Ko Ismena in Antigona združita moči

Sofoklova Antigona je ena ­tistih klasik, ob katerih se preverja umetniška in mentalna­ kondicija sleherne dobe. V Sloveniji je ta drama še posebej navdihovala številne interpretacije in predelave. V zadnji, naslovljeni Ekscentrik: Nenehna Antigona, Dragan Živadinov v vlogi dramatika in režiserja premakne poudarek na politično vprašanje ženske.

Sofoklova Antigona, tragedija o junakinji, ki hoče pokopati svojega izdajalskega brata kljub kraljevi, Kreonovi prepovedi, je prav toliko zgodba o boju med uveljavljenimi zakoni in nenapisanimi zakoni človečnosti kot zgodba o etični drži tragične junakinje – pripravljene žrtvovati življenje za to, kar prepozna za svojo dolžnost.

Branje Antigone Dragana Živadinova se nanaša tudi na različico Dominika Smoleta, v kateri je v ospredju napetost med sestrama Ismeno in Antigono, obenem pa z vprašanjem izdaje in pravic poražencev aludira na povojne poboje. Odmev Smoletove verzije v Nenehni Antigoni najdemo predvsem v liku Paža (v energični izvedbi Blaža Šefa).

Živadinov umakne žgočo politično temo v ozadje, v ospredje pa postavi sestri, ženski: Ismeno in Antigono, ki tokrat poenoteni nastopita proti oblastniku Kreonu (Vito Weis je ustvaril lik pragmatičnega ­vladarja).

Premisa predstave je, da je izhodiščna gesta sleherne oblasti spreti ženske med seboj ali razdvojiti žensko v sami sebi (na njeno željo in dolžnost, na ratio in emocijo). Antigona Živadinova je tako uperjena predvsem proti oblastni gesti moških, namesto tega pa ustvari priložnost za sestri, da končno združita moči. To interpretacijo podpira tudi izbira Nine Ivanišin za Antigono in Maruše Majer za Ismeno. Obe igralki že z vstopom na oder ne utelešata le odločnosti, suverenosti in privlačnosti, ampak tudi absolutno avtoriteto. V predstavi njuno brezkompromisno držo, upor proti patriarhatu in uveljavljeni hierarhiji, ki tokrat povezuje sestri, podpira stavek, ki ga na neki točki izrečeta obe: »Nočem biti redovnica, hočem biti ­duhovnica!«

Truplo v centru

Drama je sicer dramaturško organizirana okoli Polinejkovega trupla (Davor Janjić). To leži na prirejenem ležišču, položenem na tire, tako da ostali protagonisti »truplo« premikajo levo in desno – kot politični žeton, s katerim lahko manipulira oblast. Prav tako neposredni posnetek njegovega obraza spremljamo na zaslonu, kamera pa spremlja vse gibe ritualov, ki se odvijajo okoli trupla. Izvaja jih predvsem M. C. ali mojstrica obreda (suverena Sara Dirnbek), ki z gibalnimi in jezikovnimi intervencijami uokvirja predstavo. Invencija Živadinova je prav gotovo v tem, da na koncu ta osrednji »objekt«, Polinejkovo truplo spregovori samo zase, njegove besede pa podpirajo predvsem drugo ključno poanto nove interpretacije drame, ki zadeva moč gledališča kot takega.

Da se je Živadinov lotil Antigone, nas ne sme presenetiti. Drama o pomenu obreda (pokopavanja mrtvih) v človeškem univerzumu je morala navdihniti režiserja, za katerega je – kot priča njegov celotni opus – gledališče ultimativna forma obreda, pomembnejša in bolj zavezujoča od sleherne religije ali aktualne politike.

V Nenehni Antigoni na ravni besedila in kostumov režiser sopostavi več religioznih tradicij: od poganske, krščanske (poigravanje z idejo vstajenja od mrtvih) do elementov japonske tradicije, ki jih organizira v vizualno okolje svoje postgravitacijske umetnosti, utemeljene tako na geometrični abstrakciji kot Mejerholdovem biomehaničnem gibu. Visoka modernistična forma, ki prispeva k potujitvi znane teme in junakinje, je obenem način relativizacije religijskih tradicij, da bi režiser napravil prostor za čisti užitek teatra. Antigona Živadinova tako ustreže potrebi gledališča, da vedno znova preverja svoje klasike, svoje tragične junakinje, z njimi pa tudi aktualne ideološke konstrukte ter se jih skozi lastni ritual tudi očisti.