Katja Pegan: »Koper je bil do tedaj mrtvo mesto«

Primorski poletni festival: O festivalu in položaju gledališkega ustvarjanja z direktorico festivala.

Objavljeno
26. junij 2014 17.27
Katja Pegan, direktorica gledališča Koper v Kopru, 12. junija 2014
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper
»Da bi vas poletni večeri pod zvezdami napolnili z lepoto in resnico, vam pomagali verjeti v svet in prihodnost,« je Katja Pegan zaželela občinstvu ob začetku jubilejnega Primorskega poletnega festivala, ki je v preteklosti vsaj za spoznanje premaknil slovenski gledališki svet in mu dodal ambientalno ustvarjalno dimenzijo.

So se uresničile sanje, da bi tri obalna mesta postala novi Dubrovnik?

Seveda. Vrsto let smo imeli še močnejšo bero predstav kot Dubrovnik v tistih časih.

Zakaj nam je bil Dubrovnik zgled?

Nekoč smo bili v skupni državi in je bil Dubrovnik naš. Potem pa smo to vez izgubili. Potrebovali smo nadomestek.

Kaj je prinesel Primorski poletni festival?

Gledalcem je prinesel neko samozavedanje. Ključno je bilo povezovanje številnih razpršenih in med seboj nepovezanih dogodkov in ustvarjalcev. Spoznali smo, da povezani lahko naredimo več. Naš namen je bil povezati Primorsko, zato ima festival tako ime, ki si ga je daljnovidno izmislila Neva Zajc, glavni motor dogajanja. Koper je bil do tedaj mrtvo mesto.

Kaj pa ustvarjalcem?

V Dubrovnik so hodili samo največji: Radko Polič, Boris Cavazza. Milena Zupančič... Tu pa so začeli mladi: Gregor Bakovič, Sebastjan Cavazza, Lotos Šparovec, Peter Musevski... Slovenski Mediteran je nadvse privlačil Vita Tauferja, Janusza Kico, Borisa Cavazzo, Tomaža Pandurja... Koper je hitro postal Dubrovnik s svojim poletjem, starimi mesti in ambientalnimi uprizoritvami. Zunaj je manj sakralno, manj utesnjeno, so vsi šumi, zvonjenja, promet, ladje, galebi, veter... Tu živi tradicija komedije del arte.

Česa se najbolj spomnite iz tistega časa?

Naše absolutne in popolne prepričanosti, da festival spada sem, da je to njegovo naravno okolje. Njegova ključna težava je bila v tem, da se ni profesionaliziral. Zanj pa je delala množica poklicnih mojstrov. Ustvarjali smo na nekakšen taborniški, brigadirski način. Bili smo v gledališki brigadi in bili poplačani z aplavzom. PPF je postal točka identitete prostora. Živimo v multikulturnem prostoru. Starejši smo, bolj razumemo, kaj to pomeni. Da smo se prav zaradi tega rešili nekih zaplankanosti in lažje dihamo, če z nami živijo tudi Italijani, Srbi, Hrvati...

So današnji časi bistveno drugačni, kot pred 20 leti?

Koper ima od leta 2001 poklicno gledališče, ki ga prej še ni imelo. Na račun festivala smo vsi v prostoru nekoliko obogateli.

Ne samo ministrstvo, tudi občini Izola in Piran sta festivalu kmalu pokazala fige.

Podobno se je zgodilo, ko sva s Patrikom Greblom hotela povezati Avditorij in Gledališče Koper. Vsi so razumeli in vsi so se strinjali, ampak ne. Ne vem, zakaj ne. Skupaj bi bila veliko uspešnejša. Občine so podpisale pismo o nameri. Univerzo smo zmogli postaviti, festival pa bi se skoraj razblinil.

Kdo ga je najbolj pustil na cedilu?

Država, kakih devet let po začetku, ko je za PPF prepolovila denar, potem pa dajala vse manj.

Gledališče Koper je največji dedič tega »brigadirstva«?

Meni je žal, da letos nismo uspeli še eno ali dve predstavi postaviti v Novi Gorici ali Brdih. Prihodnost vidim v tem, da vsa tri gledališča poskrbijo zanj. Tudi Gorica in Trst sta mu dala identiteto in festival vsem nam. Vsak teater ima kak festivalček - komedije ali drame. Naši trije bi lahko imeli PPF.

Letošnji program traja samo deset dni, do nedelje.

Festivala smo se želeli spomniti v okviru možnosti, ki jih imamo. Obudili bomo vsaj delček od 77 prizorišč, ki so bila tedaj značilna za festival: Titov trg, skladišča v Luki, soline, Marezige, Martinčev trg, Ribiški pomol...

Kolikšen proračun imate na voljo?

Približno osemkrat manjši kot v boljših letih festivala, ko je šlo zanj tudi 350.000 mark. Zdaj bomo porabili kakih 30.000 evrov. Prvo leto smo imeli 46 predstav in 29 naslovov v poldrugem mesecu, zdaj v desetih dneh 23 dogodkov in 17 naslovov.

Kakšne so možnosti, da ga povsem obudite?

Odvisno je od tega, kako ga bodo prepoznali na državni ravni, v drugih primorskih občinah in, ali si ga tri gledališča res želijo. Ali ga bomo delali ali pa bomo spet zaspali in se umaknili. Za zdaj smo to vzeli v roke v Gledališču Koper in z Nevo Zajc oziroma društvom PPF.

Koliko je festival prispeval k ustanovitvi Gledališča Koper?

Zelo. Opravil je svoje poslanstvo. To je postalo logično ob takem uspehu PPF.

