Ko sodelovanje postane praksa

Mestno gledališče ljubljansko se pripravlja na že peto edicijo mednarodnega gledališkega festivala Ruta, ki bo tokrat med 30. januarjem in 4. februarjem. Na vedno znova razprodanem festivalu bo na ogled devet uprizoritev šestih gledališč iz balkanske regije.

Festival je nastal leta 2019, ko je šest gledališč podpisalo zavezo o sodelovanju, imenovano Regionalna unija teatara (Regionalna zveza gledališč, Ruta). Podpisana gledališča so Beograjsko dramsko gledališče, Mestno gledališče Podgorica (od leta 2024 Center za kulturo Tivat), Dramski teater Skopje, Kamerni teater 55 iz Sarajeva, Gledališče Ulysses, ki deluje na Brionih, in MGL.

Predvideno je, da se vsaka edicija festivala zgodi v vseh sodelujočih gledališčih, kar pomeni, da se festival v različnih mestih pojavlja vse leto. Tokratna ljubljanska manifestacija je skupno že 32. edicija festivala od decembra 2019, ko se je začel v Beogradu. Festival si od začetka prizadeva za preseganje nacionalnih meja ter krepitev dialoga med gledališkimi ustvarjalci in občinstvi v regiji. Vodja odnosov z javnostjo MGL Simona Belle je poudarila, da je »tokratni festival po konceptu še dokaj dosledno nadaljevanje prejšnjih edicij, razlika je v širitvi festivalskega programa na malo sceno, v štirih predstavah, ki jih igramo na mali sceni«.

Poleg predstav program tradicionalno spremljajo pogovori z ustvarjalci, ki omogočajo obiskovalcem vpogled v ustvarjalne procese ter širši kulturni kontekst uprizoritev. Pogovore po predstavah bosta tokrat vodili dramaturginji Petra Pogorevc in Nina Kuclar Stiković.

Letošnja edicija festivala hkrati ponuja zanimiv pregled režijskih poetik, ki zaznamujejo sodobno gledališče v regiji. Od Janusza Kice in Lenke Udovički do Selme Spahić in Ivana Penovića gre za ustvarjalce, ki delujejo v različnih institucionalnih in estetskih okoljih, a jih povezuje izrazita avtorska drža. Srečanje njihovih uprizoritev na festivalu bo omogočilo, da bodo te avtorske poetike prebrane v dialogu, kot del širšega ustvarjalnega polja.

Igor Bezinović: Antifašizem je danes antimilitarizem

Ozaveščene uprizoritve

Otvoritvena predstava bo premierna uprizoritev gostitelja, Besi Dostojevskega v režiji Janusza Kice in po dramatizaciji Gorana Ferčeca. Na mali sceni se bo MGL predstavil s svežo uprizoritvijo Izginjanje, ki je bila pod režijsko taktirko Jerneja Potočana premierno prikazana novembra lani ter prek besedila prodornega Tomislava Zajca preizprašuje perečo problematiko zlorabe.

Kamerni teater 55 iz Sarajeva prihaja v Ljubljano z avtorskim projektom Vijoličasto, ki ga je režirala Selma Spahić – leta 2016 smo lahko njeno režijsko poetiko spremljali v SNG Drama Ljubljana, kjer je režirala uprizoritev Liliom. Tokratna uprizoritev se dotika tem konservativnosti in ozkosrčnosti, besedilo je nastalo z igralskimi improvizacijami.

Center za kulturo Tivat se predstavlja z uprizoritvijo o feministki 18. stoletja Mirandolina, ki nastaja po motivih Carla Goldonija in Petra Turinija ter pod režijsko taktirko Tatjane Mandić Rigonat. Dramski teater Skopje prihaja z monodramo Karmen po motivih romana Pet ur z Mariem (Miguel Delibes) in v režiji Dejana Projkovskega. Tudi ta uprizoritev postavlja v ospredje žensko, tokrat v Španiji sredi 20. stoletja, ki razkriva plasti političnih in družbenih napetosti tistega časa.

