Kako živi Šeherezada danes?

Skupaj sta pripravila že več deset gledaliških projektov, s katerimi sta vedno znova posegala na nova raziskovalna polja, zdaj sta svoje moči – skupaj z zagreto ekipo Mestnega gledališča ljubljanskega – združila pri ustvarjanju muzikala Tisoč in ena noč po motivih libreta 1001 Katje Perat.


V zgodbah Tisoč in ene noči se prepletajo številni literarni žanri. Kako ste se jih lotili?

Djilas: Mislila sem, da te zgodbe od nekdaj poznam, nato pa odkrila vsaj šest različnih slovenskih izdaj zbirke. Spoznala sem, da so knjige z naslovom Tisoč in ena noč različni izbori, prevodi in priredbe zgodb, ki jim je skupno izhodišče, da jih pripoveduje Šeherezada sultanu in si s tem podaljšuje življenje. In da teh zgodb sploh ni 1001, ampak veliko manj, hkrati pa njihovo število od izdaje do izdaje tudi variira. Število 1001 je v resnici oznaka za neskončnost. Spoznala sem, da se je skozi evropske predelave veliko stvari »izgubilo v prevodu«. In veliko presenečenje je bilo zame to, da te zgodbe v vzhodnem svetu ne veljajo ravno za vrhunec literature. Da so nekaj podobnega kot naše ljudske pravljice.

Kako ste torej začeli delati gledališko uprizoritev?

Djilas: Od trenutka, ko naju je z Boštjanom pred enim letom Barbara Hieng Samobor povabila k sodelovanju v MGL, do začetka vaj, se je svet pred najinimi očmi spreminjal tako hitro, da sva mu komaj sledila. Najprej sva sanjala o pravljicah, toda naenkrat se ni bilo več mogoče izogniti temu, da so te pravljice postavljene v Damask, Bagdad, Sano ... in da prebivalci teh mest v tem trenutku pešačijo in se prevažajo z vlaki skozi našo državo. Pravljični svet se je srečal z malo pravljično realnostjo. Ljubimo zgodbe iz Tisoč in ene noči, hkrati pa zapiramo vrata pred ljudmi, ki so del kultur, iz katerih te zgodbe prihajajo. Ta preplet ljubezni in sovraštva je za gledališče resnično zanimiva tema. Mogoče so prav zgodbe iz Tisoč in ene noči dober primer sobivanja kultur; sprejeli smo jih in ponotranjili kot nekaj svojega, čeprav večinoma prihajajo iz muslimanskega sveta.

Gombač: Tako kot primere keltske glasbe najdemo v Reziji ali pa mislimo, da je harmonika naš nacionalni inštrument.

Djilas: Tisoč in ena noč je poleg Korana verjetno najbolj znana knjiga, zaradi katere mislimo, da razumemo muslimanski svet. Nastala pa je med 9. in 13. stoletjem. To je tako, kot če bi nekdo mislil, da razume Slovence, ker je prebral Mojco Pokrajculjo.

Kako, kaj ste izbrali?

Djilas: Delali smo na osnovi libreta 1001 pesnice Katje Perat, ki pa govori predvsem o odnosu med Šahrijarjem in Šeherezado, o razmerju moči med moškim in žensko, o čustvih. Zelo nas je okupirala misel, ki jo je Katja zapisala v enem od svojih songov: »Človek je šibka igrača v rokah usode.« Gre za vprašanje, ali si lahko odgovoren za vojno v svoji državi in koliko v resnici sploh lahko vplivaš na svoje življenje. Lahko bi rodil v Bagdadu, pa si se v Ljubljani. Naša življenja so precej odvisna od geopolitične sreče. To vprašanje smo vzeli skrajno resno in ga zaradi tega vtkali tudi v zaključno zgodbo, ki jo v predstavi čustveno pove Viktorija Bencik Emeršič.

Umetniki smo občutljivi na dogodke okoli sebe in moramo svetu o njih nekaj povedati. Tako smo se odločili, da Katjin tekst razširimo z več zgodbami. Brali smo jih in porabili veliko časa za to, da smo jih poskušali razumeti. V Evropi si včasih domišljamo, da se svet začenja z nami, tukaj in zdaj. Te zgodbe so nastale že zdavnaj in vendar vsebujejo žanre in forme, ki jih uporablja tudi sodobni Hollywood – kriminalko, grozljivko, erotiko, dekompozicijo zgodbe, zgodbo v zgodbi, verižno pripovedovanje ... In seveda vsebujejo teme, ki so očitno večne – borbo za oblast, delitev moči, čast, prevare, mesto umetnika v družbi, sobivanje različnih kultur in relgij in tako naprej.

