Kako so se ponesrečenci znašli v istem avtomobilu?
Premiera Deklice ne bi smele igrati nogometa Marte Buchaca na mali sceni Gledališča Koper.
Odpri galerijo
Igor Štamulak, Tjaša Hrovat in Mojca Partljič so neznanci, ki se znajdejo v čakalnici urgence. Foto Jaka Varmuž
Na malem odru koprskega gledališča bodo danes in jutri premierno uprizorili delo katalonske avtorice Marte Buchaca Deklice ne bi smele igrati nogometa. Igra se razvija kot detektivka, obenem pa razgalja medčloveške odnose in družbene predsodke.
Mati, hči in fant v čakalnici na oddelku intenzivne nege ugotavljajo, kako so se lahko v avtomobilu, v katerem so doživeli hudo prometno nesrečo, skupaj znašli njihovi hči, oče in dekle. So namreč popolni neznanci. Danes 40-letna Marta Buchaca je napisala besedilo pred desetimi leti. Koprsko uprizoritev je režiral Daniel Day Škufca, igrajo pa Mojca Partljič (mati), Tjaša Hrovat (hči) in Igor Štamulak (fant).
»Z igro se predstavi naša najmlajša generacija ustvarjalcev,« je povedala Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper. Buchacine Deklice ne bi smele igrati nogometa so bile krstno uprizorjene v avtoričini režiji na barcelonskem festivalu, leta 2014 pa je katalonska televizija po dramski predlogi posnela tudi film.
»Naslov zavaja, saj se tekst ukvarja predvsem z medsebojnimi odnosi,« je pojasnila dramaturginja Nina Šorak. Naslov je povezan z repliko, ki jo v igri največkrat izreče mati ponesrečenega dekleta (Mojca Partljič). Ta replika kaže na dojemanje sveta prek predsodkov in nalepk, ki označujejo, kako morajo biti stvari v družbi urejene. Pod tem plaščem navideznosti se skrivajo osamljenost in nerazčiščeni osebni odnosi. Glavni vprašanji sta, kako dobro poznamo najbližje in kako sami sebe.
V igri se vznemirjeni in zaskrbljeni svojci sprašujejo, od kod se poznajo njihovi bližnji, ki so se skupaj ponesrečili – upokojeni založnik, devetindvajsetletna profesorica uporabne matematike in dvanajstletno dekle, ki rado igra nogomet –, in kaj so skupaj počeli na poti proti letovišču blizu Barcelone. Čakajoči na urgenci pričakujejo vse najhujše, pri rekonstrukciji dogajanja se pojavijo tudi obtožbe, češ, kaj je počel priletni gospod z dvema toliko mlajšima dekletoma v avtomobilu.
Po mnenju režiserja Daniela Daya Škufce besedilo postavi gledalca v vlogo detektiva in ga prisili, da se vpraša, kdo so ti liki in kdo njihovi bližnji, kaj se je v resnici zgodilo in ali je res upokojenec zlorabljal dvanajstletnico. »Nihče v tej zgodbi ne pozna svojih bližnjih in nobena od njihovih zgodb ni sklenjena. Bralec ali gledalec lahko sam pride do nekaterih ugotovitev o likih in medsebojnih odnosih, toda osnovno vprašanje – kdo sploh so ti ljudje – bo ostalo brez odgovora tudi po predstavi,« je napovedal Škufca.
Scenograf Voranc Kumar je pojasnil, da mu je postavitev igre na mali sceni omogočala precej svobode, zato se je poigral z brisanjem klasične meje med igralci in gledalci, kar je tako za ene kot druge posebna izkušnja.
Mati, hči in fant v čakalnici na oddelku intenzivne nege ugotavljajo, kako so se lahko v avtomobilu, v katerem so doživeli hudo prometno nesrečo, skupaj znašli njihovi hči, oče in dekle. So namreč popolni neznanci. Danes 40-letna Marta Buchaca je napisala besedilo pred desetimi leti. Koprsko uprizoritev je režiral Daniel Day Škufca, igrajo pa Mojca Partljič (mati), Tjaša Hrovat (hči) in Igor Štamulak (fant).
»Z igro se predstavi naša najmlajša generacija ustvarjalcev,« je povedala Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper. Buchacine Deklice ne bi smele igrati nogometa so bile krstno uprizorjene v avtoričini režiji na barcelonskem festivalu, leta 2014 pa je katalonska televizija po dramski predlogi posnela tudi film.
Kdo sploh so ti ljudje
»Naslov zavaja, saj se tekst ukvarja predvsem z medsebojnimi odnosi,« je pojasnila dramaturginja Nina Šorak. Naslov je povezan z repliko, ki jo v igri največkrat izreče mati ponesrečenega dekleta (Mojca Partljič). Ta replika kaže na dojemanje sveta prek predsodkov in nalepk, ki označujejo, kako morajo biti stvari v družbi urejene. Pod tem plaščem navideznosti se skrivajo osamljenost in nerazčiščeni osebni odnosi. Glavni vprašanji sta, kako dobro poznamo najbližje in kako sami sebe.
Tjaša Hrovat in Mojca Partljič sta neznanki, ki se znajdeta v čakalnici urgence. Foto Jaka Varmuž
V igri se vznemirjeni in zaskrbljeni svojci sprašujejo, od kod se poznajo njihovi bližnji, ki so se skupaj ponesrečili – upokojeni založnik, devetindvajsetletna profesorica uporabne matematike in dvanajstletno dekle, ki rado igra nogomet –, in kaj so skupaj počeli na poti proti letovišču blizu Barcelone. Čakajoči na urgenci pričakujejo vse najhujše, pri rekonstrukciji dogajanja se pojavijo tudi obtožbe, češ, kaj je počel priletni gospod z dvema toliko mlajšima dekletoma v avtomobilu.
Po mnenju režiserja Daniela Daya Škufce besedilo postavi gledalca v vlogo detektiva in ga prisili, da se vpraša, kdo so ti liki in kdo njihovi bližnji, kaj se je v resnici zgodilo in ali je res upokojenec zlorabljal dvanajstletnico. »Nihče v tej zgodbi ne pozna svojih bližnjih in nobena od njihovih zgodb ni sklenjena. Bralec ali gledalec lahko sam pride do nekaterih ugotovitev o likih in medsebojnih odnosih, toda osnovno vprašanje – kdo sploh so ti ljudje – bo ostalo brez odgovora tudi po predstavi,« je napovedal Škufca.
Scenograf Voranc Kumar je pojasnil, da mu je postavitev igre na mali sceni omogočala precej svobode, zato se je poigral z brisanjem klasične meje med igralci in gledalci, kar je tako za ene kot druge posebna izkušnja.
