Ko otroci prespijo v elektrarni

V zavodu Bunker z združevanjem umetnikov in pedagogov kreirajo nove modele kulturno-umetnostne vzgoje.

Objavljeno
27. maj 2019 07.00
Posodobljeno
27. maj 2019 07.00
V gostujoči predstavi InterKlepec gledalci niso le pasivni opazovalci, temveč predstavo aktivno soustvarjajo in prikažejo, da tudi znan slovenski mit lahko prenese sodoben pogled in aktivira domišljijo. FOTO: Nada Žgank
Sodobna umetnost je pogosto postavljena na stranski tir, v formalnem izobraževanju pa ji je premalokrat namenjena kakšna učna ura. Alma R. Selimović, vodja razvojnih projektov zavoda Bunker, pojasnjuje, kako poskušajo mladim po vsej Sloveniji približati umetnost ter kako jih nagovarjajo ne le kot potrošnike, temveč kot aktive soustvarjalce.

Bunker je neprofitni zavod, kjer ustvarjajo in predstavljajo sodobne gledališke in plesne predstave ter spodbujajo organizacijo kulturnih dogodkov. Leta 2004 so na razpisu ministrstva za kulturo v upravljanje dobili Staro mesto elektrarno, ki so jo z leti iz opečnate industrijske zgradbe spremenili v stičišče kulturnega dogajanja v četrti Tabor.

Poleg kreiranja pestrega nabora sodobnih umetniških vsebin se v ekipi zavoda Bunker zavedajo tudi pomembnosti pridobivanja novih plasti občinstva, zato veliko pozornosti posvečajo kulturno-umetnostni vzgoji. S finančno podporo Evropskega socialnega sklada in ministrstva za kulturo so zagnali pilotni projekt Igrišče za gledališče 2.0, s katerim v umetnostnem kontekstu preizkušajo prožne oblike učenja ter mladim odpirajo poti v svet sodobne uprizoritvene umetnosti.

image
Radovedna publika v Stari mestni elektrarni. FOTO: dokumentacija Bunker


Umetnost kot pedagoško sredstvo


V sodelovanju s šolami v zavodu Bunker poskušajo povezati sodobno umetnost in formalno izobraževanje ter nagovarjajo otroke, ki jim morda zaradi oteženega dostopa ni uspelo razviti tesnega stika z umetnostjo. Najbolj poznan in razširjen način posredovanja umetniških vsebin je kulturni dan. Gre za standardni format, ki ga je težko razrahljati, saj gre za množične dogodke, kjer vsi udeleženci naenkrat spoznavajo kulturni program. »Kulturni dnevi so le izjemno ozka okna, skozi katera lahko občasno pogledaš v gledališče,« pravi Alma Selimović in pojasni, da so pri projektu zato vzpostavili številne druge načine, ki uporabljajo umetnost kot medij za poučevanje in poglabljanje splošnih šolskih vsebin.

Če je ogled predstave za kulturni dan bistvenega pomena, potem kulturnega dneva po ogledu ne sme biti konec. Sledijo naj delavnice, ki otrokom na praktičen način ponudijo refleksijo predstave. Učenje lahko poteka tudi z medpredmetno obravnavo problemskega sklopa, razvojni projekt, v katerega so doslej vključili že tisoč otrok, pa so tandemske ure, kjer povežejo učitelja in umetnika, ki skupaj zasnujeta in izvajata redne ure pouka. »Vrednost umetnosti v izobraževalnem procesu je v tem, da vnaša nove registre pedagoških pristopov, ki različne učence nagovorijo drugače, kot so navajeni,« razlaga sogovornica in dodaja, da ima umetnost kot pedagoško sredstvo izjemno vrednost.

image
»Z umetnostjo je tako kot z drugimi področji: veliko jih moraš spoznati in preizkusiti, da lahko ugotoviš, kaj ti je všeč,« pravi Alma R. Selimović. FOTO: Nada Žgank


Spodbujanje kritičnega mišljenja


V projektu cilj ni le umetnost kot pedagoško sredstvo, temveč pozornost posvečajo tudi spoznavanju umetnosti same. Ta je v standardiziranih šolskih učnih načrtih deloma zastopana, vendar je spoznavanje sodobnih umetnosti precej zapostavljeno. V zavodu se zavedajo, da je primanjkljaj treba nadomestiti in vzpostaviti načine, s katerimi bi mladim približali sodobno gledališče, sodobni ples in tudi vizualne umetnosti. Namesto da bi težili le k sistemskim spremembam in prilagoditvi kurikuluma, pa so te vsebine s pomočjo šol in učiteljev enostavno začeli vnašati sami. Tretji cilj kulturno-umetnostne vzgoje, ki ga poskušajo uresničevati, pa je doživetje oziroma izkušnja umetnosti same. To je segment, ki je v osnovnih šolah morda celo najbolj zapostavljen. Otroke spodbujajo k izkušanju kulturne različnosti in razvijanju kritičnega odnosa do različnih kulturnih vsebin pa tudi k uživanju v umetnosti.

