Ko pride prava stvar, to vsi začutijo

V obrazložitvi Prešernove­ ­nagrade so Katarino Stegnar­ opredelili kot umetnico, ki je zaznamovala neodvisno sceno,­ in igralko, ki je hkrati soavtorica­ predstav, v katerih nastopa. Takšna utemeljitev se zdi igralki, ki je v dobrih desetih letih sodelovala pri več kot petdesetih predstavah, na mestu, saj je gledališče produkt­ kolektivnega dela. Nocoj bo nastopila na premieri predstave ÜberŠkrip Slovenskega ­mladinskega gledališča (SMG), kjer je zaposlena dobro leto.

Kaj si lahko gledalci obetajo od nocojšnje predstave ÜberŠkrip Katje Perat, Katarine Rešek in Jelene Rusjan?

Lahko pričakujejo celovito umetniško delo: preplet performansa, glasbe, giba, videa, instalacije in močnega sporočila. Prav vsak izmed nas je kolešček mogočnega stroja ÜberŠkrip, njegovemu mehanizmu človeštvo ne more uiti, in tudi če poskušamo, nam vedno spodleti.

Če se malo ustaviva pri letošnji podelitvi Prešernovih nagrad. Proslavo si bomo zapomnili tudi po izjavi njenega režiserja Mareta Bulca o cenzuri, ki da jo je doživel kot avtor. Kakšna prireditev so po vašem Prešernove nagrade?

To je državna proslava z vsemi svojimi zakonitostmi, protokoli, cenzuro. Na njej sem dvakrat sodelovala kot nastopajoča: enkrat s Sebastijanom Horvatom, drugič z Matjažem Pograjcem, in vedno so nastala neka trenja. To je očitno del folklore.

Kakšna se vam je torej zdela ­letošnja proslava?

Všeč mi je bila, koncept se mi je zdel zelo dober. V medijih so ­obtožili Bulca, da je pozornost z nagrajencev preusmeril nase. To je nesramen spin. On v tej situaciji reprezentira umetnike in umetnost. Umetnost pa mora biti ­svobodna.

V vašem opusu se vseskozi ­pojavljata dve režijski imeni: ­Bojan Jablanovec in Matjaž Pograjc. Kako ste sodelovali, pripravljali predstave z njima? Kako je nastajala Via Negativa, kako ste pristali v Betontancu?

Način dela se razlikuje glede na to, ali delaš avtorski projekt ali predstavo po dramski predlogi. Pograjc ima dober nos za teme in sodelavce: na primer o vrhunski alpinistki­ Pavli Jesih ali Roku ­Petroviču. Podobno je pred več kot desetimi leti s predstavo Everybody for Berlusconi zelo zadel duha časa. Poleg tega si upa tvegati tudi v formi. Kar zadeva pripravo predstave, si težko predstavljam, da bi delala v skupini,­ v kateri ne bi mogla povedati, kaj si mislim, ali dajati svojih predlogov, da bi bila torej odrinjena od kreativnega procesa in samo ­poustvarjalka.

Zato ste verjetno na proslavi ­izjavili, da je SMG edini teater, v katerem bi delovali.

Tako je. Po estetiki in temah mi zelo ustreza. Čeprav bi z veseljem odigrala tudi Lady Macbeth.

Kako je nastajala Via Negativa z Jablanovcem?

Osnovna paradigma Vie Negative je bil avtorski pristop: vsak izvajalec, vsak performer je avtor svojega prizora. Razvili smo zanimivo metodologijo. Kot izvajalec si svoji skupini soigralcev pokazal, kar si si zamislil, ne da bi to pojasnjeval. Drug drugemu smo tako svetovali in nadgrajevali pripravljen material.­ Za eno predstavo sem preizkusila po štirideset prizorov, pristopov na določeno temo. ­Vedno je šlo za to, da najdeš pravo zgodbo, pravo sporočilo, pravo izjavo;­ tisto, kar deluje.

Kaj tovrsten pristop prinaša za igralca? Merim na to, koliko ta vrsta dela učinkuje na njegovo osebnost, ali testira njegove meje.

To gre tako daleč, kolikor si se pripravljen spustiti, kolikor dovoliš, da se razkriješ. Oder je zelo zabavna reč, ki sporoča, da je vsaka stvar na njem nerealna, fiktivna. Zaščiti te in skrije. To obenem pomeni, da lahko prav zato, ker te skriva, tudi veliko razkriješ.

Poskušam igrati dvojno igro: sebe moram kot misleče telo popolnoma investirati, hkrati pa ohraniti pogled od zunaj. V kreativnem procesu daš vse, se povsem prepustiš in spustiš, a hkrati spremljaš, kakšne pomene nosi s sabo tvoje delovanje.

V predstavi Oliver Twist Matjaža Pograjca ste odigrali naslovno vlogo. Nekdo je o vas dejal, da ste dobili vlogo, ker poosebljate 'čisto srce'.

Takrat se mi je zdelo hecno, da so za vlogo desetletnega fantka izbrali­ tridesetletno žensko. Matjaž je dejal, da edina lahko nosim to nedolžnost oziroma da jo lahko ljudje projicirajo vame.