Zelo nam pomagajo ljudje, ki več vedo o teh kulturah, o pravljicah in pripovedovanju – prevajalca Barbara Skubic in Klemen Jelinčič Boeta, strokovnjakinja za mladinsko književnost Milena Mileva Blažić in pripovedovalka Ana Duša. Prav Ana mi je pred nekaj leti, ko sva skupaj delali v Pripovedovalskem varieteju, odkrila formo storytellinga (pripovedovanja). Formo, pri kateri opustiš vsa druga sredstva in se ukvarjaš samo s tem, da poslušalcu beseda dela slike v glavi. Ana je mojstrica tega, da z malo besed pove veliko, da v desetih minutah pripovedovanja vzpostavi svet pravljice, da samo z besedami uprizori cel film in nas z zgodbo čustveno vznemiri. Ugotavljali smo, da je forma pripovedovanja zelo blizu glasbi, ker deluje na nek abstrakten način, ki je nasprotje gledališču, kjer stvari uprizarjamo. In vse to se je na koncu lepo združilo: glasba, pripovedovanje in oder.

Kako ste zgodbam dodali izkušnjo današnjega časa?

Djilas: Imeli smo zelo osebne reakcije. Nina Rakovec je, denimo, imela izkušnjo prostovoljke v zbirnih begunskih centrih na meji, jaz sem pred leti v vojnem času peš prestopila madžarsko mejo, Karin Komljanec je potovala po krajih, ki jih ni več, in živela pri ljudeh, ki jih prav tako mogoče ni več. Gregorja Grudna je pretreslo, da je na poti na vajo stopil iz svojega bloka na ulico, kjer so številni ljudje, med njimi tudi naša dramaturginja, pravkar demonstrirali proti sovražnemu odnosu do beguncev, pred vrtcem njegovih otrok pa so zato stali specialci. Mene je do solz razžalostilo in razjezilo dejstvo, da so profesorji v Kranju podpisali peticijo proti temu, da se v slovenski dijaški dom nastani šest otrok, ki prihajajo iz istih dežel, kakor snov za našo predstavo.

Ali naj pričakujemo politično predstavo?

Djilas: Če je imeti mnenje o svetu okrog sebe politično dejanje, potem ja. Če me sprašujete o tem, ali bo scenografija iz žice: ne bo. Do drugačnosti smo se obnašali karseda spoštljivo. Gregor Gruden in Boris Ostan v naši predstavi vzpostavita pripovedni okvir celote, sicer pa si je vsak igralec izbral zgodbo, s katero se je najlažje identificiral. Gregor Čušin denimo pripoveduje o sobivanju različnih religij, Tanja Dimitrievska opisuje čudovito lep rajski vrt s to napako, da so v njem tudi sužnji, Domen Valič in Jernej Gašperin prek svojih zgodb odkrivata podobnosti s sodobnim svetom korupcije in kriminala.

Ali glasba pripomore k nadčasovnosti predstave in ublaži krutost vsakdana?

Gombač: Preseže črno-belo pripoved ali enopomenskost. Takoj ko zazveni prva struna, pridemo do skupka frekvenc in glasba omogoči drugačen pogled na izvajalca, pripovedovalca. Glasba občinstvo masira, pripravi na naslednjo pripoved, glasba je lahko magična, lahko te šokira, zgodbo lahko poudari ali le podloži ... Pri komponiranju me je inspirirala orientalska tradicija, vendar nismo hoteli zabresti v neko folkorno glasbeno obravnavo. Iskali smo zvok, ki ga lahko dobimo z ljudskimi inštrumenti z vzhoda (bendir, tarabuka ...) in se ukvarjali s tem, kako uporabiti tradicionalne inštrumente v sodobni glasbeni predstavi pri nas. Rdeča nit med prizori so različni vplivi in prepleti glasbe z vzhoda na nam bližje glasbene forme in izbor različnih ljudskih inštrumentov. To že dolgo raziskujem. Na irsko piščal ni treba nujno igrati samo irsko glasbo. Tako glasba presega meje.

Ali ste sledili značilnostim muzikala?