Ko so pred leti v okviru projekta Mladibor opravili raziskavo, so ugotovili, da se številni mladostniki ne zanimajo za določene umetniške vsebine zato, ker jih ne poznajo. »Z umetnostjo je tako kot z drugimi področji: veliko jih moraš spoznati in preizkusiti, da lahko ugotoviš, kaj ti je všeč,« pojasnjuje kulturologinja in poudarja, da kakovostna umetnostna vzgoja zahteva tudi ustrezno izobraževanje pedagoških delavcev. Vsako leto programe, kot je šola v kulturi, izvedejo tudi za učitelje, ki tako lahko spoznajo format in umetnostno področje, preden znanje sami posredujejo učencem oziroma jih seznanijo z možnostjo udeležbe.

image
V gostujoči predstavi InterKlepec gledalci niso le pasivni opazovalci, temveč predstavo aktivno soustvarjajo in prikažejo, da tudi znan slovenski mit lahko prenese sodoben pogled in aktivira domišljijo. FOTO: Nada Žgank


Šola v kulturi za učence in učitelje


Od leta 2015 so v zavodu Bunker izvedli že 30 šol v kulturi, v katere je bilo vključenih 450 otrok.
Pred leti sta se Alma Selimović in njena sodelavka Katarina Slukan spraševali, zakaj obstaja šola v naravi, kjer je vsem generacijam otrok in mladim omogočena intenzivna izkušnja narave in športa, v kulturo in urbano okolje pa se otroci toliko ne poglabljajo. V Bunkerju so tako razvili program, ki preplete vse tri segmente kulturno-umetnostne vzgoje in pripomore k ustrezni izkušnji umetnosti. Učitelje in učence popeljejo iz ustaljenega šolskega okolja ter jih v sodelovanju s profesionalnimi umetniki potopijo v aktualno kulturno dogajanje. »Upoštevali sva princip šole v naravi, kar pomeni, da morajo otroci zapustiti svoje vsakdanje okolje. Šola v kulturi je tako vedno v urbanem okolju, kjer tri dni poteka intenzivni umetniški program,« pojasnjuje idejna vodja programa. Otroci prespijo v kulturnih ustanovah, doživijo močno izkušnjo občinstva ter hkrati z delavnicami doživijo tudi ustvarjalni vidik kulturnega udejstvovanja.

Maja je Stara mestna elektrarna v okviru šole v kulturi gostila sedmi razred osnovne šole Videm pri Ptuju. V Slovenski filharmoniji so si ogledali premiero filma Zgodovina ljubezni režiserke Sonje Prosenc in prisluhnili spremljajočemu glasbenemu programu z duom Silence. V Cankarjevem domu so bili na predstavi De Facto Milka Lazarja in Leje Jurišić, dom kulture pa so po ogledu tudi podrobneje spoznali. V gledališki dvorani mestne elektrarne so sooblikovali interaktivno predstavo InterKlepec, imeli so delavnico stripa z Davidom Krančanom, bili so na vodenem ogledu Ljubljana skozi perspektivo grafitov, na delavnici s Tomažem Gromom in Andrejem Fonom pa so povezali uprizoritveno in glasbeno umetniško zvrst ter se spraševali, kako ozvočiti gib in kako uprizoriti glasbo. Ključno za izvedbo takšnega programa je po besedah sogovornice dobro sodelovanje mentorjev umetnikov in učiteljev, ki pripeljejo otroke in se skupaj z njimi vržejo v program. »Mi smo takšne učitelje in ravnatelje našli in cenimo sodelovanje z njimi,« pravi Alma Selimović.

»Gre za nadvse lep projekt, ki bi ga bilo treba institucionalizirati, vendar je do tam še kar dolga pot,« še dodaja sogovornica. Pri oblikovanju programa redno sodelujejo z zunanjimi strokovnimi sodelavci in drugimi organizacijami, vsi pa si želijo nagovoriti mlade ter jim približati kakovostne vsebine – tudi odločevalci. Tisti, ki imajo na ministrstvu za izobraževanje in na ministrstvu za kulturo odločilno besedo, so šoli v kulturi naklonjeni, tako da računajo tudi nanje in verjamejo, da bodo te vsebine čez nekaj let tako običajen del šole, kot je šola v naravi. Ker je težko nagovoriti tiste, ki nimajo stika z gledališčem, je torej ključnega pomena prav institucionalno povezovanje ter vzpostavljanje partnerstev z umetniki in učitelji, ki se ne bojijo povabiti na šolski teren tudi druge.