Tako pri Betontancu kot Vii ­Negativi lahko vidimo tudi ­pretanjen komentar neke politične situacije.­ Kako se zgradi ta ­politični moment?

Ukvarjaš se s sabo, razmišljaš, kaj se ti dogaja, in poskušaš skozi različne teme interpretirati zmedo okoli sebe. Skozi partikularne teme nasloviš neko splošno situacijo. Zame je definicija dobre umetnosti prav ta, da skozi neko zasebno, majhno zgodbo izraziš splošno stvar. Ker so pri nas produkcijski pogoji slabi, se kot igralec, performer vseskozi ukvarjaš tudi sam s sabo, s tem, kje si, kaj te omejuje, kaj lahko še dosežeš. Iz slabe pozicije ustvarjalcev izhajajo tudi teme. Nekateri nam očitajo, češ da se preveč ukvarjamo sami s sabo. A drugače ne moremo. Če deluješ v slabih pogojih, ti vplivajo na to, kar delaš, tako da postanejo tudi tvoja tema.

Na podelitvi Prešernovih nagrad ste dali zanimivo izjavo, da mora alternativa priti v mainstream, da bi napravila prostor za novo alternativo.

Kot lahko sodim po svojih izkušnjah, se je zgodilo natanko to: mlada generacija je že pred desetletjem prinesla novosti, ki so zaznamovale samo institucijo, da bi lahko prišla nova generacija s svojimi izzivi. Kaj se zgodi, ko onemogočiš podmladek?

Katera od gledaliških vlog je bila pomembna za vaš razvoj?

Rekla bi, da vsaka. Via Negativa je prav gotovo zelo vplivala na moje delo, kot sem tudi sama vplivala nanjo. Prav gotovo tudi Fragile!, ta Pograjčev gledališki eksperiment, pa tudi Pavla nad prepadom, ki jo razumem kot spoj vizualnega, fizičnega in sijajne vsebine. Gre za biografsko dramo o odlični slovenski alpinistki in filmski distributerki. V lasti je imela kino­dvorane. Bila je izjemen človek, podjetnica, ki pa jo je zaradi izjemnosti totalitarna uravnilovka uničila.

V Rokovi modrini, kjer ste tudi igrali, je premisa podobna: slovenski­ prostor izloči vsakega, ki izstopa.

Da, družba ga zradira. Težko prenesemo, da bi kdo izstopal. Vseskozi kričimo, kako dobro bi bilo imeti človeka, ki bi nas vodil, ko pa ta pride, se ga vsi prestrašijo. Zgodba Pavle Jesih je zato zelo pretresljiva. Bila je skrajna. Šla je do konca – ali bo po njenem ali pa je ne bo. Tvegala je sebe. Danes se to več ne dogaja. Če danes zastaviš svoje življenje za neko stvar, se to hitro pozabi. Spomnimo se samo na Miha Turšiča, ki je bil za neko višje poslanstvo pripravljen tvegati svoje telo, življenje – potem pa smo čez štirinajst dni na vse to pozabili. Tudi Pavlina zgodba je tragična. Bila je ženska, ki se je vmešavala v moški biznis in za to plačala ceno.

Ko sva ravno pri ženskem vprašanju – kako je biti ženska v gledališču? Koliko je to moški poklic?

Gre bolj za moški pogled ... Ženska je še vedno obravnavana kot objekt. Še vedno vlada potreba po mladosti, lepoti, po erotiki.

Hočete reči, da starejša igralka težje dobi vloge?

Absolutno. Imamo nekaj vrhunskih slovenskih igralk, ki po nekem obdobju niso več dobile vlog. Obnašati pa bi se morali obratno. Iskati bi morali teme in predstave za te velike igralske osebnosti.

Kako zastavite delo pri predstavah,­ kot je Katarina po naročilu, ki jo ustvarjate z Urško Brodar in Juretom Novakom v Gledališču Glej.

Gre za veliko pogovorov. Ko izdeluješ koncept z ničle, moraš najti dobro temo, ki reflektira tvoje počutje. Potem iščeš ustrezen vsebinski, estetski, metodološki princip. Iz nobene prejšnje izkušnje se ne moreš naučiti nič. Vselej si vržen v prazen prostor, kjer iščeš, kaj bi lahko najbolje izrazil. Zato veliko pogovorov, kaj dati na oder, kako dati na oder – gre za ogromno prebranih tekstov, ogledanih filmov, preposlušane glasbe. Ta ideja začne plavati in splava na vrh. Ko zadeneš pravo idejo, to vsi začutijo. Po tej točki nastopi drug način dela: izčistiš material, ga začneš bogatiti, razvijati.

Kakšna je razlika med delom v Gleju in Vii Negativi? Gre za ­podobni metodologiji?

Pri Vii Negativi smo igralci pro­izvajali material, a je na koncu ­Jablanovec naredil koncept in so se vsebine zlagale glede na to. Z Uršo in Juretom ali z ekipo Beton Ltd. pa ustvarjanje poteka bolj horizontalno. Ko začutiš pravo idejo, ni več diskusije. To je zanimivo: ko pride prava stvar, je vsem jasno, da je to to.