetnosti jih je povezovalo tudi pred kratkim razpuščeno gledališče Theater NO99, v katerem so delovali. »Umetniki, ki sledijo določenim ciljem, se slej ko prej najdejo,« je v pogovoru pred uvodnim performansom pojasnil Kangro in dodal: »Poleg tega je Talin tako majhno mesto, da ti sorodno misleči ljudje slej kot prej prekrižajo pot.«

image
Eero Epner, Juhan Ulfsak in Mart Kangro so pripravili performans v sodelovanju z Mario Arusoo, direktorico estonskega centra za sodobne umetnosti. FOTO: Nada Žgank


Ali ste vedeli …?


Delavnica je vse prej kot klasična gledališka predstava. Gledalci že s postavitvijo v dvorani vplivajo na potek performansa, na videz banalna vprašanja in nasvete pa poslušajo zunaj varnega zavetja temne dvorane. Med sprva nepovezanimi in nenavadnimi, morda celo čudaškimi zgodbami se med dramskim dogajanjem splete rdeča nit, iskanje orientacije pa porodi nova vprašanja in poti, ki zgodbo vodijo dalje.

Z besedami estonskih umetnikov je to pravzaprav nekakšna metasituacija, v kateri s pripovedovanjem zgodb popeljejo gledalce na popotovanje čudenja. »Pustite prosto pot domišljiji. H gledališču, k uprizoritveni umetnosti ter umetnosti nasploh ne moremo pristopiti brez domišljije,« je pojasnil Kangro in dodal: »Zgodbe, ki jih pripovedujemo, smo skrbno izbrali ter medsebojno prepletli, saj tako ustvarjajo nove ravni. Struktura spominja na wikipedijo, kjer s pomočjo hiperpovezav prehajamo k novim pojmom in aspektom.«

Skozi navidezno vsakdanje zgodbe se prikrade razmejitev med fiktivnim in realnim, med napetostjo in sprostitvijo dogajanja. Brez pokroviteljstva ali moralizirajočega odnosa gledalcem približajo koncept vseživljenjskega čudenja. »Učenje se začne že v embrionalnem obdobju ter se nadaljuje do tedaj, ko se človeške celice razgradijo v neobstoj,« je uvodoma poudaril Epner.
Med pripravami na prvo uprizoritev so ugotovili, da pravzaprav ne vedo nič o ničemer, vendar kljub temu ustvarjajo umetniško delo, v katerem bodo poučevali gledalce. »Na neki način je to torej tudi parodija družbe, v kateri ogromno moških srednjih let skrbno razlaga, kako živeti življenje,« je v pogovoru dodal Kangro in kot primer navedel youtube, kjer informacijam in navodilom za pravilno delovanje ni videti konca.


Kaj pomeni biti človek


Kljub vsemu njihov cilj ni v tem, da bi nas učili konkretnih veščin ter nam diktirali naučena dejstva. Delavnica je navsezadnje dramaturško dodelan performans, v katerem trojica estonskih umetnikov išče nove poglede in pretresa status znanja. »Kako se znanje prenaša? Kaj iz njega naredimo ter kdo si ga prilasti?« se je sprašuje Epner ter hudomušno doda: »Morda pa je celoten smisel v ­njegovi odsotnosti.«

Vse prej kot tradicionalna uprizoritev Delavnice gledalca ne pusti hladnega. Sprva rahlo zmedena ter morda celo absurdna, a hkrati vsekakor dramaturško dodelana gledališka pripoved ohranja napetost, ki doseže vrh v doživetem monologu Juhana Ulfsaka. S pripovedovanjem zgodbe o svojem dedu drži prisotne v vznemirjenem pričakovanju, a nad sprva komično situacijo se prikrade temen oblak dvoma. Začne se najbolj teatralen del performansa, kjer igra svetlobe in zvoka zapolni visoke strope več kot pol stoletja stare telovadnice. V ozadju se razlegajo glasbeni motivi Bernarda Herrmanna, ki jih je skomponiral za enega od največjih filmov vseh časov. V soju rdečih luči in ob opisu prizora iz Hitchcockove Vrtoglavice se napetost razblini, naloga vsakega posameznika pa je, da dveurno predstavo poveže v smiselno celoto.