Gombač: Ne vem, ali sem se veliko oziral na to formo. Prvi je bil tekst in sam prizor. Glasba se nanaša na to, kam prizor gre, od kod pride, kakšna je njegova barva, atmosfera, notranji tempo ... Šele potem razmišljam o glasbeni dramaturgiji. Ne more biti enoznačno, narejeno po istem kopitu, delali smo po več različnih principih. Vsaka zgodba je znotraj sebe dobila svoj način, kako uporablja in prepleta glasbo. Ko smo glasbo prestavljali na oder, smo veliko delali z ritmom besed in glasbe, ploskanjem, ritmičnimi inštrumenti, vokalom kot zvokom, ne nujno samo s petjem teksta.

Kako so vam šli na roko igralci in njihov glas kot inštrument?

Gombač: Moram jih zelo pohvaliti, saj so ne samo igrali, ampak so se hkrati ukvarjali z gibom, glasom in igranjem na inštrumente. V zadnjih dveh mesecih so intenzivno vadili tolkala. Koreografinja Maša Kagao Knez je iz njihovega osebnega gibanja, v nam nenavadnih ritmih, delala zares pravljične koreografije. Skoraj vsak igralec ima svoj song, vendar je pomembnejši kolektiv kot celota. Vsi skupaj smo bend, čeprav pojemo enoglasno. Za marsikoga od igralcev je bil to poseben izziv, ki so ga z veseljem sprejeli in se veliko naučili.

Djilas: Ko smo začeli z vajami, so v gledališče prispele ogromne škatle z inštrumenti in glasbeniki so jih odpirali z nepopisnim veseljem in radovednostjo, kot otroci, ter začeli igralce učiti ritme. Bil je cel žur.

Publika bo pričakovala pravljične slike.

Djilas: Da in vse bo v naši predstavi – pokrajna, tepih, šiše, gre luči, trebušni ples, mističnost. Samo ne v barvni in zasičeni obliki. Stilizirane sipine scenografinje Ajde Vogelnik, in kostumi Jelene Prokovič, ki bolj spominjajo na neko pravljično pleme kot na trebušne plesalke, so ustvarili nek prostor, ki je lahko del sodobne arhitekture in življenja, je navdihnjen s sobivanjem kultur. V takem prostoru se znajdem, v tančicah in blazinah pa malo težje.

Ali sta še vedno svobodna umetnika? Kako se preživljata? Imata dovolj priložnosti za zaslužek?

Djilas: Status svobodnjaka je edini način organizacije življenja, ki ga poznava, saj ne eden ne drug nisva preživela niti enega samega dneva v redni službi. Za vsak dan sproti se je treba organizirati, zmeniti, pridobiti delo, ga opraviti in nato zanj še izterjati denar.

Gombač: Veliko delava. Včasih preveč, ker se bojiva, da bo dela že v prihodnjem trenutku premalo. Ni reda. To je naporno. In ni vedno produktivno za delo. Ta svoboda je včasih nesvoboda. Namesto da si ukleščen v neko delovno okolje, ki ti določa projekte in urnike, v resnici delaš nenehno in več stvari hkrati. In nihče se ne sprašuje, kdaj si kaj skomponiral ali zvadil. Ali s koliko sredstvi si naredil neki projekt. Že nekaj let za glasbene projekte na razpisih dobivamo samo drobtine. Skupina Katalena, ki se že več kot deset let ukvarja s slovensko glasbeno zapuščino, dobi od ministrstva na razpisu le nekaj sto evrov, kar ni dovolj niti za dva dni najemnine glasbenega studia. To je sprenevedanje!

Djilas: To so resna vprašanja. Ali imamo umetnikov preveč? Še huje, ali izobražujemo preveč mladih, za katere po tem nimamo nobenega pravega načrta? Težko si predstavljam, komu bi bilo v interesu, da imamo veliko neizobraženih mladih ljudi, s katerimi ne vemo, kaj bi. Jaz bi kar nadaljevala z vzgojo izobraženih mladih ljudi in razvijala umetnike ter več energije vložila v oblikovanje strategije, kaj in kako z njimi. Veliko bolj prijetno je reševati, kako lahko prerazporediš in uporabiš nekaj, kar je vrednota samo po sebi.

Gombač: V prvi vrsti bi morali imeti ministra za kulturo, ki bi imel kulturo rad in jo poznal.

Djilas: Socialni status samozaposlenih v kulturi bi bilo nujno treba formalnopravno urediti. Pravico do bolniške odsotnosti bi morali imeti tudi samozaposleni – režiserji, scenografi, skladatelji, kostumografi, koreografi, pripovedovalci. Ni prav, da imamo pri istem projektu različne pravice.