Beograjsko dramsko gledališče v samostojni manifestaciji prihaja z uprizoritvijo Gidionov vozel režiserke Jane Maričić in se ukvarja z vprašanjem šolstva in cenzure v šolah. Gledališče v koprodukciji z Ulyssesom in Belefom prihaja v MGL še s Tramvajem poželenje režiserke Lenke Udovički, verjetno eno od najbolj pričakovanih uprizoritev tokratne edicije festivala.

Zadnji dan festivala bo v Ljubljani uprizorjena tudi predstava po besedilu Dušana Jovanovića, koprodukcija MGL, Beograjskega dramskega gledališča, Dramskega teatra Skopje in Mestnega gledališča Budva Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo – svojega ne damo v režiji Ivana Penovića. Uprizoritev je uspešna manifestacija zaveze, ki smo jo lahko slišali že na prvi ediciji festivala, ko so se gledališča odločila, da bodo med seboj tudi koprodukcijsko sodelovala in s tem utrjevala svojo unijo.

Novi ekosistem

Prav v koprodukcijskem modelu je ena od glavnih vrednosti Rute. Festival namreč ni zamišljen kot enosmerni kanal kroženja končanih predstav, temveč kot dolgoročna struktura sodelovanja, ki omogoča vzpostavljanje ustvarjalnih zavezništev onkraj institucionalnih in nacionalnih okvirov. Takšna praksa se v regionalnem prostoru, ki ga pogosto zaznamuje fragmentacija, kaže kot zelo redka in dragocena. V času, ko se kulturne institucije vse pogosteje zapirajo v lastne produkcijske mehurčke, Ruta deluje kot zelo zdrav organizem: odprt, prepusten in odziven, s tem pa gradi bolj povezan gledališki ekosistem.

Ne smemo zanemariti, da gledališča, vključena v Ruto, delujejo v različnih produkcijskih in finančnih okoljih, in prav skupni okvir omogoča bolj racionalno rabo sredstev, daljše življenje uprizoritev in večjo mobilnost ansamblov. Tudi v tem smislu Ruta ni zgolj umetniški, temveč je tudi produkcijski odgovor na omejitve, s katerimi se danes srečuje institucionalno gledališče.

Ozavestiti je treba tudi dejstvo, da je festival ena od redkih možnosti, da občinstvo v strnjenem času vidi gledališko produkcijo lastne regije in občuti nekoč bolj živ krogotok med nekdanjimi jugoslovanskimi kulturnimi institucijami. Pri ohranjanju vitalnosti festivala je Simona Belle izpostavila tudi njegove prihodnje nadgradnje »v redno dvojnost na velikem odru in mali sceni sočasno, uvedbo tako imenovane Mono Rute in uvedbo strokovnih delavnic.

Poskusni del smo izvedli decembra lani v Beogradu, ko so za tri različne sklope oziroma ciljne publike vodenje delavnic prevzeli režiser Boris Liješević, igralec Ozren Grabarić in dolgoletni direktor Kerempuha, zdaj pa vodja Gledališča Ulysses Duško Ljuština. V nadaljevanju načrtujemo tudi novo veliko koprodukcijsko postavitev, v kateri bo sodelovalo vseh šest partnerjev; potekajo že pogovori o izbiri naslova dramskega dela ter režiserja.«

Skupni imenovalci

Uprizoritve tokratne edicije festivala Ruta kljub raznolikim estetskim izhodiščem povezuje izrazita tematska sorodnost: skoraj vse se na različne načine ukvarjajo z vprašanji moči, nadzora in odgovornosti znotraj intimnih, družbenih in institucionalnih struktur. Od Besov in Gidionovega vozla do sodobnih avtorskih projektov in monodram se izrisuje svet, v katerem posameznik trči ob rigidne sisteme (bodisi družino, šolo, patriarhalne vzorce ali politično zgodovino) in v tem trku razgalja mehanizme nasilja, molka in normalizirane krivde.

Posebej opazna je prisotnost ženskih perspektiv, skozi katere se razpirajo teme zlorabe, marginalizacije in upora, pa tudi vprašanje, kdo ima pravico do glasu in kdo ostaja preslišan, utišan. Zdi se, da skupaj te uprizoritve ne bodo ponujale enoznačnih odgovorov, temveč mapiranje razpok sodobne družbe, s tem pa obljubljajo potencial podčrtavanja gledališča kot prostora nujne refleksije, v katerem se osebno neizogibno prepleta s političnim.