Koprsko gledališče se razlikuje od drugih tudi na račun izrazitih povezovanj z drugimi gledališči v jugoslovanskem prostoru. S katerimi najbolj?

Najbolj smo doslej sodelovali z Ateljejem 212 v Beogradu, (tudi s koprodukcijo). Povezani smo s Kamernim teatrom iz Sarajeva, s splitskim Hrvatskim narodnim kazalištem, pa z Narodnim gledališčem iz Kikinde, kamor hodimo na festival, oni pridejo k nam z Mirandolino. Veliko hodimo v Šibenik, povezujemo se z Zadrom...

Kaj vam pomenijo vsa ta gostovanja?

Bogatijo nas in lahko se primerjamo. Veliko se od njih učimo, ker se srečujemo z velikimi talenti. Oni pravijo isto za nas. Zanje smo neverjetno nemški in natančni in to nadvse spoštujejo. Vsa ta gostovanja so zelo dobro obiskana.

Je primorski prostor premajhen za tri gledališča?

Nikakor ne. Delamo preveč produkcij in imamo preslabo speljano postprodukcijo. Veliko ustvarimo in malo igramo - veliko naslovov in malo ponovitev imajo te igre. Po moji oceni obišče tri primorska gledališča okoli 150.000 gledalcev letno, podobno kot Mestno gledališče ljubljansko ali SNG Dramo. Skupaj imamo 34 igralcev, kar je manj kot v večjih gledališčih v Ljubljani. Zato je napačen razmislek, da imamo preveč gledališč. Le drugače bi se morali organizirati in zastaviti delo.

Delate več kot običajno?

Vsi trije imamo čez 20 produkcij ali koprodukcij. Preveč. Če bi jih naredili 15 in bi jih večkrat odigrali, bi nas stalo manj. Ljudje ne bi bili prikrajšani, ker bi lahko gledali predstave, ki bi nastajale v koprodukciji in bi vedno lahko imeli abonma s 6 predstavami. Take izmenjave že imamo. V Kopru imamo abonma, v katerem so izbirne predstave tudi iz goriškega ali tržaškega gledališča.

Večkrat so že vzniknile pobude, da bi se ta tri gledališča na nek način povezala. Kako bi se to moralo zgoditi?

Ne na institucionalen način. Nesmiselno bi bilo ukinjati gledališča. Ampak v produkcijskem smislu.

To pomeni...?

...da bi se morali dogovoriti, da ne bomo delali več toliko produkcij. Naredimo jih nekaj manj, jih »zavrtimo«, naredimo poletni festival, poudarimo mediteransko mentaliteto in se s tem ločimo od ostalih. Komu pa je v Sloveniji do tega, da imamo 20 enakih gledališč? Moramo se razlikovati.

Kdo vas pa ovira, da ne bi imeli več povezovanja na produkcijskem področju?

Gre za nekakšno razbitost med primorskimi entitetami. Mislim, da bo do tega povezovanja prišlo, ker bomo v to prisiljeni. Koprodukcije že delamo skupaj.

Veliko vaših gostujočih sodelavcev smo slišali, da se nadvse dobro počutijo, ko pridejo delat v vaš teater. V čem je skrivnost dobrega počutja?

Ljudje, ki pridejo sem delat, so brez pritiskov in kontrole. Sama tudi delam predstave in vem, kaj gledališčniki potrebujejo. Predvsem rabijo mir in podporo nekoga, da se zelo jasno veseli njihovega uspeha. Vse to zagotavljamo.

Kako kljubujete finančno in zadnji odločitvi, da vam država ne nakaže pravočasno »dvanajstine«, načrtovanega denarnega priliva?

Brez obljubljenih programskih sredstev ne bomo mogli izplačati honorarjev, kar pomeni, da bodo naši sodelavci toliko časa ostali brez plačila za opravljeno delo. Želimo si profesionalnih »igralcev« (političnih, op.p.). Ta amaterizem nas bo predrago stal. Če ne bi bilo razumevanja občine, ne bi preživeli. Občina ima absolutno razumevanje do nas. Koliko p

Koliko pomoči dobi Gledališče Koper od občine?

Lani nam je občina Koper dala 541.000 evrov, ministrstvo za kulturo pa s 168.000 znižala na 158.000 in sami smo ustvarili še 417.000 evrov. Komercialne stvari me ne smejo zanimati. Pravi teater se ukvarja z literaturo, z zgodbami, za ljudi in otroke. Pomaga razumeti, kdo si. Seveda je lepo iti na zabavo v gledališče in gledati komika. Ne more pa neka skupnost trditi, da s tem omogoča ali podpira kulturni program.

Tudi v turizmu ne razumejo, da je kultura lahko eden od adutov njihove ponudbe. Da bi lahko skozi kulturo gradili na kakovosti svoje podobe. Ne morejo graditi »odličnosti« na festivalih sladoleda in podiranju rekordov z bikinkami. Za te stvari je vedno denar.

To je komercializem, ki se prepoznava samo skozi zaslužek. Počakati moramo na generacijo drugih voditeljev, ki bodo prepoznali, da je smisel v izobraževanju generacij, negovanju duha.

Centralna oblast pravi, da je Primorska še prebogata, da se imajo Primorci predobro in da v bistvu ne rabijo nič več. Še vzeli bi kaj.

To ni nič novega. Mi smo še v redu, ker imamo morje in smo Kalifornija. Empatično se zavedam, kako se iz Ljubljane gleda na obrobja. Prav zaradi širine, ki jo imamo, in zaradi večkulturnega okolja lahko kljubujemo takemu odnosu.